Tysia napisal/-a:Boris napisal/-a:[
V iskrenem partnerstvu ni skrivalnic (razen če gre za igro ali za neke pogovore s kom, ki ne želi, da bi za njihovo vsebino vedel kdorkoli drug, kot jaz).
No, ampak če ima tvoja punca geslo, lahko naključno naleti na tak pogovor(če bere tvojo pošto), še preden bi jo ti opozoril, česa naj ne bi prebrala zaradi želje po zasebnosti tistega, ki ti je pisal. Kaj storiti v takem primeru?
Drugače pa se strinjam z napisanim. Pod pogojem, da je partnerstvo vsaj relativno zrelo. Zelo se strinjam tudi s Tonjo in kr.eno.
Hehe, Tysia, zelo vesel sem, da obstaja oseba, ki ji pride v misli tudi tako vprašanje.
V glavnem, glede poslovnih zadev, ki bodo/bi morale zaradi raznih varnostnih razlogov strogo ostati tajne, sem si v prihodnje umislil poseben e-mail. Za enkrat v več tisočih sporočil ni takih poslovnih skrivnosti.
Pa zavrtinčimo globlje... kaj se dogaja v človeški psihi...
Vzemiva za primer 3 osebe. Mene, mojo punco in tretjo osebo, ki se je odločila, da meni nekaj zaupa. Npr. Francka.
Vzemimo izmišljen konkretni primer. Francka je uboga stara ženska, ki se ne ujame dobro z ljudmi, ima malo prijateljev in duševne probleme, ki jih deli z menoj. Recimo, da sem edina oseba, kateri je zaupala svoje travme iz otroštva. Recimo, da mi pove nekaj, za kar se čuti krivo, nekaj, kar se v njeni religiji po njenem mnenju smatra kot hud greh in jo je zelo sram. Mene izbere za človeka vrednega zaupanja. Pove mi vse.
Očitno je bila Francka pripravljena tvegati. Presodila je, da je ne bom ogrozil in da bo imela od tega več koristi, kot škode, oz. da sploh ne bo imela škode.
Zdaj pa ulala! Zakaj? Kako to, da se odloči, da meni pove, nekomu drugemu pa ne? STRAH! Boji se, da je nekdo ne bo razumel, ali da bo njeno sporočilo prišlo do nekoga drugega popačeno. Meni zaupa svojo skrivnost zato, ker:
- presodi, da ji bo lažje pri srcu
- upa, da ji bo zaradi tega kaj oproščeno pri bogu
- si želi, da bi ji jaz znal kaj pomagati pri tem, išče tolažbo
- meni, da ne bom ogrozil niti nje niti njenega dela
- meni, da jaz zaradi tega, kar bom izvedel, ne bom ogrožen
Ni nujno, da mi zaupa zaradi vseh zgoraj naštetih razlogov. Ljudje včasih ne povemo nekomu nečesa tudi iz razlogov, ko hočemo zaščititi nekoga drugega. V vsakem primeru pa vidimo, da gre za to, da povemo informacijo tistemu, pri katerem mislimo, da bomo ohranili varnost na ustreznem nivoju. Včasih se znamo tudi ušteti, povemo nekomu nekaj osebnega in računamo na njegovo zaupanje, ta pa nas izda, ali pa pove stvari nekomu drugemu, ta pa jih napačno razume, sčenča stvari naprej in je skrunjeno ali naše delo ali naša čast ali pa celo kdo od naših bližnjih.
ČE bi torej obstajala oseba, ki bi vedela za Franckine težave, pa to vedenje ne bi ogrozilo niti Francke, niti Franckinega dela, niti Franckinih bližnjih, niti nje same, potem ne obstaja smiseln razlog, zakaj ta oseba ne bi smela vedeti za Franckine težave.
In jaz menim, da moja punca ustreza zgornjim kriterijem.
Zato lahko prebira mojo pošto. Poleg tega menim, da bi mi v primeru, ko bi naletela na pošto, ki bi bila zaupna, o tem povedala in bi se o tem pogovorila, lahko mi celo pomaga pri pomaganju Francki. Če pa se bi kdaj obrnilo in zaradi ne vem kakšnega razloga izda Franckine skrivnosti, sem pripravljen odgovarjati za bilokakšno nastalo škodo.
Kaj naj rečem še... izberite si partnerja, kateremu lahko zaupate in za katerega menite, da ne bo obsojal ljudi, če jih ne bo razumel.