Opažam, da obstajajo 4 vrste ljudi:
Prvi mislijo, da jim partner predstavlja nadomestek za samozadovoljevanje, in so mnenja, da je samozadovoljevanje odveč, saj pogostost spolnih odnosov mora potešiti spolno potrebo.
Drugi mislijo, da je samozadovoljevanje del posameznika in njegove intime s samim seboj. So mnenja, da je poleg spolnih odnosov normalno imeti tudi intimen odnos s samim seboj, v obliki samozadovoljevanja, saj le posameznik osebno najbolje pozna svoje telo in z rednim samozadovoljevanjem ohranja zdrav odnos do svojega telesa.
Tretji so rahla mešanica prvih dveh, saj so mnenja, da bi moral partner zadovoljiti potrebe drugega partnerja. Obenem pa ne zavračajo samozadovoljevanja, vendar ga prakticirajo in dopuščajo le takrat, kadar partner ni na voljo, da bi potešil (njihovo) potrebo po spolnosti.
Četrti so, logično, mešanica prvih treh. Lahko da so zmedeni, si še oblikujejo mnenje, ali pa imajo dvojna merila - npr.: Sami se smejo samozadovoljevati, od partnerja pa pričakujejo, da tega ne bo počel. Ali obratno - ne moti jih, da se partner tudi samozadovoljuje, sami pa nimajo te potrebe.
To teorijo sem spisal po "skrbni" preučitvi določenih postov. Dobronamerne kritike so dobrodošle. Slabonamernih seveda ne bom bral
trenutnapotrebapomožganskidejavnosti