Ignoriranje in odraslost/zrelost

[Boris]

Kaj sem jaz tu na kaki seansi pri kakem psihologu al kaj? Hecam se. Res mi je zanimiva tale najina izmenjava mnenj. Hvala ti.

Zdaj sva oba na seansi Pravzaprav je na seansi vsak, ki to bere. Fino... brezplačna seansa To se tudi nekako sklada z mojim motom (just share everything you can).

Mislim celo, da ni vreden, da zdaj tolk tu gor o njem pišem. Bo še slaven postal.

V bistvu sploh ni pomembno kdo je on, ampak razmišljanje o situaciji. Morda pa bi on (reciva mu Tip) imel recipročno korist, če bi tole prebral.

Torej, the answer to the big question: Zakaj mi ni bil všeč? 1. zato, ker je vizualno čisto nasprotje od tipa moškega, ki mene privlači; 2. njegov karakter: posesivnost, gnjavatorstvo, laži itd. Da pa bi bila z nekom v zvezi pa me mora privlačiti tako karakterno kot vizualno, fifty fifty je tu razmerje. Ergo, goes my answer to your question.

Ti si njemu direktno povedala, da ti vizuelno ni všeč, mu opisala kaj od vizuelnega ti ni všeč... in on še kar ni odnehal?
Morda mu po njegovem mnenju nisi dovolj natančno razložila, zakaj ti ni všeč in je menil, da je naprimer preveč suh zate in da je to tisto, kar ti na njem ni všeč. Potem ga je morda zanimalo, kakkšen bi bil v tvojih očeh, ko bi začel zahajati v Mc Donalds.
Morda je mislil, da bi lahko na sebi kaj popravil tebi na čast in da bi ti bil potem všeč. Kaj praviš?

Tisto o gnjavatorstvu ne moreš jemati kot del karakterja. Morda bi temu zgolj lahko rekel vztrajnost. Ti si bila verjetno poseben primer v njegovem življenju. Navedla si samo eno od njegovih laži. Jih je bilo več (različnih)? Zakaj neki je Tip sploh govoril take stvari o tebi? Hmmmm
premišljam...
Aha ... morda ni upal priznati drugim, da ga stalno odklanjaš.
Morda se je bal, da ti drugim govoriš, da te gnjavi (in to dojemal kot slabšanje ugleda), po drugi strani pa bi naredil vse, da bi te osvojil.

Ti menda tud ne bi bil z eno, ki ti ne bi bila všeč niti vizualno niti karakterno ali pač?

Vprašanje je, na kakšen način bi mi bila vizuelno nevšečna. Recimo... imaš ženske, katerih postava ti ne ustreza, poteze obraza pa ti. Potem se lahko vprašaš... kakšna bi bila, če bi začela športati/jesti kremšnite (odvisno od tega, kakšna postava ti je všeč). In če bi bila v tem primeru npr. pripravljena hoditi na hot iron, bi še razmislil o njenem videzu.

Človek čez leta tudi spreminja svoj okus... celo za vizuelne stvari. Mislim, da človek bolj gleda na poteze konstitucije telesa, kot pa na postavo. Kot pri karikaturah, kjer človeka določajo samo nekatere izstopajoče linije.

Lahko podam še svoj (malo drugačen) primer... včasih mi je bila izredno všeč temna polt, danes pa mi je to čisto nepomembno. Včasih mi ni bila všeč neka slovenska pevka (niti stil pesmi niti vizuelna podoba), danes pa z užitkom prisluhnem njenemu glasu in ritmu štiklcov, pa tudi vizuelno mi je privlačnejša. Morda zato, ker sem imel njen stil petja asociran na nekaj depresivnega, to pa sem povezal z osebami, ki mi niso delovale vesele... in sem "videl" žalostne groteskne obraze, ki mi niso bili všeč. Ko pa sem v življenju izkusil nekaj čisto novega, sem videl v teh obrazih heroje, trpljenje, ki sem ga začel ceniti, in sem posledično tudi njo videl lepo. Povezave med nevroni so se preoblikovale in ... ekola... nov človek... nov karakter.

Glede karakterja Tipa... človek se lahko spremeni do take mere, da preneha lagati, če mu je kaj do tebe. Lahko se znebi tudi posesivnosti. To so nekako šibke točke človeka in zato se jih splača spraviti v red. Če le človek hoče.
Poleg tega karakter človeka oblikuje okolica, v kateri se giblje. Torej... če zamenjaš družbo, lahko začneš tudi spreminjati svoje lastnosti, vedenje,... Karakter se ponavadi izoblikuje nekje do 25 leta starosti. Po mojem pa to sploh ni nujno.

Angleščino imam nadvse rad.

Not to not ignorre or not to ignorre?... this is now the one million euros question...

[Claudia22]

Dober večer.

Očitno sem zdaj spet jaz na potezi, tako da grem pridno pisat...

Aja, tu pri tej seansi bi še samo vprašala, kdo je v tem konkretnem primeru na kavču in kdo v naslonjaču? Hecam se. Saj v bistvu lahko ima res vsak, ki tole prebere, kaj od tega, kajti celo življenje se učimo, ne samo skozi svoje izkušnje, ampak tudi skozi izkušnje drugih ljudi.

Mi je všeč tvoj moto, je zelo podoben enemu mojemu vodilu v življenju, ki pa se glasi: Dobre stvari je treba deliti.

Ti si njemu direktno povedala, da ti vizuelno ni všeč, mu opisala kaj od vizuelnega ti ni všeč... in on še kar ni odnehal?
Morda mu po njegovem mnenju nisi dovolj natančno razložila, zakaj ti ni všeč in je menil, da je naprimer preveč suh zate in da je to tisto, kar ti na njem ni všeč. Potem ga je morda zanimalo, kakkšen bi bil v tvojih očeh, ko bi začel zahajati v Mc Donalds.
Morda je mislil, da bi lahko na sebi kaj popravil tebi na čast in da bi ti bil potem všeč. Kaj praviš?

Ja, sem bla kar direktna z njim, čeprav nisem šla v podrobnosti, ker meni npr. tud ne bi pasalo, če bi mi nekdo naštel vse podrobnosti, ki mu niso všeč v moji zunanjosti. Pač, rekla sem mu, da me vizualno ne privlači, nisem pa zdaj npr. rekla, da mi ni všeč, da je nabildan ali pa da mi ni všeč njegov nos, čeprav mi vse to res ni bilo všeč.

A da je mogoče razmišljal o tem, kaj bi na sebi popravil v meni čast? Ta je pa res dobra. Ne vem če je pol to lahko kaka prava ljubezen, če se mora nekdo nekomu na čast spreminjati. Jaz hočem, da sem nekomu všeč takšna, kot sem, ne pa da mi bo rekel, da naj npr. shujšam 5 kg, pa bo hodil z mano. Zato tudi jaz nisem taka do drugih ljudi in ne more me en pritegnit ali pa mi postati všeč, če mi že v štartu ni in me odbija, pa če se spremeni za 360 stopinj, žal ne bo šlo. Spreminjati se zaradi nekoga v imenu ljubezni pač ni moj stil in tudi mislim, da takšno početje ni pravilno in niti pravično do drugih ljudi. Verjamem namreč, da se moramo imeti radi takšne, kot smo, če pa si npr. nismo všeč (se zdimo npr. sami sebi predebeli), pa se spremenimo samo, da se bomo sami boljše počutili v svoji koži, ne pa da bi ugajali nekomu tretjemu. Vsak človek mora biti v osnovi samosvoj, sam sebi dovolj, biti samozavesten, biti močan itd., da je lahko potem z nekom v zvezi.

Tisto o gnjavatorstvu ne moreš jemati kot del karakterja. Morda bi temu zgolj lahko rekel vztrajnost. Ti si bila verjetno poseben primer v njegovem življenju. Navedla si samo eno od njegovih laži. Jih je bilo več (različnih)? Zakaj neki je Tip sploh govoril take stvari o tebi? Hmmmm
premišljam...
Aha ... morda ni upal priznati drugim, da ga stalno odklanjaš.
Morda se je bal, da ti drugim govoriš, da te gnjavi (in to dojemal kot slabšanje ugleda), po drugi strani pa bi naredil vse, da bi te osvojil.

Vztrajnost je v njegovem primeru samo lepše zapakirana beseda za gnjavatorstvo.

Zakaj neki je govoril o meni, da jaz lazim za njim? Kaj te vem. Mogoče si je hotel napumpati ego ali pa se je (kot si dobro napisal) bal slabšanja ugleda. Ne vem. Bi mogla njega vprašat. Samo ga ne bom, da ne bo pomote.

[/quote]Vprašanje je, na kakšen način bi mi bila vizuelno nevšečna. Recimo... imaš ženske, katerih postava ti ne ustreza, poteze obraza pa ti. Potem se lahko vprašaš... kakšna bi bila, če bi začela športati/jesti kremšnite (odvisno od tega, kakšna postava ti je všeč). In če bi bila v tem primeru npr. pripravljena hoditi na hot iron, bi še razmislil o njenem videzu.
Človek čez leta tudi spreminja svoj okus... celo za vizuelne stvari. Mislim, da človek bolj gleda na poteze konstitucije telesa, kot pa na postavo. Kot pri karikaturah, kjer človeka določajo samo nekatere izstopajoče linije.[/quote]

Ja, men se tud dogaja, da mi je pri kakem tipu všeč obraz, pa mi ni všeč postava ali pa obratno. Še pogosteje se mi zgodi, da mi je pri človeku všeč karakter in ne postava ali pa obratno. Težko je najt "paket", ki bi bil, vse kar si želim, v enem.

Vseeno pa jaz nikoli ne razmišljam tako kot ti o potencialnih partnerjih, da bi si rekla, kak bi pa ta tip bil, če bi mal shujšal itd. To se mi zdi nesmiselno. Pač, če si mi všeč, mi si, če mi pa nisi, pa mi pač nisi. (Bog pomagaj. ) (Nisem si mogla kaj. Oprosti.)

Se pa strinjam, da se ljudje spreminjamo in z nami naš okus. Ko sem bila npr. v srednji šoli, sem poslušala pocukrane pop bende, zdaj pa sem odvisna od housa in dance glasbe. In prav tako se spreminja moj okus za fante. Tud glede hrane itd.

Pa hvala, ker mi daješ iztočnice, da imam kaj pisat.

Papa till next time,

K.

P. S. Mislim, da sva se zelo oddaljila od tematike tega konkretnega threada.

P. S. 2 Se opravičujem glede citiranja, mal mi še dela probleme, ne vem namreč, kako se da citirati določen delček neke druge osebe.

P. S. 3 I love English, too.

[Boris]

Oj

Claudia22, Najprej bi povedal, da se midva sploh nisva oddaljila od tematike, temveč da jo izjemno dobro secirava, ker razvijava misli, kako nekdo razmišlja ob tem, ko nekoga ignorira. Tema je ignoriranje in nas zanima, zakaj do te stvari pride. Da bi vedel, zakaj nekdo nekoga dejansko ignorira, pa moraš vzeti celotno stvar v širši obzir. Rdečo nit sva samo odebelila.

Ja, sem bla kar direktna z njim, čeprav nisem šla v podrobnosti, ker meni npr. tud ne bi pasalo, če bi mi nekdo naštel vse podrobnosti, ki mu niso všeč v moji zunanjosti. Pač, rekla sem mu, da me vizualno ne privlači, nisem pa zdaj npr. rekla, da mi ni všeč, da je nabildan ali pa da mi ni všeč njegov nos, čeprav mi vse to res ni bilo všeč.

Vprašanje je, če bi bilo to vedno res, kar praviš o sebi. Poskusi najti primer iz svoje zgodovine, kjer te je zanimalo, kaj je nekomu na tebi všeč glede zunanjosti. Npr... pogosti stavki pri ženskah, ko si nadanejo uhane, ko pridejo od frizerja, ko se nasončijo in se jim spremeni barva,... :"Kakšna se ti zdim? Imam lepe oči? Se ti zdi moja rit preveč debela? Misliš, da bi morala poravnati te zobe? Bi mi pasali večji joški? Sem lepa s to frizuro?" Sprašujejo podrobnosti, ker podrobnosti sestavljajo celoto. Njih pa zanima lepa kombinacija vsega - celota. Vse podrobnosti želijo naštelati tako, da bo celota karseda najlepša. Zato sprašuješ ljudi o njihovem mnenju. To ne pomeni, da nisi samozavesten, ampak da želiš drugim ugajati, da bi osrečil sebe.
Ljudje stalno potrebujemo ogledala drugih, da nam povedo, kakšni smo.
Spodaj bom najprej veliko povedal o zunanjosti, potem pa še o karakterju, posameznih lastnostih človeka.
Človek je sam s seboj lahko zadovoljen... ampak še bolj zadovoljen pa bo s seboj, ko bo všeč tistim, katerim bi rad bil všeč. Gnjavatorstvo je moralo imeti nek vzrok. Tip po vsej verjetnosti tvojih misli ni hotel zmanipulirati, ampak je tebe želel razumeti. Človek nekako ve, da ne more izsiliti, da mu bo kdo všeč. Tako da Tip tega po vsej verjetnosti ni delal. Želel te je razumeti, ti pa si se tega bala.

Težko verjamem, da je bila to kakšna finta, ko te je spraševal, kakšen bi ti bil všeč, ker takih fint sploh ni. Kako boš ti nekoga prepričala, naj spremeni svoje prepričanje? Tega ne moreš. Ti lahko spremeniš le sebe, nekdo drug pa se lahko spremeni zaradi sebe, če sam naravna svoje želje tako, da se spontano spremeni zate. Želja mora priti od znotraj. Tip po vsej verjetnosti ni hotel tebe dobiti na finto, ker taka finta ne obstaja. Bolj kot bi se on z voljo boril proti tvoji domišljiji, bolj bi se tvoja domišljija krepila. Tako tudi razlaga Emil Coue (farmacevt, ki je med drugim dejal, da je vsaka hipnoza pravzaprav le avtohipnoza in da ima moč šele, ko to postane):

Od mislečega človeka je nemogoče zahtevati, naj svoje mnenje o nečem spremeni samo zato, ker si stokrat zapored dopoveduje nasprotno.

Ti lahko svoje prepričanje spremeniš samo takrat, ko boš to sama želela, tako da te on v nobenem primeru ne more dobiti na nobeno tako finto, kot si ti navedla. Vse kar pa on lahko naredi je - spozna tvoj način razmišljanja in tvoje želje.

V primerih, ko ti ne bi pasalo, da ti nekdo našteva, kaj na tebi ti ni všeč, bi bilo to najverjetneje zaradi tega, ker bi se bala slišati njegovo resnico. Tako deluje človeški ego. Človek, ki je sam s seboj zadovoljen, bo zlahka sprejel podrobne opise njegove zunanjosti od drugih ljudi in to mu bo v zadovoljstvo. Človek je navsezadnje le škatla, v kateri je um. Ti se zaljubiš v um, tvoj ego pa se je sposoben zaljubiti v škatlo. Pri nekaterih pa se je celo um sposoben zaljubiti samo v škatlo (takim potem mnogi očitajo, da so materialisti, brez čustev... ampak je vprašanje, če so tudi res).

Zakaj meniš, da ti ne bi bilo všeč, če bi ti kdo našteval, kaj na tebi ti ni všeč? Kaj si ne upaš pogledati v tuje ogledalo?
Ti si se postavila v vlogo, kako bi se ti počutila, ko bi nekdo na tebi našteval podrobnosti o tem, zakaj mu nisi všeč. Vživeti pa bi se morala vanj, v Tipa, ne pa presojati, kaj bi ti naredila v njegovi situaciji. Če te je še kar naprej gnjavil, potem z njim nisi bila dovolj odkrita. Če ima krivljast/majhen/velik/postrani nos, ga je verjetno še posebej zanimalo, kako ti gledaš na to. Če je nabildan, mu morda mišice v resnici sploh ne pomenijo kaj dosti, ampak jih ima le za nek lepotni (po njegovem mnenju) dodatek k svojem umu (tako kot piercing ).
Morda ni bilo prav, da si mu podrobnosti zamolčala. Z njim si bila direktna, ampak nisi pa bila jasna. Jasen si, ko te nekdo razume, te "čuti".
Kako to, da njemu nisi upala povedati tega, kar si tu napisala o njem?
Je možno, da si se bala, kako bo reagiral? Je možno, da si se bala, da bi ti kaj očital?
Po mojem je velika verjetnost, da je prišlo do vzrokov za ignoriranje prav zaradi tvojih podzavestnih strahov.

Postaviti se morava v njega in na stvar gledati z njegovega zornega kota. Tega morda ne moreva, ker bi se morala pogovarjati z njim, da bi spoznala njegove misli, ampak vseeno... reciva, da ni gnjavator v dobesednem pomenu.

Recimo... igrajva se, da ti si v neki taki (namišljeni) situaciji...
Ti imaš neskončno rada enega tipa, si z njim po cele dneve, se pogovarjaš z njim in se imata fajn, ... Zaljubiš se vanj. Potem ga vprašaš, če bi "hodil" s teboj, pa ti pove, da ne, ker ga fizično ne privlačiš. Ti veš, da si bila v določenem obdobju npr. prava suhica, brez strij, danes pa si debeluška z okrepljenimi boki. Imaš tudi krivljast nos, katerega si si "zaradi same sebe"(v nadaljnem besedilu ugotavljam, kaj to pravzaprav pomeni) že večkrat namenila operirati, pa za to nisi imela denarja. Ker sta se pred tem, ko si ga "zasnubila", še kar dobro ujela, bi te zelo verjetno nadvse zanimalo, če sta mu všeč tvoja rit in nos ali ne... vanj si vendar zaljubljena... vse te zanima o njem. In še najbolj te zanima, kako razmišlja, kaj mu je všeč in kaj ne.

A da je mogoče razmišljal o tem, kaj bi na sebi popravil v meni čast? Ta je pa res dobra. Ne vem če je pol to lahko kaka prava ljubezen, če se mora nekdo nekomu na čast spreminjati. Jaz hočem, da sem nekomu všeč takšna, kot sem, ne pa da mi bo rekel, da naj npr. shujšam 5 kg, pa bo hodil z mano.

Pri tem moraš upoštevati delovanje tvojih možganov in čustev. Kako sploh prideš do nekih ugotovitev, na podlagi česa?
Vprašaj se, zakaj si ti všeč nekomu takšna, kot si. Na človeku si "izbereš" (podzavestno) par stvari, ki te privlačijo.
Nadaljujva s prejšnjo namišljeno situacijo...
Prava ljubezen bi bila, ko bi ti bil ta tip (torej ne govoriva o Tipu, ampak nekom tretjem) tako zelo všeč, da bi za njega naredila prav vse. Ne bi se več ozirala na to, kakšna se zdiš sama sebi, ker bi ti bilo povsem vseeno, kakšna si... samo da bi bila všeč njemu. Če bi bila kreativna in prilagodljiva, ti bi bil najmanjši problem začeti se ukvarjati s takimi stvarmi, kot jih počne on, malo spremeniti svoj karakter (ne v hipu, ampak postopno), mu ustrečti s svojim videzom, ki bi ga njemu prikrojila. To bi bila prava ljubezen.Tvojemu jazu bi bilo nerelevantno, kakšen je tvoj ego. Njega bi ljubil tvoj notranji jaz, ki ni zgolj neka sestavljanka lastnosti ega, ki ga je izoblikovalo okolje, v katerem živiš.

Sama si navedla, da ti ni všeč, ker je nabildan, potem pa si povedala, da hočeš biti všeč nekomu taka, kot si, brez da bi ti bilo treba shujšati. Torej gledaš na njem predvsem preveliko gmoto mišic. Mišice niso nič drugega kot kilogrami. 10 kg mišic se zgubi v cirka treh mesecih. Tebe seveda ne zanima, kakšen bi bil Tip brez teh odvečnih mišic, njega pa po vsej verjetnosti zelo zanima, kakšen bi se kot tak zdel tebi.
Me razumeš?

Zato tudi jaz nisem taka do drugih ljudi in ne more me en pritegnit ali pa mi postati všeč, če mi že v štartu ni in me odbija, pa če se spremeni za 360 stopinj, žal ne bo šlo. Spreminjati se zaradi nekoga v imenu ljubezni pač ni moj stil in tudi mislim, da takšno početje ni pravilno in niti pravično do drugih ljudi.

Če se človek spremeni za 360°, postane isti. Verjetno si mislila za 180°.
Ko človek spremeni svoje lastnosti, se postopoma lahko spremenijo tudi njegov način mišljenja, njegovi ideali. Spremeni se lahko ne le vizuelno, temveč osebnostno. To je med drugim tudi delo psihoterapevtov... nekoga spremeniti v taki meri, da bo zadovoljil svojim željam o tem, kakšen bi rad bil, da bi odpravil svoje šibke točke, napake.

Nisem imel v mislih spreminjati se za nekoga v imenu ljubezni, temveč z užitkom. Če bi ti nekoga resnično ljubila, bi te ljubezen spremenila samoumvno, če bi le vedela, v katero smer. Energija se sama od sebe steka tja, kamor usmeriš pozornost.

Ne gre to tako:

Clavdija: "Tip, ti mi nisi vizuelno privlačen."
Tip: "V imenu ljubezni se bom spremenil zate."

Če te je tip toliko časa spraševal, zakaj ti ni všeč, bi mu lahko to opisala podrobno. Potem po mojem imela "mir", saj bi mu vendar zmanjkalo vprašanj. Tebe ne bi mogel spreminjati; če bi se želel spreminjati sam, pa je to njegova stvar. Nekateri ljubijo spremembe, nekateri pa ne. Nekateri ljudje sploh ne zdržijo biti stalno enaki, opravljati enakih del, imeti stalno enake interese, imeti enako frizuro, poslušati enako glasbo, se ukvarjati z nekim športom. Nekateri potrebujejo spremembo, preobrat v življenju. Nekateri zlahka shujšajo, drugi pa v tem neznansko trpijo.
Tako da takšni ljudje ne bodo rekli samo "imej me rad takšnega, kot sem", ampak tudi "imej me rad takšnega, kakšršen želim postati, in postati želim nekdo, ki ti bo še bolj všeč." Nekateri ljudje izkoristijo svoje življenje "v polno" in se ne bojijo nobenih sprememb (tudi na sebi ne).

Verjamem namreč, da se moramo imeti radi takšne, kot smo, če pa si npr. nismo všeč (se zdimo npr. sami sebi predebeli), pa se spremenimo samo, da se bomo sami boljše počutili v svoji koži, ne pa da bi ugajali nekomu tretjemu. Vsak človek mora biti v osnovi samosvoj, sam sebi dovolj, biti samozavesten, biti močan itd., da je lahko potem z nekom v zvezi.

Tudi jaz v to verjamem. Samo z dodatkom na tvojo misel. Torej... kaj pomeni spreminjati se zase? Naj zastavim še par retoričnih vprašanj (lahko pa kdo tudi odgovori nanje, samo bo naletel na težavo - razmišljanje ).
Zakaj misliš, da se ti spremeniš sama zase?
Zakaj misliš, da se boš v drugačni koži boljše počutila?
Imaš se rada in se sprejemaš takšno kot si, pa še vedno potrebuješ spremembo. Zakaj? Kakšna bo ta sprememba? Kdo bo vplival na to, v katero smer se boš preoblikovala?

To vendar narediš največkrat prav zaradi tega, da bi dobila naklonjenost določenega tipa človeka, ki ti je všeč. In to delaš podzavestno. Torej je resnica malo drugačna... zase se spreminjaš zato, da bi zadostila drugim, da bi bila zadovoljna s seboj. Ljudje ponavadi radi ugajamo drug drugemu, si pomagamo,... In največkrat je to ravno zaradi tega, da bi imeli od tega sami korist. Kakšna bo ta korist, pa odvisno od tega, kdo smo mi. Po drugi strani pa se spreminjamo tudi zato, da bi okusili kaj novega, naleteli na nove odzive, nova ogledala, nove izkušnje. Nekateri ljudje pa spremembe odklanjajo. So tudi taki. Velikokrat jih odklanjajo tudi zaradi tega, ker jim ni noben pokazal kako sanjati, kako nekaj narediti še boljše.

Samozavest se kaže tudi v tem, da se sprememb ne bojiš, da jih ne odklanjaš, ne pa le v tem, da si zadovoljen sam s seboj. Zmožnost spreminjanja je nadgradnja samozavesti.
V mislih nimam neprestanih sprememb, ampak sprememb, ki se lahko zgodijo takrat, ko so dobrodošle, v prid okolici in tebi.

Težko je najt "paket", ki bi bil, vse kar si želim, v enem.

Kjer je volja do spreminjanja, ta paket ni potrebno najti, ampak se ga ustvari. Če taka volja obstaja, moraš najti le človeka čigar pot (cilji, želje) v življenju so naravnani v tako smer, da se poklapajo (uskladijo, harmonizirajo) s tvojo. Potem si lahko na to še bolj "ponosna" (vesela sama pri sebi), ker si ti kreator svojega zadovoljstva, ne pa golo naključje.

Vseeno pa jaz nikoli ne razmišljam tako kot ti o potencialnih partnerjih, da bi si rekla, kak bi pa ta tip bil, če bi mal shujšal itd. To se mi zdi nesmiselno. Pač, če si mi všeč, mi si, če mi pa nisi, pa mi pač nisi.

Ampak Tip ti ni všeč zaradi tega, ker je nabildan. In preusmeriti svojo energijo v košarko, nogomet, badminton, tenis,... namesto v fitnes, je kar se mene tiče najmanjši problem.
Reciva, da bi Tipa spoznala, ko bi se ukvarjal s tekom na dolge proge (bil bi atletski tip, brez napihnjenih mišic... same "kite"). Reciva, da bi imel lep nos. Reciva, da bi se gibal v družbi baletnih plesalk in pridobil občutek za eleganco. Kakšen bi se ti potem zdel? Od prej ga ne bi poznala. Bi bilo možno, da bi ti bil všeč? Do posesivnosti z njegove streni ne bi prišlo, ker tebe na njem že od samega začetka ne bi odbil njegov zunanji izgled. Tako posledično tudi ne bi bilo nobenega gnjavatorstva, ker mu ti ne bi ničesar zamolčala, ker te ne bi bilo strah povedati njemu nekaj, kar bi rad izvedel, ker vzrokov za tak strah ne bi bilo. Torej... imel bi normalen nos, tebi ustrezno postavo, lastnosti, ki si jih navedla za slabe, pa bi se ti kazale povsem v drugi luči. Namesto posesivnosti bi videla veliko zanimanje, namesto gnjavatorstva bi videla naklonjenost in pozornost. Glede tiste ene njegove laži pa ne moreva z zagotovostjo vedeti, kako je do nje prišlo in zakaj in ali je bila neupravičena. Jaz ljudi ne sodim po tem, kako drugi o njem govorijo. Spoznam in preučim ga sam.

Celotna zgodba se še vedno odvija okoli ignoriranja. Razglabljamo o tem, kako lahko pride do takega nerazumevanja, da se ljudje zatečejo k ignoriranju. Po mojem je to zaradi ignorance - nevednosti. Če bi bile stvari jasne, do ignoriranja ne bi prišlo, ker ne bi bilo vzrokov, da bi se sploh pojavila. Zato je potrebno vživljanje v druge in pogovor.

lep dan želim

[bolhica]

sm oseba, k rab OGROMN pozornosti..naj zveni še tako čudno, ampk ljudje smo zato, da se družimo, ne ignoriramo ane?

[Zvoncica]

boris pomoje se je Tip njej zameril zaradi teženja in gnavljenja. tudi če bi mu opisala zakaj točno je ne privlači in TUDI če bi on te stvari popravil, je najbrž še vedno ne bi zanimal. pridih gnavatorstva bi ostal. kako potem razložiti Tipu, da to ni to, čeprav nimaš več konkretnega vzroka? Tp enostavno ne dojame da je ne zanima.

Zakaj sploh bi ona njemu razlagala kaj vse jo moti, če bi se on spreminjal za brezveze? najbrž nekje obstajajo punce, ki jim je on všeč točno tak kot je. Spreminjati se za tretjo osebo, ki je itak ne zanimaš je pomoje brezveze.

Vsak z vsakim pač ni za skupaj.

[Boris]

boris pomoje se je Tip njej zameril zaradi teženja in gnavljenja.

Seveda se ji je zameril zaradi gnavljenja. Midva raziskujeva zakaj je do gnavljenja prišlo in kdo je odgovoren za to in kaj bi se dalo narediti, da do tega ne bi prišlo.

tudi če bi mu opisala zakaj točno je ne privlači in TUDI če bi on te stvari popravil, je najbrž še vedno ne bi zanimal.

Če bi bilo to res, potem navedeni vzroki za nevšečnost niso resnični.

Zakaj je ne bi zanimal, če ne bi bilo vzrokov za nezanimanje? Kako si to razlagaš

pridih gnavatorstva bi ostal. kako potem razložiti Tipu, da to ni to, čeprav nimaš več konkretnega vzroka? Tp enostavno ne dojame da je ne zanima.

Enostavno. Pridih bi ostal le, če bi si ona sugerirala, da mora ostati. Če se z njim ne bi zapletla v kakšno lepšo situacijo, ki bi ji pričarala lepše občutke, bi bil problem "gnjavatorstva" rešen in bi bil le ena lepa izkušnja. Tako ignoriranje ne bi bilo potrebno in bi bila lahko naprej "frenda na izi". Sedaj pa je problem le potlačen (ni pozabljen) in je zato slaba izkušnja, slaba misel. Slaba misel pa povzroča obolenja. Tako te uči sodobna znanost in "dokumentarec", ki sem ga že enkrat navedel: http://video.google.com/videoplay?docid=1022317287422673112&q=bleep
Kdo na tem svetu ima rad nerazrešene probleme? Kdo si jih ne želi na lep način rešiti? Kdo si ne želi lepih koncev in lepih misli? Kdo si ne želi zmagati nad problemom?

Povedala je, da sta bila prijatelja, dokler je ni "gnjavil". Seveda je Tip dojel, da je ne zanima. Kdo ne bi? On je le želel vedeti, zakaj konkretno je ne zanima. Če ji ni in ni dal mira, je moral biti hudo zaljubljen v njo ali pa sta se zapletla v kak problem, ki ga je želel rešiti.

Kaj misliš s tem, da potem nima več konkretnega vzroka Če navedeni vzroki niso ustrezni, bi se morala poglobiti vase in najti prave. To bi naredila zase in zanj.
Če vzrokov ne bi znala najti (ne vem zakaj že ne ), pa bi mu lahko povedala (imejmo v mislih, da gre sedaj za človeka z lepim nosom, ki je tekač, brez jošk in ki ni posesiven), da se bo moral kljub vsem spremembam zadovoljiti s prijateljstvom in da sama sebe še ne pozna v tolikšni meri, da bi vedela, kaj je tisto, kar ji je všeč. Potem bi mu lahko nekoč, ko bi bolje spoznala samo sebe, povedala, kaj ji je všeč.
Poanta je samo v tem, da ga ne bi ignorirala, ker ne bi bilo nobene potrebe po tem, ker ne bi bilo nobenih vzrokov. Noben človek nikogar ne bi gnjavil brezveze, če bi imel tistega rad. In ko bi dobil odgovore, ki jih želi, bi osebo, ki jo ima rad, pustil pri miru. Zakaj le bi škodil nekomu, ki ga ima rad?

Zakaj sploh bi ona njemu razlagala kaj vse jo moti, če bi se on spreminjal za brezveze? najbrž nekje obstajajo punce, ki jim je on všeč točno tak kot je. Spreminjati se za tretjo osebo, ki je itak ne zanimaš je pomoje brezveze.

Nobena sprememba na bolje nikomur ne škodi. Nobena sprememba ni brezvezna. Sprememba = izkušnja.
Razlagala bi mu zato, da bi jo on razumel. Če bi jo razumel, je ne bi "gnjavil" in bi (če bi želel) napravil na sebi par sprememb. Te ne bi mogel narediti v trenutku, ampak bi potreboval daljši čas. V tem času bi imela ona mir in oba bi bila zadovoljna.
Spreminjaš se vedno zase in to tako, da si potem sebi in drugim bolj všeč. Spremembe ti poklanjajo izkustva in zaradi teh postaneš boljši človek. Človek ne more biti s seboj nikoli toliko zadovoljen, da ne bi bil lahko še bolj.

Veliko je primerov, ko nekdo nekomu ni bil všeč, pa se je čez daljše obdobje nekaj spremenilo in mu je potem bil všeč. Spremembe so bile spontane in ne brezvezne.
Tip bi se morda spreminjal zato, ker bi želel izkusiti nekaj novega. Če je drugačen še vedno ne bi zanimal, pa bi to pomenilo, da mu ni dovolj natančno opisala, kaj pričakuje Poleg tega bi Tip v času sprememb že lahko naletel na kakšno drugo punco.
Njun problem ni v tem, da ne moreta biti ljubezenska partnerja, ampak v tem, da se ne razumeta, ker se ne pogovarjata o stvareh, o katerih bi se morala, da bi se razumela.

Vsak z vsakim pač ni za skupaj.

To je res. To velja, ko človeka zares spoznaš. Ko sam sebe spoznaš in ko veš, kaj pričakuješ. Ne velja pa, ko si le domišljaš, da ga poznaš, ker imaš pač nek občutek ali instinkt ega, kot ga jaz imenujem.

[Zvoncica]

boris pomoje se je Tip njej zameril zaradi teženja in gnavljenja. tudi če bi mu opisala zakaj točno je ne privlači in TUDI če bi on te stvari popravil, je najbrž še vedno ne bi zanimal.

Če bi bilo to res, potem navedeni vzroki za nevšečnost niso resnični.
Seveda se ji je zameril zaradi gnavljenja. Midva raziskujeva zakaj je do gnavljenja prišlo in kdo je odgovoren za to in kaj bi se dalo narediti, da do tega ne bi prišlo.

Če te nekdo ne privlači te pač ne privlači. Tukaj ni kaj filozofirati in iskati vzroke ZAKAJ te ne privlači. Če sem jo razumela prav mu JE razložila da je on ne privlači pa je še kar naprej vrtal in gnjavil. Včasih folk pač ne dojame na lep način, ne glede na to, kolikokrat mu poveš eno stvar. Pač noče verjeti in misli da lahko kaj spremeni.

pridih gnavatorstva bi ostal. kako potem razložiti Tipu, da to ni to, čeprav nimaš več konkretnega vzroka? Tip enostavno ne dojame da je ne zanima.

Kaj misliš s tem, da potem nima več konkretnega vzroka Če navedeni vzroki niso ustrezni, bi se morala poglobiti vase in najti prave. To bi naredila zase in zanj.

S tem da nima več konkretnega vzroka sem mislila da tudi če bi on spremenil vse kar bi njo motilo (pa vizualnost je še najmanjši problem!), še vedno ni garancije da bi si ga želela za prijatelja, še manj fanta. Temu se reče KEMIJA, zame zelo pomemben razlog tako za prijateljstvo kot za ljubezen.

Ljudje pač izžarevamo neko energijo, tako v prijateljskih odnosih kot v partnerskih odnosih. Ena oseba ti paše, druga ti ne. V takih stvareh vedno poslušam svoje občutke.

Zakaj sploh bi ona njemu razlagala kaj vse jo moti, če bi se on spreminjal za brezveze? najbrž nekje obstajajo punce, ki jim je on všeč točno tak kot je. Spreminjati se za tretjo osebo, ki je itak ne zanimaš je pomoje brezveze.

Nobena sprememba na bolje nikomur ne škodi.

sprememba na BOLJE je za mnoge relativen pojem. mogoče bi bilo drugi punci všeč, in gnavljenja ne bi razumela kot teženje ampak kot vztrajnost da si jo nekdo tako močno želi. Nismo vsi ljudje enaki. Jaz nekoga, ki bi se spreminjal zaradi mene, niti ne bi želela. Hočem samozavestnega človeka, ki ve kaj je in za tem stoji. Ne pa nekoga, ki lazi za mano kot cucek.

Tip bi se morda spreminjal zato, ker bi želel izkusiti nekaj novega. Če je drugačen še vedno ne bi zanimal, pa bi to pomenilo, da mu ni dovolj natančno opisala, kaj pričakuje :)

haha, to so pa samo tvoje iluzije "Povej mi kaj vse naj spremenim na sebi da ti bom všeč?" Ne gre to tako

Njun problem ni v tem, da ne moreta biti ljubezenska partnerja, ampak v tem, da se ne razumeta, ker se ne pogovarjata o stvareh, o katerih bi se morala, da bi se razumela.

To se pa strinjam. Problem je v tem ker Tip nikakor ni dojel da je ne zanima. In je moril in težil. Nje ni želel za prijateljico ampak za punco. Če bi jo hotel za prijateljico se najbrž ne bi lagal naokrog kako se ona meče za njim. Ranjen ego, bi temu rekla. Ljubezen pač ni racionalna

In on očitno ni zrel človek, da bi se bil sposoben poglobiti v njun odnos. Če bi videl 5 metrov pred sabo bi najbrž vedel, da bo s tem da je okoli govoril, da ga ona nadleguje, samo škodil njunemu odnosu.

[Boris]

Če te nekdo ne privlači te pač ne privlači. Tukaj ni kaj filozofirati in iskati vzroke ZAKAJ te ne privlači. Če sem jo razumela prav mu JE razložila da je on ne privlači pa je še kar naprej vrtal in gnjavil. Včasih folk pač ne dojame na lep način, ne glede na to, kolikokrat mu poveš eno stvar. Pač noče verjeti in misli da lahko kaj spremeni.

Če tako razmišljaš o filozofiranju, potem si povsem podvržena svojim čustvom in te nadvladajo. Jaz natanko vem, kaj me na nekom privlači. Recimo tukaj je to nakratko (dokaj kratko) opisano: http://www2.arnes.si/~bturk5/Html2/Fyli/Jst/SanjskaZenska.htm To so seveda ideali, ampak k tem stremim in te se da uresničiti in take ženske obstajajo.

Zakaj iskati vzroke? --> Zato, ker je eden od smislov življenja, da ga raziskuješ in da se sprašuješ o vzrokih, o tem kdo si in kakšen si ter zakaj si tak.
Če npr. bog pride na Zemljo in ti pove, da obstaja, potem pa odide, tebe še vedno zanima, od kod on je, kakšen pričakuje, da si ti, kaj je smisel življenja, kako je treba živet, da bomo srečni od glave do pet
To je primerjava... ona je bog in je povedala, da ona je (obstaja)... potem pa je odšla. Oziroma... povedala je, da ji ni všeč, potem pa je odšla in ga sedaj ignorira.

S tem da nima več konkretnega vzroka sem mislila da tudi če bi on spremenil vse kar bi njo motilo (pa vizualnost je še najmanjši problem!), še vedno ni garancije da bi si ga želela za prijatelja, še manj fanta. Temu se reče KEMIJA, zame zelo pomemben razlog tako za prijateljstvo kot za ljubezen.

Film, ki ga zgoraj navajam (prejšnji post) govori o tej kemiji in jo razlaga s kvantno fiziko in nevrologijo. Razloga za neprijateljstvo ni, če sta obe osebi osebnostno zreli. Če sta si osebi preveč različni in je njuna aura nekompatibilna, potem pač nista toliko naklonjena en drugemu... sta malo slabša prijatelja in se ne družita v tolikšni meri, kot bi se sicer.

Ljudje pač izžarevamo neko energijo, tako v prijateljskih odnosih kot v partnerskih odnosih. Ena oseba ti paše, druga ti ne. V takih stvareh vedno poslušam svoje občutke.

Pogosto ljudje ne razumejo svojih občutkov ampak se jim le prepustijo. Potem so v življenju velikokrat razočarani, ko naletijo na osebo, do katere so gojili le občutke, potem pa so se sčasoma ti razblinili. Še hujše razočaranje (ki pa je zelo zelo pogosto) pa je, ko ugotovijo, da jih je ego spet speljal na krivo pot in da so jih občutki zavedli. V ljubezenskem razmerju so pomembne tudi druge duhovne vrline, kot so osebni interesi (kaj šričakuješ od življenja, finance), ujemanje v izražanju, motivacija, sprejemanje, strast, občutek, da ti da oseba nek izziv, s katerim se moraš soočiti in ga kar se da dobro rešiti, pogled na svet (religija... zaradi te znajo biti velike težave, ...), tvoja lastna želja po tem, da bi s to osebo nadaljeval življenje. To pa še zdaleč ni vse.

Kemijo v naših glavah razlaga Martin Kojc (psihoterapevt) nekako takole:

Iz opazovanj se gradijo stališča in s tem prepričanja. Prepričanja tvorijo imagitivne slike, ki tem stališčem ustrezajo. Imaginativne slike utrjujejo stališča. Imaginativne slike vsebujejo motorični element, ki stremi k uresničitvi.

sprememba na BOLJE je za mnoge relativen pojem. mogoče bi bilo drugi punci všeč, in gnavljenja ne bi razumela kot teženje ampak kot vztrajnost da si jo nekdo tako močno želi. Nismo vsi ljudje enaki. Jaz nekoga, ki bi se spreminjal zaradi mene, niti ne bi želela. Hočem samozavestnega človeka, ki ve kaj je in za tem stoji. Ne pa nekoga, ki lazi za mano kot cucek.

Tudi jaz hočem samozavestno žensko, ki ne lazi za menoj kot cucek.
Povedala si kot da je nekdo, ki se spreminja, nesamozavesten. Tisti, ki se sprememb ne boji, je lahko še bolj samozavesten od tistega, ki spremembe odklanja.
To, da kdo ve kaj je in da za tem stoji, ni nič povezano z željo po spremembah. Pogosto ljudje spoh ne vedo, kaj so in kaj želijo.

Človek je tisto, kar želi biti, če je njegova želja močna in če izhaja iz njegovega srca. Tukaj seveda ne mislim na kakšne sposobnosti, ki jih je nemogoče pridobiti in so lahko le prirojene.

Tip bi se morda spreminjal zato, ker bi želel izkusiti nekaj novega. Če je drugačen še vedno ne bi zanimal, pa bi to pomenilo, da mu ni dovolj natančno opisala, kaj pričakuje :)

haha, to so pa samo tvoje iluzije "Povej mi kaj vse naj spremenim na sebi da ti bom všeč?" Ne gre to tako

Tole si pa res površno prebrala.
Zgoraj sem jaz napisal ekvivalentno:

Ne gre to tako:

Clavdija: "Tip, ti mi nisi vizuelno privlačen."
Tip: "V imenu ljubezni se bom spremenil zate."

Še enkrat preberi tisti del.

Nje ni želel za prijateljico ampak za punco. Če bi jo hotel za prijateljico se najbrž ne bi lagal naokrog kako se ona meče za njim. Ranjen ego, bi temu rekla. Ljubezen pač ni racionalna

Ni nujno, da je to res, ker ni nujno, da je res lagal.
Se pa povsem strinjam s teboj glede tega, da je (če je res lagal) z lažmi slabšal njun odnos.
Vsaka laž škodi. Narava ne prenese laži.

[Zvoncica]

Tudi jaz hočem samozavestno žensko, ki ne lazi za menoj kot cucek.
Povedala si kot da je nekdo, ki se spreminja, nesamozavesten. Tisti, ki se sprememb ne boji, je lahko še bolj samozavesten od tistega, ki spremembe odklanja.
To, da kdo ve kaj je in da za tem stoji, ni nič povezano z željo po spremembah. Pogosto ljudje spoh ne vedo, kaj so in kaj želijo.

Nekdo, ki se je pripravljen spremeniti na boljše definitivno ni nesamozavesten človek. Seveda če se spreminja na lastno pobudo. V mislih sem imela tvoj primer, ko naj bi se Tip spremenil za Claudio v vseh pogledih in izključno zaradi tega, da bi njej ustrezal. Tak človek zame NI samozavesten. Pa lahko naprej rečeš, da bi on prek nje prepoznal svoje napake, pa itd. Nekaj je, če se spreminja zato da bi bil on sam boljši človek, nekaj drugega pa da se spreminja zato da bi bil njej všeč, čeprav je verjetno čisto zadovoljen sam s sabo, sicer bi najbrž že prej začel delati na spremembah.

Tip bi se morda spreminjal zato, ker bi želel izkusiti nekaj novega. Če je drugačen še vedno ne bi zanimal, pa bi to pomenilo, da mu ni dovolj natančno opisala, kaj pričakuje :)

haha, to so pa samo tvoje iluzije "Povej mi kaj vse naj spremenim na sebi da ti bom všeč?" Ne gre to tako

Tole si pa res površno prebrala.
Zgoraj sem jaz napisal ekvivalentno:

Ne gre to tako:

Clavdija: "Tip, ti mi nisi vizuelno privlačen."
Tip: "V imenu ljubezni se bom spremenil zate."

Še enkrat preberi tisti del.[/quote]

Brez skrbi, sem te razumela že prvič. Še enkrat ti povem, da je spreminjanje, čeprav "v imenu ljubezni" za nekoga, ki te v bistvu noče in z razlogom, da bi mu postal všeč, zame izraz nesamozavesti. Veš, da za to osebo nisi dovolj dober in se sprašuješ, kaj je narobe s tabo. Odgovor je, da s tabo ni popolnoma nič narobe, samo pač ni obojestranskega klika. Človeka ne moreš prisiliti, da se zaljubi vate. Tudi s tuhtanjem, zakaj mu nisi všeč in spreminjanjem v tej smeri. Ne moreš človeku reči, lej, vse sem spremenila na sebi, kar si hotel, zdej bova pa skupaj.

Drugače je, ko si z nekom v resni zvezi, pa si povesta kaj koga moti in se tega držita.

Spreminjanje svoje osebnosti pomoje ni lahka stvar. Ne greš se načrtno spreminjati, zato, da "poskusiš nekaj novega", ampak predvsem iz razlogov, da postaneš boljši človek. Bistvo je, da si boljši človek zase, ne nujno za vse ostale. O vizualnih spremembah pa rajši ne bi.

in ja, vem kaj je zame idealen moški:

-prvo kot prvo je nor name
-druga nujna stvar je da sem tudi jaz nora na njega (sem spada med drugim karizma, privlačnost, skratka kemija)
-bolj inteligenten od mene (če se mi zazdi en neumen me ne zanima več)
-ve kaj hoče od življenja, cilji v karieri in družini
-enak smisel za humor kot jaz
-da zna biti na trenutke tudi resen ko se govori o resnih stvareh
-ne moti ga žensko planiranje prihodnosti
-športnik
-pa da ima rad zelenjavo in pecivo iz sadja... hehe tole zadnje je bolj za hec

da se potrudi v postelji pa da ne vara je pa nekako samoumevno...

[Boris]

Nekdo, ki se je pripravljen spremeniti na boljše definitivno ni nesamozavesten človek. Seveda če se spreminja na lastno pobudo. V mislih sem imela tvoj primer, ko naj bi se Tip spremenil za Claudio v vseh pogledih in izključno zaradi tega, da bi njej ustrezal. Tak človek zame NI samozavesten.
Pa lahko naprej rečeš, da bi on prek nje prepoznal svoje napake, pa itd. Nekaj je, če se spreminja zato da bi bil on sam boljši človek, nekaj drugega pa da se spreminja zato da bi bil njej všeč, čeprav je verjetno čisto zadovoljen sam s sabo, sicer bi najbrž že prej začel delati na spremembah.

OK, že bolje
Sprva sem imel v mislih tisto taprvo zvrst spreminjanja. Sedaj pa preučiva še tisto drugo, katero si imela v mislih, da ti.
Strinjam se, da je človek lahko (pozor na to besedo) nesamozavesten, če se bi spremenil za nekoga samo zato, da bi mu bil všeč. Torej to sploh ni nujno.

Najprej je treba vedeti, kaj pomeni samozavesten: prepričan o svoji sposobnosti, znanju, moči.

Torej... ali je lahko nekdo samozavesten in bi se kljub temu šel spreminjati zgolj zaradi tega, da bi bil všeč drugemu

1.) S tem znanja ne bi zgubil, ampak kvečjemu pridobil. Prepričan je lahko celo, da se lahko za nekoga kar tako spremeni v taki meri, da mu bo všeč. Torej je prepričan v svoje sposobnosti.
Moč... hmmm... ja, ženske po nekaterih raziskavah v več kot polovici gledajo na moškem moč. Vprašanje je le, kako se ta moč kaže. Da bi se kar tako za nekoga spreminjal, moraš imeti močno voljo.
Tako da... tak človek, ki bi se šel kar tako za nekoga spreminjati, je lahko preričan v svoje sposobnosti, znanje, moč. Iz tega sledi, da je lahko samozavesten.

2.) Mislim, da je v iskreni ljubezni to možno. V pravljici, kjer je žaba spoznala, da je princ (človek) zanjo pravi, se je spremenila v žensko. Malo heca. Ampak kljub temu lep primer. Žabica ni bila nesamozavestna.

3.) No, v realnosti pa... verjetno se najde kdo, ki mu je spreminjanje mačji kašelj. Če gledam iz stališča psihoterapevtov, ki se morajo znati natančno vživeti v nekoga, ga celo imitirati, če se le da, bi bilo to možno. Morda bi se tak človek nekomu le tako močno prilagodil, da bi bil ob njem tak, da bi njemu karseda ustrezal (kar bi bilo konstruktivno), sicer pa bi vzporedno fural naprej svojo različico identitete. Seveda bi moralo biti tako početje v skladu z njegovimi željami in življenskimi vrednotami, sicer bi bilo tako početje skoraj nesmiselno. Jaz bi takega človeka občudoval.

4.) Lahko pa razmišljamo tudi drugače. Človek je navsezadnje izoblikovan v nekem okolišu in ga družba, ob kateri se razvija, oblikuje. Če bi bil Tip nor na Claudio, bi se lahko v družbi, kakršni se giblje ona, izoblikoval v drugačno osebo. Take spremembe znajo biti zelo velike.

Potem se poraja še eno vprašanje. Kako prvi vtis, ki ga dobiš o človeku, vpliva na to, kako o njem razmišljaš. V različnih okolicah in različnih situacijah in v različnih časih se lahko pojavijo različni prvi vtisi in različno vplivajo na to, kako potem na človeka gledaš. Jaz sem zato pri sebi halo efekt kar skenslal Kaj želim s tem povedati... to, da Tip Claudiji morda sprva sploh ne bi bil tako nevšečen, če bi bile razmere drugačne. Še vedno pa bi bil isti človek (z lepim nosom in pravimi mišicami ).

Brez skrbi, sem te razumela že prvič. Še enkrat ti povem, da je spreminjanje, čeprav "v imenu ljubezni" za nekoga, ki te v bistvu noče in z razlogom, da bi mu postal všeč, zame izraz nesamozavesti. Veš, da za to osebo nisi dovolj dober in se sprašuješ, kaj je narobe s tabo. Odgovor je, da s tabo ni popolnoma nič narobe, samo pač ni obojestranskega klika. Človeka ne moreš prisiliti, da se zaljubi vate. Tudi s tuhtanjem, zakaj mu nisi všeč in spreminjanjem v tej smeri.

Prvi del sem pojasnil. Ni nujno, da bi bil to izraz nesamozavesti.
To, da človeka nekaj ne moreš v nič prisiliti, sem povedal jaz, ob enem pa citiral Coueja in Kojca, ki isto razlagata zelo podrobno.

Ne moreš človeku reči, lej, vse sem spremenila na sebi, kar si hotel, zdej bova pa skupaj.

Ne, taga ne moreš. Želja mora biti iz obeh strani. Želja pa morda pride, če se spremeni prepričanje in prepričanje se spremeni, če se zamenjajo stališča in ta se zamenjajo, če se spremeni oseba. To je pomenskost vzročno-posledične zveze.

Spreminjanje svoje osebnosti pomoje ni lahka stvar.

Ne le da ni lahka, ampak je izredno težka. Ko že omenjaš, naj povem še malo o tem. Za "normalnega" človeka je to veliko lažje, kot pa za kakšnega, ki je osebnostno moten. Še poseben problem imajo psihoterapevti s spreminjanjem osebnosti osebnostno motenih ljudi. Naprimer narcisoidnih, histrioničnih, antisocialnih, paranoičnih, shizoidnih, obsesivno kompulzivnih, odvisnih,...

Ne greš se načrtno spreminjati, zato, da "poskusiš nekaj novega", ampak predvsem iz razlogov, da postaneš boljši človek. Bistvo je, da si boljši človek zase, ne nujno za vse ostale.

Dokler človek ne poskusi nekaj novega, ne ve, v čem je lahko dober. Torej, če se spreminjaš zato, da bi bil boljši človek, pomeni, da poskušaš nekaj novega.
Sedaj pa povej, zakaj želi nekdo postati boljši človek samo zase Jaz bi rekel, da je to samovšečnež.

O vizualnih spremembah pa rajši ne bi.

Na to, kako močno so ljudje odvisni od tujih mišljenj glede zunanjosti, ti lahko podam s primerom žensk nekje (ne spomnim se zdaj države) na daljnem vzhodu. Včasih so bile vse bolj zaobljene. Potem so prišli Američani s svojimi idejami o vitki našminkani ženski in kultura se je začela spreminjati. Ta je za seboj povlekla spreminjanje človeških možganov (jemlji dobesedno). Ženske, ki so si bile celo življenje všeč, so začele o sebi razmišljati kot da jim nekaj manjka.
S tem želim samo povedati, da želijo ljudje biti taki, da bodo drugim (specifičnim drugim) všeč in da so taki večinoma vsi. Le redki ne. Veliko pa jih je takih, ki mislijo, da mediji in mišljenja drugih na njih ne vplivajo. Potem jih vprašaj, če jim je všeč debela ženska ali nabildan moški. Če ne znajo vsaj približno odgovoriti tako, da boš vedela, da je odgovor prišel od njih (ne pa od sugestibilnega, od družbe zmanipuliranega ega s predsodki, stereotipi), je velika verjetnost, da so hipnotizirani. Ljudje znajo biti tako močno hipnotizirani, ko se s seboj ne ukvarjajo, da celo govorijo, kako so drugi hipnotizirani, sami pa ne prepoznajo, da so oni istotako.

in ja, vem kaj je zame idealen moški:
-prvo kot prvo je nor name
-druga nujna stvar je da sem tudi jaz nora na njega (sem spada med drugim karizma, privlačnost, skratka kemija)
-bolj inteligenten od mene (če se mi zazdi en neumen me ne zanima več)
-ve kaj hoče od življenja, cilji v karieri in družini
-enak smisel za humor kot jaz
-da zna biti na trenutke tudi resen ko se govori o resnih stvareh
-ne moti ga žensko planiranje prihodnosti
-športnik
-pa da ima rad zelenjavo in pecivo iz sadja... hehe tole zadnje je bolj za hec

da se potrudi v postelji pa da ne vara je pa nekako samoumevno...

Karizmo v čem?
Inteligentnosti je več vrst. Katero imaš v mislih? Pamet in inteligenca niti približno nista isto. Če je nekdo neumen, še ne pomeni, da ni inteligenten. In če je pameten, še ni nujno, da je inteligenten. In če je v eni zvrsti inteligence nadpovprečen, je vprašanje, če ni v neki drugi poden od inteligence.

hmmm... škoda, jaz ne jem peciva, le sadje ... ja, hec
ta debata je naravnost krasna (iskreno)

Ja, tema je ignoriranje...
Kako bi ga odpravili?
Kaj bi naredili, da do njega ne bi prišlo?
Kako bi preprečili neprijetnosti, ki so posledica ignoriranja?

[Claudia22]

Ojla.

Kot prvo naj povem, da vec ne vem, na kateri post naj odgovarjam, ker vidim, da si zacel dialog tudi z Zvoncico. Kljub temu sem se odlocila replicirati na tvoj zadnji odgovor na moj zadnji post, ker je pac bil direktno namenjen meni, ergo, moram napisati odgovor. Akcija...

Glede spreminjanja ljudi, da bi bili všeč tistim, katerim bi radi bili všeč: čist razumem to, da hočemo ugajati ljudem, ki so nam všeč in da bi se zanje tudi spremenili, vendar zaradi mene se ni treba nikomur spreminjati, ker če me v osnovi ne pritegne, me tudi ne bo, pa če se iz fitnesa preusmeri v tek ali kaj podobnega ali pa če si operativno spremeni nos in the like, ne bo nič. V mojem konkretnem primeru mi itak že v osnovi ni bil všeč, pa sem rekla, ok, bova prijatelja, če to želi, potem pa je dal še samo piko na i z nenehnim gnjavljenjem in kasneje še lažmi. Škoda je bila narejena in povratka ni. Pa če se spremeni ne vem kak, žal je moj odgovor še vedno ne in bo vedno ne.

To, da je on hotel mene razumeti in me ne zmanipulirati - ok, to razumem in sedaj verjamem, da je res bilo tako, ampak vseeno, če te nekdo zavrne tolikokrat, kot sem jaz njega, bi lahko sprevidel, da je vse le sizifovo delo in da je najbolje odnehati, ne pa da si gre se par lazi zraven zmislit. In pol logicno, da ti dvigne dekl.

Saj, po eni strani si mislim, da sem mela srečo, ker se je zlagal, ker sem na ta način dobila opravičilo, da se ga rešim. Saj vem, da zdaj to grdo zveni, ampak tako pač je. Glavno, da imam zdaj mir, ker še enega cucka, ki bi lazil za mano, res ne rabim, mam psa že doma.

V primerih, ko ti ne bi pasalo, da ti nekdo našteva, kaj na tebi ti ni všeč, bi bilo to najverjetneje zaradi tega, ker bi se bala slišati njegovo resnico.

Zakaj meniš, da ti ne bi bilo všeč, če bi ti kdo našteval, kaj na tebi ti ni všeč? Kaj si ne upaš pogledati v tuje ogledalo?

Ne, ne bojim se jaz resnice oz. v tem primeru tega, da ne bi bila sposobna prenesti, da mi nekdo točno pove, kaj na meni mu ni všeč. Vsak ima svoj okus in svoje mnenje, živimo pa v svobodni državi, kjer še zmeraj velja svoboda govora, in ga zato lahko delimo z drugimi. So pa čustva, zveze, odnosi med ljudmi precej občutljiva tematika in sploh, če nisi nek ful direkt človek kot npr. jaz, potem je res težko nekomu, ki ti ni všeč in ga nočeš, našteti cel seznam stvari, ki ti na njem ne ugajajo. Torej, da ne bo pomote: meni ne bi bilo problem, če bi mi to kdo vse rekel, jaz sama pa nisem tako direkt, pogumna (u name it), da bi pa mu zdaj napisala kar cel seznam stvari, ki mi na njem niso všeč, to bi blo too much. Bala bi se, da bi tako osebo le še bolj prizadela. Ker sem res taki človek, da nočem nikogar prizadeti ali pa mu reči kaj žalega, zato sem mu pač skušala na subtilen način povedati, da je moj odgovor "ne". Čist konkretno sem mu, kot sem že enkrat omenila, rekla, da me pač ne privlači, da mi ni všeč in da nočem biti z njim. Upala sem, da bo to dovolj in da bo pač ugotovil, da ne bom z njim.

In, ne, ne bojim se pogledati v tuje ogledalo, ker imam dovolj samozavesti in sem sama svoj človek, in mi mnenje nekoga tretjega, sploh nekoga, ki mi nič ne pomeni, ne pomeni nič oz. se požvižgam nanj. Pa če mi izstavi cel seznam. In smo spet pri tem, da sem bila jaz njemu očitno pomembna in da ga ja zanimalo moje mnenje o njem, ampak for the love of god (samo fraza, da ne bo pomote ), jaz nisem tako direkten človek in ne morem nekomu kar tak v faco povedat vsega, kar si o njem mislim. So me učili, da to ni vljudno itd. Mogoče bi bilo res dobro, da bi to storila, ampak zdaj je, kar je.

Kot si rekel, bila sem direktna, tu bi jaz dodala, da sem bila subtilno direktna, nisem pa bila jasna, ampak a je res dobro biti čisto jasen in iskren v takih situacijah? Ne vem. Mislim, da ne, ker s tem to osebo še samo dodatneje prizadeneš, obenem pa takšni "kruta" direktnost in jasnost nista moj stil, nisem taki človek.

Kako to, da njemu nisi upala povedati tega, kar si tu napisala o njem?
Je možno, da si se bala, kako bo reagiral? Je možno, da si se bala, da bi ti kaj očital?
Po mojem je velika verjetnost, da je prišlo do vzrokov za ignoriranje prav zaradi tvojih podzavestnih strahov.

Nisem mu povedala, ker je stvar zame že zdavnaj passe, neke vrste lanski sneg, obenem res nočem imeti več opravka z njim in se bojim, da če bi mu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), bi to čisto napačno razumel in si mislil, da bova spet prijatelja ali pa kaj. Ker on je taki - mu ponudiš prst, pa vzame celo roko. Še ko sva bila prijatelja, si je moje vedenje do njega velikokrat napačno razlagal, tako da jaz ne bi dregala v tole osje gnezdo.

Ne bojim se pa njegovih reakcij ali pa njegovih očitkov, ker on pa meni res nima kaj očitati, še preveč sem bila dobra do njega in glej kaj je pol naredil - se zlagal. Hvala lepa za tako prijateljstvo. Za mene je zadeva ancient history. In mi je res vseeno, kje je on zdaj, kaj počne in kaj si misli o meni. On je mene prizadel in ne jaz njega. End of discussion.

Recimo... igrajva se, da ti si v neki taki (namišljeni) situaciji...
Ti imaš neskončno rada enega tipa, si z njim po cele dneve, se pogovarjaš z njim in se imata fajn, ... Zaljubiš se vanj. Potem ga vprašaš, če bi "hodil" s teboj, pa ti pove, da ne, ker ga fizično ne privlačiš. Ti veš, da si bila v določenem obdobju npr. prava suhica, brez strij, danes pa si debeluška z okrepljenimi boki. Imaš tudi krivljast nos, katerega si si "zaradi same sebe"(v nadaljnem besedilu ugotavljam, kaj to pravzaprav pomeni) že večkrat namenila operirati, pa za to nisi imela denarja. Ker sta se pred tem, ko si ga "zasnubila", še kar dobro ujela, bi te zelo verjetno nadvse zanimalo, če sta mu všeč tvoja rit in nos ali ne... vanj si vendar zaljubljena... vse te zanima o njem. In še najbolj te zanima, kako razmišlja, kaj mu je všeč in kaj ne.

Dobra namišljena situacija, ima pa eno veliko pomankljivost - je samo namišljena, tako da res težko rečem, kaj bi v taki situaciji naredila. Naj pa povem, da pod nož ne bi šla za nobenega tipa na tem svetu, ker je sigurno kje kak, ki mu bom všeč takšna, kot sem.

Tako da takšni ljudje ne bodo rekli samo "imej me rad takšnega, kot sem", ampak tudi "imej me rad takšnega, kakšršen želim postati, in postati želim nekdo, ki ti bo še bolj všeč." Nekateri ljudje izkoristijo svoje življenje "v polno" in se ne bojijo nobenih sprememb (tudi na sebi ne).

Pod to se podpišem, vendar če je bil moj odgovor "ne", je zadeva končana in se ni treba zame spreminjati.

Zakaj misliš, da se ti spremeniš sama zase?
Zakaj misliš, da se boš v drugačni koži boljše počutila?
Imaš se rada in se sprejemaš takšno kot si, pa še vedno potrebuješ spremembo. Zakaj? Kakšna bo ta sprememba? Kdo bo vplival na to, v katero smer se boš preoblikovala?

To vendar narediš največkrat prav zaradi tega, da bi dobila naklonjenost določenega tipa človeka, ki ti je všeč. In to delaš podzavestno. Torej je resnica malo drugačna... zase se spreminjaš zato, da bi zadostila drugim, da bi bila zadovoljna s seboj. Ljudje ponavadi radi ugajamo drug drugemu, si pomagamo,... In največkrat je to ravno zaradi tega, da bi imeli od tega sami korist. Kakšna bo ta korist, pa odvisno od tega, kdo smo mi. Po drugi strani pa se spreminjamo tudi zato, da bi okusili kaj novega, naleteli na nove odzive, nova ogledala, nove izkušnje. Nekateri ljudje pa spremembe odklanjajo. So tudi taki. Velikokrat jih odklanjajo tudi zaradi tega, ker jim ni noben pokazal kako sanjati, kako nekaj narediti še boljše.[/quote]

Ne bom odgovarjala na zgornja vprašanja, ker bi bil moj odgovor zelo podoben tvojim. Res se največkrat spreminjamo, da bi bili všeč tistemu, ki bi mu bili radi všeč. Ampak, če nekomu lepo poveš, da dobena sprememba ne bo spremenila tvojega mnenja in da se ni treba spreminjati tebi v čast, potem je edino pametno odnehati, ne pa vztrajati in vztrajati, dokler želeni osebi ne prideš res do amena.

Reciva, da bi Tipa spoznala, ko bi se ukvarjal s tekom na dolge proge (bil bi atletski tip, brez napihnjenih mišic... same "kite"). Reciva, da bi imel lep nos. Reciva, da bi se gibal v družbi baletnih plesalk in pridobil občutek za eleganco. Kakšen bi se ti potem zdel? Od prej ga ne bi poznala. Bi bilo možno, da bi ti bil všeč? Do posesivnosti z njegove streni ne bi prišlo, ker tebe na njem že od samega začetka ne bi odbil njegov zunanji izgled. Tako posledično tudi ne bi bilo nobenega gnjavatorstva, ker mu ti ne bi ničesar zamolčala, ker te ne bi bilo strah povedati njemu nekaj, kar bi rad izvedel, ker vzrokov za tak strah ne bi bilo. Torej... imel bi normalen nos, tebi ustrezno postavo, lastnosti, ki si jih navedla za slabe, pa bi se ti kazale povsem v drugi luči. Namesto posesivnosti bi videla veliko zanimanje, namesto gnjavatorstva bi videla naklonjenost in pozornost.

Potem to ne bi bil več Tip, ampak nek čist drug človek. On je, kakršen je, moški, ki pa si ga opisal zgoraj, pa mi bi morda lahko bil všeč, ker bi vizualno recimo da ustrezal profilu moškega, ki mene privlači. Ostalo pa bi odprto vprašanje njegovega karakterja, pač, če bi se ujela tudi karakterno. Oh, well, let's leave that to the imagination.

Celotna zgodba se še vedno odvija okoli ignoriranja. Razglabljamo o tem, kako lahko pride do takega nerazumevanja, da se ljudje zatečejo k ignoriranju. Po mojem je to zaradi ignorance - nevednosti. Če bi bile stvari jasne, do ignoriranja ne bi prišlo, ker ne bi bilo vzrokov, da bi se sploh pojavila. Zato je potrebno vživljanje v druge in pogovor.

Ja, ignoriranje je rdeča nit celotne diskusije, čeprav smo vmes posegli še na druga področja. Ne vem pa, če pripelje do ignoriranja ignoranca, kajti da nekoga ignoriraš moraš imeti nek vzrok za ignoriranje, z nečem te določena oseba prizadane in se pač odločiš, da nočeš več s to osebo imeti opravka. Pa ni tu vmes nobene nejasnosti, ker jaz vem, kaki je on vizualno in karakterno - ni moj tip, jaz vem, kaj je okrog govoril o meni (da lazim za njim itd.). Meni je bila zadeva čisto jasna in samo, ko imaš vse karte na mizi, se lahko odločiš za takšno ali drugačno reševanje le-teh. mojem primeru sem se pač odločila, da ga ignoriram.

Oz., ni ognja brez dima. Moraš imeti neke razloge, da nekoga ignoriraš, moraš jasno vedeti, kaj je oseba storila, ne pa da bi se out of the blue nekdo odločil, da nekoga ignorira. Skratka, pogoj za ignoriranje ni ignoranca, ampak nasprotje od ignorance.

Aja, pa še to: in pol naj bi se jaz vživela vanj in se z njim pogovorila o zadevi? Toti vlak je že zdavnaj odpeljal. Skratka, vsa njegova ravnanja so postavila samo piko na i, jaz nisem mogla več dane situacije prenašat in ergo, sem se zavedno in čisto jasno odločila, da je zadeva zame končana in da je najbolje ga ignorirati. Amen.

Lp,

K.

[Zvoncica]

...

OK, že bolje
Sprva sem imel v mislih tisto taprvo zvrst spreminjanja. Sedaj pa preučiva še tisto, katero si imela v mislih ti.
Strinjam se, da je človek lahko (pozor na to besedo) nesamozavesten, če se bi spremenil za nekoga samo zato, da bi mu bil všeč. Torej to sploh ni nujno.

Najprej je treba vedeti, kaj pomeni samozavesten: prepričan o svoji sposobnosti, znanju, moči.

Torej... ali je lahko nekdo samozavesten in bi se kljub temu šel spreminjati zgolj zaradi tega, da bi bil všeč drugemu ...

Samozavesten kot prepričan v svoja znanja, sposobnosti, zunanji videz. Da izžareva neko "mirno samozavest". Da ve, da je tak kot je super človek. Da ve, če je treba kaj spremeniti na njem in to že sam naredi če tako misli. In če pride tretja oseba z kakšno idejo kakšen bi bil lahko še boljši, je ne posluša samo zaradi nje same.

Potem se poraja še eno vprašanje. Kako prvi vtis, ki ga dobiš o človeku, vpliva na to, kako o njem razmišljaš. V različnih okolicah in različnih situacijah in v različnih časih se lahko pojavijo različni prvi vtisi in različno vplivajo na to, kako potem na človeka gledaš. ...

Prvi vtis je samo to: tisti prvi vtis. Ne vem, kaj si mislil s tem, da se v različnih situacijah porajajo različni prvi vtisi... Nadgradiš ga z vsako novo informacijo, ki jo dobiš iz strani te osebe. Iz tega dobiš celoten vtis o človeku, ki je seveda pomembnejši od prvega vtisa.

Ne moreš človeku reči, lej, vse sem spremenila na sebi, kar si hotel, zdej bova pa skupaj.

Ne, taga ne moreš. Želja mora biti iz obeh strani. Želja pa morda pride, če se spremeni prepričanje in prepričanje se spremeni, če se zamenjajo stališča in ta se zamenjajo, če se spremeni oseba. To je pomenskost vzročno-posledične zveze.

Če se spremeni oseba, ni nujno, da spremeniš svoja prepričanja o njej. Nove informacije ne morejo izbrisati starih. Če te je nekdo prizadel, lahko odpustiš, ampak pozabiš pa ne.

Dokler človek ne poskusi nekaj novega, ne ve, v čem je lahko dober. Torej, če se spreminjaš zato, da bi bil boljši človek, pomeni, da poskušaš nekaj novega.
Sedaj pa povej, zakaj želi nekdo postati boljši človek samo zase Jaz bi rekel, da je to samovšečnež.

Potem sem jaz samovšečnež haha OK, itak da se spreminjaš tudi zaradi drugih ljudi, da z njimi lažje shajaš, itd. Ampak še vedno trdim, da mora priti pobuda za to iz tvoje strani. Če se spreminjaš zaradi drugih ljudi kot množice je to ok, če se samo zaradi ene osebe, je tudi lahko ok, ampak meni se tak človek zdi nesamozavesten.

O vizualnih spremembah pa rajši ne bi.

Ženske, ki so si bile celo življenje všeč, so začele o sebi razmišljati kot da jim nekaj manjka.
S tem želim samo povedati, da želijo ljudje biti taki, da bodo drugim (specifičnim drugim) všeč in da so taki večinoma vsi. Le redki ne. Veliko pa jih je takih, ki mislijo, da mediji in mišljenja drugih na njih ne vplivajo. Potem jih vprašaj, če jim je všeč debela ženska ali nabildan moški.

OK a bi ti resno se začel ukvarjat z drugim športom (tvojega najljubšega bi pustil), recimo fitnesom in se nabildal do amena, si operiral nos, pobelil zobe, začel jesti pecivo, ki ga ne maraš (haha ), se začel oblačiti kot raver, da ne naštrevam naprej, samo zato, da bi mogoče postal všeč eni punci? Jaz čez take spremembe ne bi šla Ja, večkrat bi recimo oblekla majčko, ki je temu fantu všeč, recimo pozanimala bi se o športu, ki ga zanima (ne bi ga šla zdej trenirat). Če bi hotel da shujšam ali se zredim, ali pa da si zmanjšam nos, bi si rekla Ko ga jeb* in naprej živela tako kot meni paše. Taka sem, Take it or leave it.

Drugače smo pa ženske tudi precej take, da hočemo ugajati drugim ženskam in od njih dobiti potrditev. Razlika je tudi, a se začne vsa množica žensk oblačiti v disko stilu, ker je moderen, ali pa to hoče od tebe tvoj dragi, tebe je pa sram stopiti na ulico, ker je trenutno moderen punk stil. To je vpliv družbe, ki je splošen, nekaj drugega so pa zahteve enega posameznika.

Karizmo v čem?
Inteligentnosti je več vrst. Katero imaš v mislih? Pamet in inteligenca niti približno nista isto. Če je nekdo neumen, še ne pomeni, da ni inteligenten. In če je pameten, še ni nujno, da je inteligenten. In če je v eni zvrsti inteligence nadpovprečen, je vprašanje, če ni v neki drugi poden od inteligence.

Ja, tema je ignoriranje...
Kako bi ga odpravili?
Kaj bi naredili, da do njega ne bi prišlo?
Kako bi preprečili neprijetnosti, ki so posledica ignoriranja?

Karizmo v tem, da me enostavno zanima in privlači. Inteligentnost v smislu da se da z njim krasno pogovarjat tudi o logičnih razmišljanjih, ki niso naučena. Tudi razgledanost v stvareh, ki me zanimajo. Včasih zna očarati tudi stvar o keteri ne veš nič, ampak ker te tip zanima, te tudi dolgočasna stvar zanima

Odpraviti ignoriranje: tako, da bi že prej delali na tem, da do tega sploh ne bi prišlo. Odpravili bi v prvi vrsti vzroke za ignoriranje. Poslušali bi osebo, kaj jo moti in jo upoštevali, da bi bilo manj konfliktov. Ko bi prišlo do konfliktov, bi osebo najprej vprašali če se želi pogovarjati, da ne bi silili za brezveze.
Neprijetnosti, ki so posledica ignoriranja bi odpravili tako, da bi se z osebo soočili in pogovorili. Če to ni možno, bi poskusili biti vseeno prijazni do osebe. Če oseba ni prijazna nazaj, si rečemo Ko ga jeb* in se obnašamo kot da je ne poznamo, naša duša pa je čista, ker vemo, da smo mi odrasli in smo poskusili narediti vse kar je v naši moči

[Boris]

Vesel sem, da se pogovor razvija ravno v to smer, kot sem želel.
Prišli smo do tistega, kar je vzrok za ignoriranje. Preden pojasnim, kaj ta vzrok je, bom pokomentiral še par stvari.

Glede spreminjanja ljudi, da bi bili všeč tistim, katerim bi radi bili všeč: čist razumem to, da hočemo ugajati ljudem, ki so nam všeč in da bi se zanje tudi spremenili, vendar zaradi mene se ni treba nikomur spreminjati, ker če me v osnovi ne pritegne, me tudi ne bo, pa če se iz fitnesa preusmeri v tek ali kaj podobnega ali pa če si operativno spremeni nos in the like, ne bo nič.

Nejprej si navedla, da ti nos in nabildanost na Tipu nista bila všeč. Sedaj pa si povedala v stilu, kot da je to čisto nerelevantno pri tem, ali te Tip pritegne ali ne. Kaj je potem resnica? (direktno)
Kaj misliš, da je tisto, kar te pritegne na nekom? To, da gre za kemijo, je jasno vsem. Razloži kako si to kemijo razlagaš.

V mojem konkretnem primeru mi itak že v osnovi ni bil všeč, pa sem rekla, ok, bova prijatelja, če to želi, potem pa je dal še samo piko na i z nenehnim gnjavljenjem in kasneje še lažmi.

OK. Razložil sem že (kakor si tudi sama povedala spodaj), da bi bil ta Tip v določenih razmerah lahko čisto drugačen. To pa zato, ker bi bile osnove drugačne.
Kako je izgledalo vajino prijateljstvo preden te je začel osvajati in kakšno je bilo potem, ko ti je povedal, kaj do tebe čuti? Kako si ga doživljala na začetku, v sredini in kako na koncu?
Sprašujem te, če je bila laž le ena. Če je celotna situacija zate pase, potem je tudi ta laž zate pase. Ampak sama veš (in si tudi povedala), da je to o njegovi laži le izgovor.

Škoda je bila narejena in povratka ni. Pa če se spremeni ne vem kak, žal je moj odgovor še vedno ne in bo vedno ne.

To je izgovor in to sama veš. Odpuščanje je tisto, kar to potrjuje.
Povratek vedno obstaja. Če ne drugače s časovnim strojem
Ko že ravno omenjam ta stroj... poglejte si stran o prebivalcih države Damanhur znotraj Italije. Krasno ljudstvo, ki ima pravilno=pozitivno naravnane misli. Njihovo razmišljanje o času pa je tako:
angleška stran:
-http://www.damanhur.org/time/
ali pa hrvaška stran:
-http://www.damanhur.hr/Vremeplov/vremeplov.htm

Druga je reč, da ti potrebuješ potrdilo o tem, da si ravnala prav. Ni toliko važno, kako si ravnala v preteklosti. Pomembno je, kako boš ravnala naprej... sedaj, ko o tem razmišljaš malo drugače.
Ignoriranje dolgoročno vedno škodi.

Zakaj misliš, da povratka ni? --> Ker gojiš sugerirano prepričanje o nečem, oziroma mišljenje pri katerem zaradi nevednosti (spodaj bom razložil, za kakšno nevednost gre) po občutku domnevaš oziroma verjameš, da se nekaj ne more zgoditi. Tako prepričanje pa ima moč, da po lastnem smislu oblikuje vse tvoje življenje.

To, da je on hotel mene razumeti in me ne zmanipulirati - ok, to razumem in sedaj verjamem, da je res bilo tako, ampak vseeno, če te nekdo zavrne tolikokrat, kot sem jaz njega, bi lahko sprevidel, da je vse le sizifovo delo in da je najbolje odnehati, ne pa da si gre se par lazi zraven zmislit. In pol logicno, da ti dvigne dekl.

Jupi Napredek
Spreglej laži. Tudi ti si že lagala (skoraj sigurno).
Praviš, da naj bi bilo njegovo početje sizifovo delo. Kako naj bi on vedel, kako se bo razpletlo, če pa mu nisi ničesar podrobno razložila? Saj te sploh ni poznal. Ali pač?

Drugi primer pa je množica moških, ki so kljub številnim zavrnitvam na koncu le dobili pozitiven sprejem. Spet... kako naj bi on vedel, v katero množico bo padel?

Saj, po eni strani si mislim, da sem mela srečo, ker se je zlagal, ker sem na ta način dobila opravičilo, da se ga rešim. Saj vem, da zdaj to grdo zveni, ampak tako pač je. Glavno, da imam zdaj mir, ker še enega cucka, ki bi lazil za mano, res ne rabim, mam psa že doma.

Rad bi spoznal eno osebo, ki je cucek in z njo govoril.
To je pa lepo od tebe, da priznaš, da da je bila laž le izgovor.
Mir... ignoriranje lahko povzroči nekomu notranji nemir.

Ne, ne bojim se jaz resnice oz. v tem primeru tega, da ne bi bila sposobna prenesti, da mi nekdo točno pove, kaj na meni mu ni všeč.

Super, to je dobro.

Torej, da ne bo pomote: meni ne bi bilo problem, če bi mi to kdo vse rekel, jaz sama pa nisem tako direkt, pogumna (u name it), da bi pa mu zdaj napisala kar cel seznam stvari, ki mi na njem niso všeč, to bi blo too much. Bala bi se, da bi tako osebo le še bolj prizadela. Ker sem res taki človek, da nočem nikogar prizadeti ali pa mu reči kaj žalega, zato sem mu pač skušala na subtilen način povedati, da je moj odgovor "ne". Čist konkretno sem mu, kot sem že enkrat omenila, rekla, da me pač ne privlači, da mi ni všeč in da nočem biti z njim. Upala sem, da bo to dovolj in da bo pač ugotovil, da ne bom z njim.

Poglej si statistiko ankete. Ljudi prizadane ignoriranje osebe, na katero so čustveno vezani. Več kot 50% možnosti je, da si ga veliko bolj prizadela z ignoriranjem, kot pa z resnico. Zelo malo verjetno je, da bi te nekdo prosil, da mu poveš, zakaj ti ni všeč, če tega ne bi želel slišati. Tak človek bi bil lahko samo mazohist.
Človeka, ki želi od tebe slišati razlago, boš s podrobno analizo kvečjemu razveselila. V prvem trenutku bo sicer požrl slino, morda celo spustil kakšno solzo, ampak ne bo se pa potem obremenjeval še na dolgi rok. Čisto mogoče je, da je njega to enostavno bremenilo, ker si mu veliko pomenila. Vidiš lahko, da ljudi ignoriranje boli in prizadane. Nekateri celo trpijo zaradi tega. Ker tega tipa ne poznamo, ne moremo vedeti, za kaj je šlo v njegovem primeru. Lahko pa predpostavljamo različne variante.

"Nevednost boli."

In smo spet pri tem, da sem bila jaz njemu očitno pomembna in da ga ja zanimalo moje mnenje o njem, ampak for the love of god (samo fraza, da ne bo pomote ), jaz nisem tako direkten človek in ne morem nekomu kar tak v faco povedat vsega, kar si o njem mislim. So me učili, da to ni vljudno itd. Mogoče bi bilo res dobro, da bi to storila, ampak zdaj je, kar je.

Jaz vidim večjo nespoštovanje v tem, da v človeka ne zaupaš toliko, da bi mu povedala to, kar želi od tebe slišati. Če poveš vsem ostalim, lahko poveš tudi njemu. Spoštovanje izkažeš človeku takrat, ko mu poveš resnico takrat, ko te po njej vpraša.
Ni vljudno, da nekomu poveš v faco kaj takega, če je tvoj namen destruktiven. V tvojem primeru pa ne gre za to. Z resnico (vso, ki jo je želel slišati) bi ga samo osvobodila.

"The truth will let you free."

Kot si rekel, bila sem direktna, tu bi jaz dodala, da sem bila subtilno direktna, nisem pa bila jasna, ampak a je res dobro biti čisto jasen in iskren v takih situacijah? Ne vem. Mislim, da ne, ker s tem to osebo še samo dodatneje prizadeneš, obenem pa takšni "kruta" direktnost in jasnost nista moj stil, nisem taki človek.

Če te nekdo sprašuje po mnenju o njem, pa mu ti tega sprva ne razkriješ, bo človek slej kot prej dobil občutek, da je tvoje mnenje o njem slabo oziroma da ti ni všeč. Če mu ti kasneje razkriješ samo okvirno resnico, pa mu to ni dovolj, je skoraj jasno, da ga s tem, ko mu boš povedala vse, kar je treba, ne boš prizadela, temveč osvobodila.

Torej... kaj bi bilo primerno storiti? -->

1.) Poveš osebi, da kar ji imaš za povedati, ne bo lepo slišati. Vprašaš ga, če želi to kljub vsemu slišati.
2.) Vprašaš ga po tem, kako razmišlja o določenih stvareh, da mu potem stvari pravilno razložiš, tako da jih razume.
3.) Lepo po vrsti mu ravnodušno našteješ vse, kar ti po daljšem premisleku pride na pamet.

Praviš, da mu nisi upala povedati tega, kar si tu o njem napisala zato, ker je to zate že passe, neke vrste lanski sneg.
Vprašanje pa se je glasilo, zakaj mu tega nisi povedala takrat, ko to še ni bil lanski sneg. Zakaj mu že na začetku nisi tega povedala?
Mislim, da je odgovor preprost.--> Prvič zato, ker ga nisi toliko poznala (nevednost), da bi lahko presodila ali mu bo podrobna razlaga, ki jo je želel slišati, ustrezala ali ne, ga prizadela ali ne. Drugič zaradi tega, ker si se bala, da mu ne boš znala dovolj dobro razložiti in da ne bo razumel (če bi znala dobro razložiti, bi te normalen človek razumel). In tretjič zato, ker si se bala, da bi ti s tem nekaj zgubila (neka zvrst fobofobije).

Reciva, da bi Tipa spoznala, ko bi se ukvarjal s tekom na dolge proge (bil bi atletski tip, brez napihnjenih mišic... same "kite"). Reciva, da bi imel lep nos. Reciva, da bi se gibal v družbi baletnih plesalk in pridobil občutek za eleganco. Kakšen bi se ti potem zdel? Od prej ga ne bi poznala. Bi bilo možno, da bi ti bil všeč? Do posesivnosti z njegove streni ne bi prišlo, ker tebe na njem že od samega začetka ne bi odbil njegov zunanji izgled. Tako posledično tudi ne bi bilo nobenega gnjavatorstva, ker mu ti ne bi ničesar zamolčala, ker te ne bi bilo strah povedati njemu nekaj, kar bi rad izvedel, ker vzrokov za tak strah ne bi bilo. Torej... imel bi normalen nos, tebi ustrezno postavo, lastnosti, ki si jih navedla za slabe, pa bi se ti kazale povsem v drugi luči. Namesto posesivnosti bi videla veliko zanimanje, namesto gnjavatorstva bi videla naklonjenost in pozornost.

Potem to ne bi bil več Tip, ampak nek čist drug človek. On je, kakršen je, moški, ki pa si ga opisal zgoraj, pa mi bi morda lahko bil všeč, ker bi vizualno recimo da ustrezal profilu moškega, ki mene privlači. Ostalo pa bi odprto vprašanje njegovega karakterja, pač, če bi se ujela tudi karakterno. Oh, well, let's leave that to the imagination.

Omenila si, da bi bili tvoji odgovori o tem, kako gledaš na spreminjanje nekoga pod pogoji, da gre za konstruktivno reč ali pa ko gre za hoteno, neizsiljeno spremembo, da bi bili všeč tistim, ki jih imamo radi, podobni mojim.

Potem si zgoraj omenila, da bi ti bil Tip, ki bi bil prerojen (nek drug človek, kot praviš), morda všeč.
Po drugi strani pa si napisala:

Ampak, če nekomu lepo poveš, da dobena sprememba ne bo spremenila tvojega mnenja in da se ni treba spreminjati tebi v čast, potem je edino pametno odnehati, ne pa vztrajati in vztrajati, dokler želeni osebi ne prideš res do amena.

Zadnji dve trditvi se izključujeta. V eni praviš, da bi bilo možno, da bi ti bil všeč, v drugi pa, da ne.

Po mojem ti enostavno težko verjameš, da bi bil Tip zmožen take preobrazbe, kot sem jo jaz opisal (še posebej zaradi tega, ker te nanj vežejo slabi spomini zaključka). Oziroma ne razmišljaš o tem, da se to po svetu dogaja, in da to sploh ne bi bil prvi primer.

Moraš imeti neke razloge, da nekoga ignoriraš, moraš jasno vedeti, kaj je oseba storila, ne pa da bi se out of the blue nekdo odločil, da nekoga ignorira. Skratka, pogoj za ignoriranje ni ignoranca, ampak nasprotje od ignorance.

Še malo, pa bom podal kontraargumente. Vzrok za ignoriranje je ignoranca, ker razlogi, ki jih dobiš za ignoriranje, pridejo zaradi nevednosti. Tip te ni razumel, ti nisi vedela, da ga lahko bolj prizadaneš s tem, če mu ne poveš celotno resnico (podrobnen opis, kot ga je želel), kot pa da mu vse zamolčiš, in ti pa si se bala, da ti bo odgriznil roko, če mu boš ponudila prst. Vse to je ignoranca, ki vodi v ignoriranje.

Še lepše pa to tezo pojasnijo spodnji odstavki.

Po mojem je velika verjetnost, da je prišlo do vzrokov za ignoriranje prav zaradi tvojih podzavestnih strahov.

Res nočem imeti več opravka z njim in se bojim, da če bi mu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), bi to čisto napačno razumel in si mislil, da bova spet prijatelja ali pa kaj. Ker on je taki - mu ponudiš prst, pa vzame celo roko. Še ko sva bila prijatelja, si je moje vedenje do njega velikokrat napačno razlagal, tako da jaz ne bi dregala v tole osje gnezdo.

Evo, to je tisto, zaradi česar ga ignoriraš. Ne gre za to, da bi mu res tako zamerila "gnavljenje", ker veš, da te je imel rad in da mu pravzaprav tega ne moreš zameriti. Ne gre za to, da bi mu res v tolikšni meri zamerila njegovo laž, ker veš, da ni edini, ki ti je v tem življenju lagal. In sploh... če si mu sprva odgovarjala na sms-e in se z njim pogovarjala tako v živo, kot po msn-ju, potem morda njegova laž sploh ni tako velika. Morda je gojil le napačno prepričanje in stvari povedal malo po svoje, da bi lepše zvenele. Morda bi moral povedati, da ti on piše, ti pa mu odgovarjaš in da da on pride do tebe, ti pa se z njim pogovarjaš. Ljubezen do tebe mu morda ni pustila, da bi v javnosti o tem govoril čisto po resnici. S tem verjetno ni želel nič slabega. Zakaj bi delal nekaj slabega osebi, ki jo ima rad?

Torej bolj natančno... kaj je to, kar je vzrok za ignoriranje? --> Vzrok je nevednost, oziroma tvoje prepričanje o tem, da če bi mu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), da bi Tip čisto napačno razumel in si mislil, da bosta spet prijatelja ali pa kaj.

Zakaj je to nevednost? --> Ker ti ne moreš vedeti, ali je to res ali ne. Le predpostavljaš lahko. Ampak pomisli... bi res kdo želel, da se ga tretira kot cigana (se opravičujem za tak izraz... Rome spoštujem, ampak tu gre za to, kako ljudje tretirajo ljudi, ki jih nazivajo s cigani), ki ti bo non stop težil na vratih, ko mu boš enkrat dal kost? --> Ne, skoraj nihče si tega ne bi želel. Slabo bi se počutil, če bi samo občutil, da nekdo o njem tako misli. Izjema so pretirani egoistični flegmatiki z "mehkim nosom".

Ali kot razlaga Martin Kojc (psihoterapevt):

Resnice odstranjujejo vse slabe sestavine naše biti in spreminjajo njeno obliko: nastane nov človek, svoboden, boljši človek.

Če človek spozna vzrok kakega dogajanja, postane njegov tvorec in ve, kako se mora vesti, da lahko dogajanje nastane.

Niti do gnavljenja niti do ignoriranja ne bi prišlo, če bi ti in Tip spoznala resnico.

Dokler je človek prepričan, da se bo zaželeno zgodilo, je vse v najlepšem redu. Človek se tedaj čuti srečnega in zadovoljnega, njegova osebna volja molči, ker notranje ve, da bo vse, kar si želi, tudi prišlo. In zato tudi v resnici pride.

V trenutku pa, ko obide človeka iz kakršnihkoli razlogov prepričanje, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, se zbudi njegova volja in z njo skrb in strah; človek skuša zdaj zaželeno doseči s silo. (ti skušaš Tipa na silo ustaviti, ne da bi poznala dejanske vzroke za neprijetno situacijo).

Takšno početje vselej in brez izjeme poraja nasprotje zaželenega: bolezen, neuspeh, revščino, stisko in obup. Človek sploh ne more ničesar dosečti z lastno voljo, dokler ni volja soočena z resnico, dokler človek ne doseže samo po sebi utemeljenega prepričanja, oziroma dokler se mu ne razodane spoznanje. (Tip ni bil soočen s tem spoznanjem in ravnotako ti nisi soočena s tem, da te on ne bo gnjavil, ko bo njegov jaz soočen s tako resnico, kot jo poznaš ti, dokler mu ne boš navedla pravih vzrokov, podrobnosti).

Sedaj si spoznala še to, kako lahko nekomu razložiš stvari (mu poveš tisto, kar on želi = našteješ podrobnosti za nevšečnost).

Tvoje vedenje si je on lahko napačno razlagal zato, ker mu nisi stvari razložila tako, kot bi bilo ustrezno.
Človeku izkažeš spoštovanje tako, da mu daš možnost, da se izkaže kot dostojanstven človek. Razložiš mu, kar je potrebno in se potem soočiš z novonastalo situacijo. To je razumno dejanje.

Predvidevanje, da te bo nekdo zagrabil za roko, ko mu ponudiš prst, je odvečno. Razumen človek tega ne bo storil, ko bo dobil pričakovane odgovore.

Praviš, da sta bila sprva prijatelja in da si se ti strinjala s tem, da sta prijatelja. Izkoristi (v pozitivni smeri) prijateljstvo nekoga, ki te ima rad. Ni potrebno, da se družita, ampak obema bi bilo lahko v korist, če bi se kdaj pa kdaj slišala.

[Boris]

Men se že spi. Hec... men se nikol ne spi še en hec.
Tale dan je res celoten posvečen temi ignoriranja. Ampak moj namen je jasen: odpraviti ignoriranje, razsvetliti ljudi, pomagati tistim, ki so ignorirani in tistim, ki ignorirajo.

Najprej malo izobraževanja, potem pa odgovori Zvoncici.

Na strani
ttp://www.mladinska.com/shrambadatotek.aspx?nodeid=2665&rootnodeid=1372&docid=139371
si lahko ogledate zelo lep opis samozavesti. Izvleček je tak:

Samozavest je hecna zadeva; če je imamo premalo, ne pridemo nikamor. Če je imamo preveč, se nam kaj rado zgodi, da se »mečemo ven« in smo zato za okolico neprijetni in nas obtožijo arogance. S tem, kako si pridobiti samozavest, se ukvarja na tisoče priročnikov, in nekateri celo trdijo, da je to vse, kar potrebujemo za srečno življenje. Ampak če hočemo postati samozavestni, se je za začetek dobro vprašati, kaj samozavest sploh je. Samo-zavest; zavest, ki se nanaša na nas same; zavest o sebi. Dostikrat zmotno mislimo, da je samozavesten človek tisti, ki druge prepričuje, da je najboljši; ki se zaveda vseh svojih dobrih lastnosti in jih zna dobro prodati naprej. Saj po svoje to drži, ampak dejstvo je, da so človekove dobre lastnosti samo pol resnice. Če ves čas poudarjamo samo tisto, v čemer smo najboljši, potem bomo delovali nastopaško, in namesto da bi nas ljudje občudovali, se nam bodo smejali ali se nas celo izogibali, ker se jim ne bo dalo ves čas poslušati našega bahanja. Zares samozavestni ljudje so tisti, ki se poleg svojih dobrih lastnosti zavedajo tudi tega, da ne znajo in ne vejo vsega; da je na svetu ogromno stvari, ki jih ne bodo nikoli obvladali, in da ni s tem pravzaprav čisto nič narobe. Zares samozavestni ljudje nimajo nikakršnih težav s tem, da rečejo: »Pojma nimam, o čem govoriš. A mi lahko pojasniš?« Ljudje, ki hočejo dajati vtis, da so popolni, se bojijo, da bo kdo odkril njihove šibkosti, in zato se na vse pretege trudijo, da bi vsem okoli sebe ves čas dokazovali, kako jim je vse jasno.

Potem so zelo zanimivi tudi izsledki ankete o tem, koliko samozavestni se ljudje počutijo:
http://www.najdi.si/ankete/arhiv_anket.jsp?pollId=1105

Ste samozavestni?
Vedno in povsod. 9 %
Ponavadi sem, včasih pa tudi podvomim vase. 34 %
Do neke mere, ampak ne dovolj. 38 %
Prej nasprotno. 13 %
Samozavest je precenjena, hitro se sprevrže v napihnjenost. 5 %
Drugo. 1 %
Skupaj (6862 glasov) 100 %

Samozavesten kot prepričan v svoja znanja, sposobnosti, zunanji videz. Da izžareva neko "mirno samozavest". Da ve, da je tak kot je super človek. Da ve, če je treba kaj spremeniti na njem in to že sam naredi če tako misli. In če pride tretja oseba z kakšno idejo kakšen bi bil lahko še boljši, je ne posluša samo zaradi nje same.

To si dobro opisala. To tudi jaz razlagam. Dodal bi le, da je včasih kakšne spremembe s tako lahkoto napraviti, da jih lahko narediš tudi s samim namenom, da bi drugemu ugodil, saj te to osrečuje.

Samo ti pišeš tako, kot da moškega, ki je nekoliko nesamozavesten, ne bi marala in kot da je to merilo/potreba za ljubezen do nekoga. Četudi bi bil Tip nesamozavesten... kaj potem? Izsledki zgornje ankete kažejo, da je povsem samozavestnih ljudi le 9 %.

Prvi vtis je samo to: tisti prvi vtis. Ne vem, kaj si mislil s tem, da se v različnih situacijah porajajo različni prvi vtisi... Nadgradiš ga z vsako novo informacijo, ki jo dobiš iz strani te osebe. Iz tega dobiš celoten vtis o človeku, ki je seveda pomembnejši od prvega vtisa.

Pogosto ljudje ocenjujejo človeka po tem, kakšen je bil njihov prvi pristop in ta je lahko v različnih situacijah različen. Človek ima lahko slab dan, lahko ima kakšne hude probleme, ki jih prikriva,... Tako si lahko ljudje o nekom ustvarimo povsem napačno mnenje, ki si ga izoblikujemo šele takrat, ko stvar bolje spoznamo. Če ne pride do pogovora, pa stvari ostanejo nejasne.

Ne, taga ne moreš. Želja mora biti iz obeh strani. Želja pa morda pride, če se spremeni prepričanje in prepričanje se spremeni, če se zamenjajo stališča in ta se zamenjajo, če se spremeni oseba. To je pomenskost vzročno-posledične zveze.

Če se spremeni oseba, ni nujno, da spremeniš svoja prepričanja o njej. Nove informacije ne morejo izbrisati starih. Če te je nekdo prizadel, lahko odpustiš, ampak pozabiš pa ne.

Če se oseba spremeni, ti pa ne spremeniš svojih prepričanj o njej, potem so tvoja prepričanja zmotna in je ptav, da jih urediš. Nove informacije so dopolnilo. Ni poanta v tem, da bi moral kaj pozabiti, ampak v tem, da odpuščaš in da razrešiš problem, katerega lep konec se lahko potem razvija v nove sfere (ni nujno, da se ljubezensko ali neko dobro prijateljsko razmerje nadaljuje... "nujno" pa je, da se ljudje spoštujejo, poslušajo, pa da komunicirajo, kar je tudi neka zvrst prijateljstva).

Kolikokrat si se že ti s kom sprla? Kako bi pa bilo, če bi kar vsi povprek vsem zamerili? To je povsem destruktivno in nezrelo.

Še vedno trdim, da mora priti pobuda za to iz tvoje strani. Če se spreminjaš zaradi drugih ljudi kot množice je to ok, če se samo zaradi ene osebe, je tudi lahko ok, ampak meni se tak človek zdi nesamozavesten.

Ne vem, zakaj pišeš, kot da jaz ne trdim, da mora priti pobuda iz tvoje strani. To vendar poudarjam. Pobuda, želja, hotenje, vera, avtosugestija (z dokazi, da je naše početje smiselno),... vse to mora priti kot pobuda iz strani človeka, ki bo spremembo nad seboj izvršil.

Sedaj pa povej, koliko ljudi je zate množica? Če ena oseba nekaj želi, potem je po vsej verjetnosti še 100 (simbolika) takih.

OK a bi ti resno se začel ukvarjat z drugim športom (tvojega najljubšega bi pustil), recimo fitnesom in se nabildal do amena, si operiral nos, pobelil zobe, začel jesti pecivo, ki ga ne maraš (haha ), se začel oblačiti kot raver, da ne naštrevam naprej, samo zato, da bi mogoče postal všeč eni punci? Jaz čez take spremembe ne bi šla Ja, večkrat bi recimo oblekla majčko, ki je temu fantu všeč, recimo pozanimala bi se o športu, ki ga zanima (ne bi ga šla zdej trenirat). Če bi hotel da shujšam ali se zredim, ali pa da si zmanjšam nos, bi si rekla Ko ga jeb* in naprej živela tako kot meni paše. Taka sem, Take it or leave it.

O tem sem predvsem pisal zato, da bi Claudio22 napeljal k temu, da sploh ni toliko pomembno, ali je Tip bil nabildan ali ne. Pisala je, da ji ni bil vizuelno všeč, ker je bil nabildan. Verjetno pa ji ni bil všeč, ker ima neko svoje mnenje o "bilderjih", ki pa je zgolj stereotip in kot tak nič povezan z resnico o posamezniku. Vprašanje je, koliko Tipu fitnes pomeni. Poleg tega ljudje težko ostanejo v fitnesu za več let. Velikokrat se "vržejo vanj" za par mesecev, potem pa ga opustijo. Nevšečnost njegovih mišic je zato nerelevantna. Mišice je zlahkoto izgubiti. Težje jih je pridobiti. Moj nihaj je bil za 10 kg.

O tem, kaj bi jaz bil pripravljen storiti:

1.) Svoje naljubše športe sem moral že velikokrat opustiti. Potem sem se lotil novih in tisti so mi postali najljubši. Ravnam po tem načelu:

"Človek ni srečen, če dela le tisto, kar ga veseli, ampak je srečen takrat, ko ga veseli tisto, kar dela."

Mislim, da je človek, ki mu je všeč premalo stvari in ki se ne more prilagoditi in zainteresirati za nobeno novo stvar, po vsej verjetnosti zavrt ali pa zasvojen z obstoječimi interesnimi dejavnostmi ali čustvi. Ljudje so pogosto zasvojeni ravno s čustvi ali z egom, ki jim ne pusti, da bi razrešili nerazrešene situacije iz zgodovine.

2.) Zakaj si ne bi nekdo pobelil zob, če ima možnost? Kaj niso beli tisti, ki izžarevajo zdravje? Seveda bi si dal pobeliti zobe.

3.) Če bi si dal operirati nos? --> moj je raven, torej ne. Če bi bil kriv, bi me pa verjetno zanimalo, kaj bi si ženska, v katero bi bil zaljubljen, o njem mislila. Itak bi že prej razmišljal o operaciji. Njeno mnenje bi bilo le še pika na i. O takem spreminjanju govorim. Tip je lahko imel neke plane že od vsega začetka, pa se je obotavljal. Če bi mu Claudia22 povedala za tisto glede nosu, bi tako še z večjim veseljem odšel pod nož. Poglej si kakšne ankete o tem, kako ljudje razmišljajo o tem, ali bi šli na lepotno operacijo, če bi imeli dovolj denarja. Če bi rekla, da je tisti, ki bi se udeležil lepotne operacije, nesamozavesten, bi se hudo zmotila. Kajti potem bi lahko rekla tudi, da je nesamozavesten tisti, ki dopolnjuje svoje znanje (ker z obstoječim ni zadovoljen). Operacija ti lahko pa polepša (dopolni) videz, kot ti faks dopolni znanje. Sploh pa je najvažnejše to, kaj je v človeku in ne kakšna je njegova škatla. Torej lahko škatlo po želji spreminjaš.

4.) Oblačiti se kot raver?--> oblečem se v tisto, kar mi paše in stil sploh ni pomemben. Pomembno je, da mi obleka pristaja, da se v njej dobro počutim, da je uglašena z mano in okolico. Imel sem tudi raverske dni, pa hipijevske, pa metal, pa punk, pa predvsem rock, pa elegantne, pa vse, kar mi je prišlo pod roke. Stil oblačenja ne določa človeka. Človek ni škatla. Kdor ni pripravljen posečti v kratke ali daljše spremembe in se v njih ne zna dobro namestiti, je nesamozavesten in neprilagodljiv. Ampak kot sem že omenil... zakaj bi bilo to sploh važno pri ljubezenskem razmerju? --> kaj takega je predvsem dodatek k neki moškosti, ki pa ima korenine v nagonu. --> Ženska pričakuje, da bo moški samozavestno branil in skrbel za družino. Če začuti, da je moški v biločem nesamozavesten, pa lahko začne razmišljati tudi o tem, da ni dovolj odločen in da se ne bo znal boriti zanjo in kasneje za njune otroke. Hec pa je v tem, da je stvari, pri katerih smo lahko nesamozavestni več vrst in če si v nečem nesamozavesten, še ne pomeni, da nisi pri nečem drugem pa elita od samozavesti. Kdor o tem in o sebi ter o družbi ne razmišlja dovolj, pa lahko hitro dobi kakšne predsodke.

Odpraviti ignoriranje: tako, da bi že prej delali na tem, da do tega sploh ne bi prišlo.

Torej bi se morala Claudia22 in Tip pogovoriti že na začetku in ona bi mu lahko razložila vse, kar bi on želel vedeti. Ampak vse pomeni vse in ne le nekaj. In Tip bi se moral potem zadovoljiti s prijateljstvom in jo prenehati gnjaviti.

Odpravili bi v prvi vrsti vzroke za ignoriranje. Poslušali bi osebo, kaj jo moti in jo upoštevali, da bi bilo manj konfliktov. Ko bi prišlo do konfliktov, bi osebo najprej vprašali če se želi pogovarjati, da ne bi silili za brezveze.

Sedaj vemo, kaj so vzroki za ignoriranje - nevednost in strah (pomisleki, morda bi lahko rekel predsodki). V prejšnjem postu sem to pojasnil Claudiji22.

Neprijetnosti, ki so posledica ignoriranja bi odpravili tako, da bi se z osebo soočili in pogovorili. Če to ni možno, bi poskusili biti vseeno prijazni do osebe. Če oseba ni prijazna nazaj, si rečemo Ko ga jeb* in se obnašamo kot da je ne poznamo, naša duša pa je čista, ker vemo, da smo mi odrasli in smo poskusili narediti vse kar je v naši moči

Nikoli ne bo prepozno razrešiti nesporazum, ki je nastal med Claudio22 in Tipom, razen če je nekdo od njiju nezrel.

Problemi so samo zato, da se jih reši.

[bolhica]

boris bi pa prou mogu odpret svojo ordinacijo..