Bom še bolj radikalen:
Po moje je zaljubljenost itak brezvezna faza in je bolje, če je ni. Zaljubljenost je zaslepljenost, popačena slika, ki mine. Čemu sploh poskušati utemeljevati ljubezen na nečem, kar je dokazljivo kratkega roka?
Ni bolje in realneje, če človeka že od začetka vidiš takšnega, kot je, ne pa kot si ti želiš, da bi bil?
Ampak ok, vem, da sem v tem mišljenju dokaj osamljen in da večina misli, da mora biti najprej zaljubljenost.
Preden se punce spet vtaknete: zaljubljenost NI enako privlačnost. Privlačnost je po moje nujna. Ampak, če tipa ženska privlači, še ne pomeni, da je zaljubljen.
sirova štručka napisal/-a:Če si se za nekoga odločil ker ti je všeč, ti on ni všeč zato, ker si se zanj odločil. Ljubiš ga, ker ti je všeč, torej ne zato, ker si se odločil ljubit ga in všeč ti je , ker je takšen kot je, ne zato, ker si se ti odločil, da ti bo všeč takšen kot je. Da ti je pa všeč takšen kot je, pa ni kriva tvoja odločitev, ampak vse kar se ti je v življenju dogajalo do takrat. Nobene misterioznosti torej.
Ljubezen je rezultat odločitve, da boš nekomu dal šanso. Nekoga, ki ga prvič v življenju vidiš, ne moreš ljubiti.
Lahko obračaš moje besede, kakor hočeš, še vedno je dejstvo, da lahko ljubimo le nekoga, ki nam je blizu in smo z njim nekaj doživeli. Blizu nam je zato, ker smo mu pustili blizu. To je bila naša odločitev.
Če sem napisal, da iz A sledi B, to ne pomeni, da sem trdil, da iz B sledi A.