no angel napisal/-a:Men se pa zdi mal smešno, kak lahk nekteri preživijo tak, da so 95% časa s fantom, pa da sploh nimajo nobenih pravih prijatlov, ampak sam ene kolege s kterimi hodjo na kavice tu pa tam, kadar slučajno nimajo kej za delat. Sej če vam nekterim to ustreza, super, sam men bi se pa zmešal. Sam preveč je pol teh zgodb "fant me je pustu, zdej sm pa čist sama in osamljena in nimam s kom kam za it in nobenga s kterim bi se pogovorila" ...
Takim se pol js sam smejim, pa nej se še tak grdo sliši. Ko bom js mela resnega fanta, bo tud on zagotovo moja prioriteta, ampak nikakor pa ne bo celo moje življenje.
hmm..Pa si se vprašala kakšne so te kolegice in zakaj so samo kofetarce?
Jst sm mela prekrasno srečo in sm zapadla v družbo (že prej) ponorelih kokoši, ki so se pogovarjale samo o modnih trendih, tangicah, čeveljčkih in ostalih takih stvareh.o konkretnejših pogovorih o aktualnih stvareh/politiki,dogajanju doma in po svetu, pa še slišat niso hotle nič.sej ne rečem, nekej časa na začetku, ko sem bla še sama kura, mi je to odgovarjalo in se mi je zdelo fajn, da cele dneve pričamo o stvareh ki pišejo v cosmoforumu.Poleg tega so bla ženščeta take tračarke, da so vsako sleherno stvar zgobcale če ne že ena drugi (kar nikakor ni bil moj namen da za eno pikro stvar vedo vse), pa še komu zunanjemu, za katerga sploh nism hotela da izve kakšen problem mam jst v tem trenutku z mojim fantom oziroma z biločim.in valda kako naj jim potem zaupam??In ko sm spoznala mojga, pa en kos njegove družbe, sem prec spremenila pogled na svet in so mi odrpl oči, da sem vredna še česa večjega kot to, da se vsaka stvar ki jo nekomu povem, razve naokoli.in da obstajajo še ljudje kateri ti znajo dat en pameten neškodoželjen nasvet.Prej ko sva se kregala sem dobivala same take nasvete v stilu naj grem stran, naj ga pustim...In pomoje če bi jih polsušala bi se še dons z glavo v zid zaletavala.
In valda sm takrat začela fantu prepuščat največ časa in se mu največ posvečat.Z njim sem lahko počela prav vsem, govorila o prav vsemu, se zapletala v dolge debate ki niso vključevale cosmostila in katere so imele nek pomen.
In zdej odkar sm na tem šihtu sem tud spoznala nekej deklet, ki so vredne in zaupanja in roke v ogenj.Da, teh ne zanemarjam, ampak tudi zarad tega ne ker one so istega mnenja kot jaz.vikend je rezerviran za drage in to je to, pa naj se še tok patetično sliši, sam dejansko se med tednom premal vidva da bi kej konkretnega počela.in to počneva ob vikendih, skupaj.
da bi pa neke stare kolegice, glede na vso preteklost, obdržavala za vsak slučaj če neham s fantom, pa res ne hvala.
in meddugim se mi precej nesramno zdi, da nhče tega ne more in noče razumet.nekateri imamo pač drugačno preteklost, drugačne-pretežno slabe izkušnje in valda razmišljamo in delamo drugače.
vseeno, pa neglede na vse, bi če mi pride na vrata jokat stara kolegica, pozabila vse kar se je dogajalo v preteklosti in ji nesebično ponudila ramo za zjokat, brez da bi kdajkoli zahtevala kakšno povračilo na ta račun.če je človeku hudo mu pomagam, nikoli se ji pa nebi v glavo smejala ker trpi ker jo je fant zapustil.če je bla z njim in zanemarila mene-kar se nikoli zanemarjene ne počutim.nekoč vseeno je tudi ona meni nudila ramo in vseeno smo nekoč nekaj imele.In ne vidim razloga zakaj ji nebi stala ob strani v težkih trenutkih.bi blo pa to vse, ostala bi na distanci, ampak pomagala bi ji pa vseeno.ne pričakuje pa tega od njih.Ampak ne dvomim, da nebi bilo isto.
to pa nikakor ni dokaz naivnosti ali česa drugega.je samo dokaz, da si dober človek, da si dober po srcu in pripravljen pomagat in stat ob strani ljudem ki jih poznaš in kateri so ti, ali pa ti še, nekaj pomenijo.in v tem ni niti kančka slabega!
in še nekej..to, da jokaš in ti je hudo zarad tega ker nimaš nobenega, se ti lahko na bilokater način zgodi tudi tebi in prav vsakemu na te svetu!In če nekdo napiše da mu je hudo, je precej nesramno-za vsa dekleta zdej ki so to napisala, da se bi jim nekdo smejal.verjamem da se je marsikomu zgodilo, da je ostal popolnoma sam, razočaran nad celim svetom in brez slehernega prijatelja.ampak to je hudo.sama sem bila nekej časa na istem.sikerancija je bila sicer nekej časa, mapak ker sm tak človek kakršen sem, sem vse hitro odrinila na stranski tir in pričela pač drugače živet.Brez prijateljev.In takrat sem dobila novo najboljšo prijateljco-mojo mami, z njo razvila neverjetno poseben odnos, tako da se od takrat razumeva stokrat bolje, si pomagava, svetuje mi, me tolaži....Potem so pa ostali prišli sami od sebe....
Ni pa to nič smešnega, sori!In pazi, da se nebi na koncu mi smejali tebi (no jaz se ne bom, ampak da se ne bo kdo drug)!ni stvari na tem svetu, katera se ti nebi mogla zgodtiti!
