Eclat napisal/-a:zdaj je celo šlo že tako daleč, da postanem panična in ljubosumna kakor hitro gre sam na večerni tek al pa na predavanja. npr.:včeraj se mi jo totalno zmešalo ko mi ni dvignil telefona (bil pa je na pijači s kolegi in temi prijateljicami),sm že dobila tko bujno domišljijo, da se mi je pred očmi prikazal prizor kok me vara.
vem, da to ni normalno in da bom sama kriva za razpad, vendar nism vedno bla taka, na začetku sem mu popolnoma zaupala, ko pa sm spoznala te njegove prijatljce in ko sm slišala kaj govorijo o meni ter da hočejo da greva narazen si ne morem kaj, da me ne bi blo strah
^^Sploh ne vem, kako še živiš, pa saj se boš od panike ravnokar požrla!
Tole pa velja za vse ljubosumnice:
Joooj, ženske, uredite si mal svoje življenje, če fantu ne zaupate je vajina zveza kr neki. Pa ne pisat, da njemu zaupate, samo njegovim prijateljicam ne. Če on ni tak pač ne bo šel z njo pa če se bo še tok ponujala. Js mam velik prijateljev, ta vikend sem skoraj 24 ur na dan preživela z bivšim fantom (trikrat sva bla skupaj pa velik mi pomeni in sva dobra prjatla), ker je pač tako naneslo, da sva mela ful stvari skupaj za prpravt. Mela sm se fajn, velik sva se pogovarjala-tut o najinih zdajšnih zvezah, obujala spomine, se zezala,... S prijateljji govorim po telefonu, hodim na kosilo, z novimi sošolci klepetam tudi po 2 uri skupaj, skupaj hodimo športat,... Zakaj bi morala vse te fajn trenutke spustiti, ker imam fanta? Ali pa ga stalno vlačit s sabo, čeprav mojim prijateljev spoh ne pozna? Moški so ljudje, ne pa le še ena šansa za se dat dol...
Ne vem, očitno je to ena od stvari v katerih se obnašam kot tip, ampak ko je bil moj fant pretirano ljubosumen na vse kar je spominjalo na moškega, sem nekako zvestno nehala govoriti o prijateljih, sploh pa o bivših. Zakaj? Ker mi je šlo na živce, da si razbija glavo s takimi neumnostmi. Ko je šlo predaleč, sem popenla in mu povedala, da nima nobenega razloga za ljubosumje in da me lahko kar takoj pusti, ča mi niti toliko ne zaupa. In da naj se sprijazni s tem, da nism ženska, ki bi bila takoj ljubosumna. On sicer pravi, da se mu zdi fajn, če sem kdaj ljubosumna, sam men je to taka otroška fora. Je res treba partnerja nalašč dražiti? Ljubosumje se mi ne zdi nakakršen pokazatelj ljubezni, prej obratno.
Kot je že ena napisala, naravni odziv na pretirano ljubosumnost je pač to, da ti ne pove vsega, ker ve, da se boš žrla. Tudi njegova bivša najbrž ve, da ti gre na živce, zato ga v tvoji prisotnosti ne pozdravlja in ti tako ne daje povoda za (nesmiselno) ljubosumje.
Kava in pogovor s prijateljico, bivšo ali sošolko s faksa se mi ne zdi noben problem, prej dejstvo, da je moj fant normaln in mu nasprotni spol ne predstavlja samo materiala za pecat, ampak se zna normalno pogovarjat z njimi. Skozi taka prijateljstva se tipi učijo stvari o ženskah in tako tudi nas lažje razumejo. Moj fant ima prijateljice in vem, da je bla kakšna tudi ljubosumna name. Prav, pa naj bo.
Pa saj je Shleve vse povedala z eno besedo: iskrenost.
