Živjo punce
Tale svoj post bi morala nasloviti kot: Kako narediti drugi korak.
Ampak sem se odločila da pišem kar v to temo, konec koncev bo na koncu moje vprašanje isto kot pri vseh ostalih.
Zadnje mesece se je moje življenje drastično spremenilo. Oktobra sem končala skoraj dveletno zvezo, zato zadnje štiri mesece uživam samsko življenje. Med zvezo sem imela v mislih le takratnega fanta.
Potem pa... kot da bi se obrnilo vse na glavo. Seveda sem bila žalostna, saj je bila krivda za konec zveze njegova. Po razhodu sem z vsakim dnem bolj in bolj razmišljala o nekom drugem...
Pa naj povem to zgodbo.
Tega fanta sem spoznala poleti 2000, ko sem bila na počitnicah. Bil je iz mojega kraja in najini starši so se poznali že od prej. Na smrt sem se zacopala, vsi so rekli da se je on tudi. Ampak bila sva še majhna... Moja čustva do njega se niso nikoli spremenila, zagledala sem ga kakšno leto po tistem na ulici, in paf!... spet sem 3 mesece hodila nekaj centimetrov nad tlemi. Nadnaravno. Med nama ni bilo nikoli ničesar, čeprav je bilo veliko priložnosti. Vedno sem bila bolj sramežljive sorte, najbrž zato.
Vedno sva se drug z drugim samo zafrkavala, nikoli pa se ni nič zgodilo. Čeprav sva se srečala le dvakrat ali trikrat na leto, mi ni in ni šel iz glave.
V začetku leta 2006 sem se odločila, da mu priznam svoja čustva. Izbrala sem msn (vem, not a good idea...). Priznala sem mu 6 let, v katerih ni bilo dneva brez misli nanj. Izpadel je presenečen, napisal je, da česa takega ni pričakoval, da se mu zdim mlada (je 3 leta starejši od mene), vendar pa je še rekel nekaj v stilu: never say never... it might happen. Zavedla sem se, da sem totalno zabluzila.
Poleti tistega leta sva delala skupaj. Spet sem upala na nemogoče. Po treh tednih sem ugotovila, da nima smisla. Prejokala sem nekaj noči in si mislila da sem ga prebolela. Jeseni tistega leta sem začela z bivšim. Čeprav so bile moje misli bolj usmerjene k slednjemu, si nisem mogla kaj, da se ne bi sama pri sebi vsak dan spraševala, kaj tisti fant počne, če ga bom kje srečala. Nekajkrat sem ga, pa si nisem upala priznat, kako me znova in znova prevzema...
Lani sva oba končala najini dolgotrajni zvezi, tako da sva sedaj oba samska. Vse to me že utruja, ker se vleče že tako dolgo. Skoraj 9 let... Najhuje pa je, da se bližam osemnajstki in to pomeni, da že pol mojega življenja ne mine dan, ko se mi ne bi od nekod prikradel v misli - pa po možnosti večkrat! Ves čas sem nemirna, ves čas znova in znova premišljujem o tem... Sama sebi že grem na živce. Vsi mi govorijo, da bi se morala prepričati glede njegovih čustev in končno zapreti to poglavje v življenju, ali z njim ali brez njega. Vem, da imajo prav.
Ampak stopiti v ponovni stik z njim? Kako? Je to sploh smiselno? Nočem izpasti kot kakšna zatreskana 13-letnica in biti raztreščena po vseh krajih, kjer bi ga lahko srečala.
Videla se nisva že zelo dolgo. Fizično sva se oba precej spremenila, vendar bi se še vedno brez težav prepoznala.
Slišalo se bo neumno, vendar sem danes zbrala pogum in ga dodala na Facebook-u.
Upam da se bo kateri dalo tole prebrat, ker me res zanima vaše mnenje. Se pa opravičujem ker sem bila nekoliko dolga.
Hvala
