Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[noele]

Danes je napočil dan, ko sem se odločila, da zavestno pozabim vse in nekako želim, da ste ve, drage moje tiste, ki to izveste prve. Eno leto žalovanja za njim je bilo dovolj, preveč pretečenih solz, preveč razočaranja. Nikakor in to res pod nobenim pogojem ne morem reč, da nisem storila vsega, da bi bil spet moj...ampak na žalost...očitno mi z njim ni namenjeno. Bil je in bo vedno ostal moja prva ljubezen, ena tistih, ki jih vedno nosiš nekje na dnu srca, bil je edini ob katerem sem se počutila kot, da bi lahko z njegovo ljubeznijo premikala gore. Teden je od tega, kar sva se skoraj po enem letu srečala, šla sva na pijačo, se pogovarjala, smejala, ampak vseeno...ko sva se počasi poslavljala sem čutila, da končno odhaja...in potem tisti kratki poljub...zdelo se je, da mi bo počilo srce...bilo je sonce, ljudje okrog mene so se smejali jaz pa niti ne vem kako sem prišla domov. Vem samo to, da sem se usedla na zadnji sedež avtobusa, da me je stiskalo v prsih in da ko sem prišla domov jokala tako močno kot še nikoli. Nihče od tistih, ki so okoli mene ne razume kaj že celo leto držim v sebi pa tudi nikomur več ne bom razlagala, ker ne morem več poslušat odgovorov v stilu:'Saj bo!'
Blokirala sem ga na MSN-ju, zbrisala slike...vem, da me ima rad in vem, da mi nebi nikoli storil nič hudega kar bi me prizadelo, ampak bolj kot kogarkoli ima rad življenje in tega mu ne morem vzet.
Ne obljubim, da ne bom več jokala, ker sigurno bom, ker sem to noč, ker jokam sedaj, ko to pišem in ker bom verjetno tudi še jutri in pojutrišnjem...
Dokler ga dokončno ne prebolim ne bom iskala nikogar, ker bi ga sigurno s primerjanjem kmalu prizadela, tega pa ne želim. Želim si samo živeti, tako kot sem nekoč, želim se zbujati in iti spat brez misli nanj, želim si zopet dihat brez občutka, da je on moj Zahir.
Mišo...rada te imam!

[majchy84]

Kaj pa če ti bivši ne pusti, da preboliš? Ti pa nisi tolk močna, da bi ga poslala v tri krasne?

[srcka]

I am back...
joj kok sm pogrešala te nasvete...
naj vam povem da sm velik premišljevala o celi situaciji in ugotovila da ga mam reeeesssss rada in da mi tut druga država ne bo pomagala da ga prebolim....
skoraj sm ostala pr starših in premišljevala da se ne vrnem več v LJ ampak nism mogla....jezna sm sama nase... jezna sm nanj ker mi ne pusti da ga pozabim...
kako mi lahko njegova bližina toliko pomeni???
kot vidte se ni nč spremenil...

pa pa...

[majchy84]

Danes je napočil dan, ko sem se odločila, da zavestno pozabim vse in nekako želim, da ste ve, drage moje tiste, ki to izveste prve. Eno leto žalovanja za njim je bilo dovolj, preveč pretečenih solz, preveč razočaranja. Nikakor in to res pod nobenim pogojem ne morem reč, da nisem storila vsega, da bi bil spet moj...ampak na žalost...očitno mi z njim ni namenjeno. Bil je in bo vedno ostal moja prva ljubezen, ena tistih, ki jih vedno nosiš nekje na dnu srca, bil je edini ob katerem sem se počutila kot, da bi lahko z njegovo ljubeznijo premikala gore. Teden je od tega, kar sva se skoraj po enem letu srečala, šla sva na pijačo, se pogovarjala, smejala, ampak vseeno...ko sva se počasi poslavljala sem čutila, da končno odhaja...in potem tisti kratki poljub...zdelo se je, da mi bo počilo srce...bilo je sonce, ljudje okrog mene so se smejali jaz pa niti ne vem kako sem prišla domov. Vem samo to, da sem se usedla na zadnji sedež avtobusa, da me je stiskalo v prsih in da ko sem prišla domov jokala tako močno kot še nikoli. Nihče od tistih, ki so okoli mene ne razume kaj že celo leto držim v sebi pa tudi nikomur več ne bom razlagala, ker ne morem več poslušat odgovorov v stilu:'Saj bo!'
Blokirala sem ga na MSN-ju, zbrisala slike...vem, da me ima rad in vem, da mi nebi nikoli storil nič hudega kar bi me prizadelo, ampak bolj kot kogarkoli ima rad življenje in tega mu ne morem vzet.
Ne obljubim, da ne bom več jokala, ker sigurno bom, ker sem to noč, ker jokam sedaj, ko to pišem in ker bom verjetno tudi še jutri in pojutrišnjem...
Dokler ga dokončno ne prebolim ne bom iskala nikogar, ker bi ga sigurno s primerjanjem kmalu prizadela, tega pa ne želim. Želim si samo živeti, tako kot sem nekoč, želim se zbujati in iti spat brez misli nanj, želim si zopet dihat brez občutka, da je on moj Zahir.
Mišo...rada te imam!

To si pa tako lepo napisala, da sem še jst dobila solzne oči. Sploh ker točno vem, kako se počutiš.

[shania]

Noele kako sem vesela ko kaj takšnega preberem, da si se odločila da ga preboliš. Ker js vem da bivšega niti nisem hotela preboleti, čeprav se to sliši ful čudno, ampak sem potem ugotovila da je res. Noele naredila si že ogromen korak, vem da ti bo uspelo. In ostalim seveda tudi, sej smo dovolj močne.

[shania]

Poznate tisto pesem I will love again even if it takes a lifetime to get over you, dejmo si jo zavrtet in jo poslušat tako dolgo, da bomo res verjele vanjo in nam bo postala vodilo.

http://www.azlyrics.com/lyrics/larafabian/iwillloveagain.html

[noele]

Hvala...punce gremo naprej.

[srcka]

noele...
to je blo ...sam solze so se mi usule k točno vem kako boli...sploh nimam besed s katerimi bi lahko opisala to kar čutim...
...da teško diham brez njega...
in tisti stavki "sej bo" tut men dvignejo vse kocine že pokonc

[jagodka85]

punce, jz tud jokat ne morm več... tok me boli, pa niti ene solze ne premorem, da bi se zjokala... da bi mi blo mal lažje...

[renatka_]

nevem kaj naj vam rečem men je hudo ko berem vaše postke. meni je hudo in jočem, četudi se samo (ja ob teh postih lahko napišem samo) skregama. čeprav to ni velikokrat, ampak učasih mam kak dan, in me enostavno ena stvar (četudi mogoče ni nevem kako resna) spravi iz tira. sam čeprav sm dost flegma oseba, vem, da bi me ful potolklo, če bi šla narazn. kr on je prvi, ki ga mam res rada. prvi, ki bi dala vse zanj. (prej mi ni noben nič pomenu, kr so ble same enomečne al pa mesec pa pou douge..ne morm rečt niti veze). lahko rečem samo, da tako pač je življenje. vsak pa se more zase odločit al se bo (vsaj poskusu) borit proti temu, al bo pustil, da gre samo od sebe, kakor bo pač šlo.

[*purple*]

vidm da vreme kar dost vpliva na vas...Punce glave pokonci..Nč jokat za norci!!--pa še rima se

ne resno mislm, a ni že dost dežja napadl, dejte si v lajf spustit mal sončka..Sej vem da je težko, sam če ne boste pustile same sebi boste mele skos dež..

Tkole ene par spodbudnih:

Muškarac je komarac..Ubode pa ode...

Vse manj je žab, ki bi se spreminjale v prince in vse več je princev ki se spreminjajo v žabe!

Ko grem v planine, viskoko v gore, vidim kozlička, s espomnim nate (morte brat z naglasem)

In zdej pa čist zares:

VELIČINA NI V TEM, DA NIKOLI NE PADEMO...VELIČINA JE V TEM, DA SE PO PADCU VEDNO POBEREMO!!

Punce, glavo gor!

[SapraVeronika]

ta pesem je nalašč zame :( in jokam trenutno zraven tok da bi najrajš umrla

Gledala je za njim, kako odhaja.
Srečen kot vedno, a ne ve, kaj v njej se dogaja.
Saj njemu ne zameri, ker preveč ga je ljubila,
a sebi tega ne bo nikoli oprostila.

Vedela je, da je ne ljubi, da je vedno le lagal,
a verjela je slepo, le da z njo bi ostal,
kaj vse bi storila, le da enkrat bi jo še objel,
in rekla je tisti večer, preden je odšel.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

Zdaj sama gre naprej po isti poti,
najraje je v temi, najraje v samoti.
kot da ne more pozabiti tiste noči,
gleda njegovo sliko in z njim zaspi, in pravi.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

Ljubi me ljubi, prosim imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat
le tebe si želim, vzemi me dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.

[jagodka85]

sapra, ne tko razmišlat :bussi:
sicer pa vem, kk se počutš
em, ker komad je tole? full mi je znan po besedilu... pa se ne spomnem melodije

[SapraVeronika]

ej od čukov - ljubi me ljubi
pač eden redkih od njih ko mi je ušeč.. predvsem besedilo

hvala.. sej bo nekot, ampak trenutno je kriza..
tok se sekiram, da mi je vročina spet na 39 narastla

ti kaj bolš?

[jagodka85]

jz tko k vedno... jokala bi, pa nimam solz res mi je najbl hudo, pa tega ne morm pokazat... no ja, mogoče je tko še bolš... čeprou čutm, da bo kmal kmal pršu en moment, k se bo sam ulil vn iz mene... in pol bom jokala, jokala, jokala...