Kar se tiče slabe volje pa ugotavljam sledeče (zgolj na podlagi sebe) - jaz imam obdobja popolne sreče in popolne nesreče. Ne eno ne drugo nima nekega zunanjega vzroka, odločujoče je le tisto, kar je v meni. In v času 'nesreče', je navzven vse ok, zato marsikdo (recimo moj fant) ne razume, kaj hudiča mi manjka, da sem tako brezvoljna, izgubljena, jezna, žalostna, tesnobna in vse, kar paše poleg. In po letih vprašanj in ugibanj mi je pred kratkim odprl oči, s čimer sem ugotovila, kaj je moj glavni problem - pomanjkanje ciljev namreč. Jaz sem pač človek, ki pričakuje srečo, zadovoljstvo, ljubezen z vseh strani in ko tega ne vidim, je rom-pom-pom. In zaenkrat sem v fazi intenzivnega iskanja sebe, svojih konkretnih ciljev (ne le sreče, ker sreča je abstraktna in lahko na njeno podobo čakam do smrti) in mi je že zdaj, ko vem, da moje težave in tudi del najinih izhajajo iz moje notranje izgubljenosti, 10x lažje, ker vem, da imam ob sebi človeka, ki mi je bil sposoben odgovoriti na čisto vsako vprašanje, ki sem ga postavila glede tega, kako me vidi on in ker vem, da me izjemno dobro pozna, sem mu stokrat hvaležna za to oči odpirajočo brco v rit - ker jaz jo pač potrebujem. In tudi najini prepiri so pogosto posledica moje lastne zdolgočasenosti in naveličanosti življenja ... Včasih kar ne vem kaj sem in če si močno podvržen razmišljanju ter te le-to zavede do te mere, da ves čas razmišljaš le, zakaj se to dogaja tebi (napaka!) in ne kaj bi lahko naredil, da bo bolje, potem se vrtiš v začaranem krogu in boš tak večno - ne glede na partnerja ob sebi.
Ne vem, če je notranja izgubljenost vzrok slabe volje tvojega fanta, a sama sem do sedaj vedno iskala zunanje pokazatelje, vedno sem druge obtoževala, da so česa krivi, vedno sem našla, da je nekaj narobe in krivo za mojo nerazpoloženost - no, 'kriva' (če sploh) sem v veliki večini čisto sama in od tod tudi moja prepirljivost, s katero dajem ven razočaranje, žalost in melanholijo.
Še to glede tega, da praviš, da on tebe lahko spravi v dobro voljo, ti pa njega ne. Pri nama je podobno. In po moje je to zato, ker se jaz slabi volji pač totalno prepustim. Postanem do te mere slabe volje, da niti nočem rešitve, četudi mi jo kdo ponudi - sem celo jezna, če me na silo beza iz tragike
Zato je tukaj spet veliko na človeku samem, da kdaj popustiš, da zavestno preklopiš iz ene volje v drugo ipd. Ker stati na mestu, zganjati zmedo in slabo voljo je itak najlažje. Tisti premik v boljše čase pa je velik korak naprej, ampak je nujen, če želiš srečnega sebe in vaju.
.
nekaj časa sva rekla da bova še ustrajala, da bova videla kako bo.. rada ga imam prou preveč in ga res nočm zgubit.sploh zaradi prepirov, ki so nepotrebni..
