Smrt bližnjega

[kalanhoja]

Bili smo na morju v portorožu, vsi frendi res smo se meli super fajn. Zvečer gremo nazaj in nam en frend pove da so ga klicali da jim je umrl sosed oz naš znanec, res super poba. star še ne 21 let. in tako groznega pogreba še ne. razlog smrti? srčna kap...čeprav v ozadju so še skrivnosti. bil je sam na enem počivališču v avtu zaklenjen. doma so ga nekaj časa spodili iz hiše. pravijo nekateri da se ga je napil(vodke) in pojedel veliko tablet. srčna kap?...grozno...
še en teden prej pa sošolec...umrl v kliničnem ker se je ponesrečil z kolesom.
31.7. pogreb sošolca in 7.8. pogreb prijatelja...grozno...dva mlada človeka...
vsem moje sožalje sploh pa URSIIKI, grozna izguba

To zgodbo poznam ja, je bratranec moje sošolke. A tu ni bila kap,... Pa ne bi o tem.

[kalanhoja]

Ja, pr nas vem, ko je pred osmimi leti men umrla stara mama, sm bla doma cel tedn, pač smrt v družini. Mislm pa, da ti tud v službi dajo izredni dopust.

Ne dajo. Dajo ga samo ob smrti staršev, ne pa starih staršev. Sicer lahko vzameš rednega. Je umrl sodelavcu stari oče in sedaj je v dilemi, ali se spodobi, da hodi v službo ali ne?

[*daddy's girl*]

Bili smo na morju v portorožu, vsi frendi res smo se meli super fajn. Zvečer gremo nazaj in nam en frend pove da so ga klicali da jim je umrl sosed oz naš znanec, res super poba. star še ne 21 let. in tako groznega pogreba še ne. razlog smrti? srčna kap...čeprav v ozadju so še skrivnosti. bil je sam na enem počivališču v avtu zaklenjen. doma so ga nekaj časa spodili iz hiše. pravijo nekateri da se ga je napil(vodke) in pojedel veliko tablet. srčna kap?...grozno...
še en teden prej pa sošolec...umrl v kliničnem ker se je ponesrečil z kolesom.
31.7. pogreb sošolca in 7.8. pogreb prijatelja...grozno...dva mlada človeka...
vsem moje sožalje sploh pa URSIIKI, grozna izguba

Tud jaz poznam tega fanta in sem slišala veliko različnih zgodb..umrl je žal, na takšen ali drugačen način..naj počiva v miru

[1nv1s1ble]

sožalje vsem, ki ste izgubili bližnjega.

maja letos sem tudi jas zgubil mamo. prve dni res ni blo vredu, ampak čas celi rane. osebno mam nekakšen psihični obrambni mehanizem, ki mi dovoljuje, da se spominjam samo tistega česar se hočem, tiste slabe spomine mam še vse v glavi, ampak nimam dostopa do tistega dela. sam sm si tak reko: blo je fajn dokler je trajalo, ker je itak vsake stvari slej ko prej konec. vesel sem da sem jo poznal, da se je sploh zgodlo... tako je življenje, gremo naprej močnejši in boljši, preteklost pa pustimo za sabo in naredimo nov začetek.

lp

[dayweed]

moja najhujša izkušnja s smrtjo bližnjega je bila ko se je ubil dedek. takrat sem bil star 4 leta in še se zdaj spomnim veliko podrobnosti.

doma smo se skregali, ker je dedek veliko pil in smo z babico vred šli na en obisk k očetovim staršem. ko smo prišli domov, smo našli policijo pri nas-dedek se je obesil. in jaz sem se zmuznil mimo njih in ga videl. ne morem pozabit tega.

upam, da ni preveč morbidno.

[star*]

najprej sožalje vsem, ki ste zgubli ljubljeno osebo...

oktobra bodo 3 leta odkar mi je umrl ati...bolezen vse skupaj je trajalo tam okoli 10 mescov, zadna 2 mesca pa se mi je vedno bol zdelo kaj sledi čeprav sem bla takrat stara 13 let, pa so od takrat minla že tri leta, se mi zdi da še nisem prebolela...verjetno tud nikol nebom nikakor si ne morem zbit z glave misli, kak je blo fajn in kak bi lahko blo... en post mi je bil še posebej všeč, ker sem šla zaj celo temo brat(in sem se zraven pošteno zjokala), ko je ena napisala; v smislu da je bog vzel to osebo k sebi, ker jo rabi...kaj jaz, moja mami, pa mlajša sestra pa ga ne rabimo? nevem no...ful me je ganlo v času po smrti (mislim pač enih par mescov po smrti)sem se jaz tolažla s tem da se je rešil muk in da mu je tam kjer je lepše in pazi na nas tri s tem se v bistvi v takih momentih ko je zdaj naprimer ta, tolažim še zdaj

[*daddy's girl*]

^^moje sožalje
Danes sem izvedela še za eno smrt mladega fanta, ki je hodil na našo šolo in sem ga bežno poznala.. Ne morem verjeti da sta v 14-ih dneh ugasnili dve mladi življenji, dva mlada človeka, ki sta imela še vse pred seboj, dve osebi ki sem ju poznala...

[divja češnja]

^^Danes sem tudi jaz izvedela še za tega drugega fanta ja. Žalostno.
S prvim ( ta ki je prejšnji teden umrl) sem bila kolegica, včasih smo ga skupej pili/žurali itd. Težko je bilo, ko sem izvedela da ga ni več.
Tega drugega zdej sem pa tudi poznala, vendar nismo bili neki dobri kolegi. Je bil pa kolega s prvim preminulim

[*Kitten*]

Mojem sta umrla oče in brat. Oče je za kapjo, je bil on še dojenček, brata se pa bežno spominja. Nikol noče govorit o temu, nikol ga nis vidla d bi potočiu souze. Mi je pa zadnč reku, da bi rad vidu posnetek od očija kako govori, kako se premika ne pa sam da ga na slikah gleda. Mene je zmrazil.Jzt nebi prenesla če bi bla v njegovi situaciji. Še če kdo umre mi gre na jok. Prjatu mi je umru 2 leti nazaj, in še vedno ko se spomnim, jokam

[darka]

Jaz sem v svojem življenju doživela toliko pogrebov in premladih smrti,da me je čisto zamorilo. Stric je bil dolgo bolan, dedek nenadno, babi za boleznijo zelo hitro, zadnja smtr pa me je čisto uničila, moj edini bratranec... Tako, da grozne so take situacije...

[Miss September]

V naši mali vasici smo v zadnjih dveh letih izgubili kar nekaj ljudi zaradi raka ali druge bolezni. Najbolj me je prizadela smrt sosede, ki nas je zapustila zgodaj spomladi letos. Bila je mati dveh otrok, ki se težje učita v šoli. Njen mož je bil do nje prevečkrat nesramen. Sedaj so ostali sami in jim je težko. Meni pa manjkajo njeni redni obiski, njen glasen pogovor, njen smeh, njena radovednost... Bila je pravi sonček in vedno je bila zadovoljna. Nikoli ni kazala slabe volje. Doma je postorila čisto vse sama. Večkrat se je pritožila nad delom doma in nad skrbmi za družino, a le zato, da ji je lažje pri duši. Še sedaj jo včasih vidim, ko nas skrivaj opazuje, ker jo zanima, kaj se dogaja pri nas. Zares je grozna njena izguba in ne morem verjeti, ne morem se sprijazniti. Zame (in za vse bližnje) je še vedno živa.

[Georgia]

Men pa še ni noben od mojih bližnjih umrl. Mam srečo, da mam še vse stare starše. Sm ful navezana nanje.
Zato me zanima če se ti zelo spremeni življenje, ko (če) zgubiš koga od starih staršev? In na kakšen način se spremeni, če se?
Mogoče se zdi trapasto vprašanje, ampak me res zanima.
lp

[*frisko*]

od bližnjih nimam več obeh dedkov in dveh stricov (pa žena od enega strica je tudi že pokojna). dedka oba bolna, enga sploh nisem poznala, drugega pa sem imela precej rada, ker se je od vseh sorodnikov največ ukvarjal z mano. vendar ko je umrl, nisem bila žalostna, niti jokala nisem... ne vem, zakaj ne, čeprav mi je verjetno bilo hudo, mogoče bolj kot hudo je bil nenavaden občutek, da ga ni več. nakaj mesecev za tem je umrl stric, ki je bil narkoman, pa vseeno v redu človek. umrl je zaradi overdose-a. zgodba drugega strica pa je precej tragična... njegova žena je umrla v bolnici po hudi prometni nesreči. stric je ostal sam z bratrancem, brez službe. ves čas je prosil staro mamo, naj mu posodi, da ji bo vse vrnil, pa mu ni ničesar dala (stric je bil dedkov sin od prej in ga stara mama ni nikoli marala). moj očko in njegov brat sta mu sicer posojala manjše vsote, vendar ni lahko poleg svoje družine preživljati še dveh ljudi. skratka.. dva meseca po smrti njegove žene je stric obupal nad vsem in se obesil.. bratranec je bil takrat star 17 let (zdj je 22). to je bil za celo družino precejšen šok.. tega strica sicer nisem dobro poznala, tudi bratrnca sem videla pred tem samo nekajkrat.. ampak vseen me je prizadel.. nisem in nisem mogla dojet. po stričevem pogrebu ni nihče od nas nikoli več videl bratranca, baje pa sedaj živi v drugem kraju pri sorodnikih po mamičini strani...

[lia7bibi]

nimam več nobenega dedka (oba sta umrla preden sem se rodila),v zadnjih dveh letih pa sem izgubila tudi obe babici pred tremi dnevi je tako ugasnila še ena lučka v mojem življenju brez katere življenje ne bo nikoli več enako-umrla je najboljša babica na svetu
bolečine se verjetno ne da opisati z beseda,lahko rečem le da boli,močno boli....

[small_star]

Hmmm... zame in vrjetno tudi za celotno občino je bil najtežji pogreb bratovih sošolk in sošolca pred 9 leti (prometna nesreča šolskega avtobusa in vlaka na poti iz izleta, umrle 3 punce in 1 fant). Kaj takega še v svojem življenju nisem doživela. Cela šola, občina, fara, vsi smo jokali. Nikdar v življenju še nisem videla toliko ljudi na pogrebu (vse 4 so isti dan pokopali), zvonovi so zvonili kot podivjani. Deževalo je... nebo je jokalo za mladimi, prehitro umrlimi dušami. Še danes včasih potočim solzico, ko se spomnim na ta dogodek.