Že dalj časa spremljam to temo in se čisto najdem v vaših postih
Pri meni je minilo približno leto in pol, ampak mene še vedno boli!! Boli me predvsem to, da ne morem nikomur več zaupati, nikogar ne spustim blizu sebe... on je bil edini, ki sem mu zaupala, ki je poznal vse moje skrivnosti in se je tega zavedal in je to nenamenoma izrabil
prizadel me je, kljub temu, da me ni želel in kljub temu, da je vedel, da me je v življenju prizadelo že kar nekaj ljudi (tudi dolgoletna najboljša prijateljica, s katero nimam več stikov). Bil je moja prva ljubezen in jaz njegova. Leto dni nisva imela stikov, sedaj pa sva ponovno začela s pogovori na msn-ju. Najprej z čisto banalnimi pogovori, potem so pa že prišle najine fore, vse dokler ni začel z vzdevki in imeni, kot me je klical včasih. Sem mislila, da mi bo potem še bolj hudo, ampak na moje presenečenje me je to spravilo le v dobro voljo.
Bil je moj prijatelj še preden sva postala par, skupaj sva prestala veliko slabih in dobrih stvari in je rekel, da mi je vedno na razpolago kot prijatelj. In tega me je strah... kako naj bom jaz z njim prijateljica, ko pa ga pogrešam bolj kot karkoli. In bojim se stika z njim, ker vem, da to ne bo ničesar spremenilo. Sedaj ima popolnoma drugačno življenje... ponovno je zaljubljen in srečen, kar mu seveda privoščim. Moja edina želja je, da bi lahko tudi jaz ponovno komu zaupala, se zaljubila in bila srečna tako kot je on. Pa ne morem... enostavno odrivam ljudi stran od sebe. Vsi me imajo že poln kufer, zato sploh nočem več govoriti kako se počutim in se pred njimi pretvarjam da je vse v redu. Namreč vsi moji prijatelji so poparčkani in nikoli niso bili na mojem mestu, zato me tudi ne morejo razumeti. Letos sem odpovedala počitnice z njimi, ker enostavno ne zdržim, da bi bila v družbi samih parčkov. Je bilo že lani preveč hudo, ko sem se vsako jutro zbudila sama v šotoru in ko smo hodili ven, sem vedno jaz izstopala. V tem času sem tudi spoznala, najprej enega nato pa še enega fanta, ampak enostavno sem se umaknila, preden bi kaj postalo resno, ker sem vsakega primerjala le z njim.
Želim si le tako srečo kot jo ima on! Želim iti naprej s svojim življenjem, pa ne vem kako! Želim, da ta bolečina in praznina mineta... namreč ga čisto preveč pogrešam, ker je imel dolgo časa pomembno vlogo v mojem življenju-najprej samo kot prijatelj in nato kot fant! Vse me spominja nanj in to preveč boli
Pri vsem tem pa sem ugotovila, da se nobena fizična bolečina (kar sem jih izkusila v svojem življenju) ne more primerjati s to duševno bolečino, ko te v srcu in prsih stiska in ko ne veš, kako bi to ublažil.
Punce, upam samo, da boste ve čez toliko časa na boljšem kot sem sedaj jaz
Ampak veš, dokler srce ne pusti, da bi šla naprej se raje prepusti...pravijo, da čas zaceli vse...ne vem, niti ti ne bom dajala kakih prevelikih nasvetov, ker vem, da prav nič ne pomaga in da je vsak dan borba s samim seboj. Želim ti samo, da se ti srček čimpreje pozdravi in da boš spet spustila k sebi novega sončka, ki mu boš zaupala in ga imela rada. 
