babyface*** napisal/-a:Nisem, si pa želim da bi bla -- ker bi bil lajf brez fotra definitivno bolši
Ja jz tudi...ker enostavno človek več ne zdrži ko gleda kaj takega....in prsežem na vse možne načine DA MOJ ZAKON NE BO TAK...če pa bo se bom pa ločila že zaradi otrok da ne bi doživljali tega kar jaz in moj brat!!!!!!!...jaz z mojim fotrom že 5 meseceu ne govorim..KATASTROFA
Najdlje nisem govorila 3 mesece ...ker enostavno misl kaj je. Uniču me je psihično čist. Hvala ne vem komu za psihologe.
Ni junak tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti, ki vstane vsakič ko pade ...
babyface*** napisal/-a:Nisem, si pa želim da bi bla -- ker bi bil lajf brez fotra definitivno bolši
Ja jz tudi...ker enostavno človek več ne zdrži ko gleda kaj takega....in prsežem na vse možne načine DA MOJ ZAKON NE BO TAK...če pa bo se bom pa ločila že zaradi otrok da ne bi doživljali tega kar jaz in moj brat!!!!!!!...jaz z mojim fotrom že 5 meseceu ne govorim..KATASTROFA
Najdlje nisem govorila 3 mesece ...ker enostavno misl kaj je. Uniču me je psihično čist. Hvala ne vem komu za psihologe.
Jaz z mojim ne govorim zato,ker ko pogleda v kozarec je takoooo pametn da to ni res...in seveda stalno nekaj iziva in išče prepire...jz sm se ga vedno tako nekak bala nisem upala nič reči....bla sm tiho...no sedaj pri 19(čeprav še zmer pozno) mi je pa prekipelo....spluvala sem mu vse vn kar si mislim in kako so on takrat obnaša...res da se ne zgodi vsak dan se pa zgodi na 14 dni in je totalno uničujoče...in sedaj ne govoriva že 3 mesece,ker je se mu je pač njegova hčerkica 1x postavla po robu...in se ne mislm nikollll opravičt,ker nism za moje pojme nič kriva...tako da sedaj tudi lubija stalno nekaj zafrkava tako da naja ni nič več pri nas doma raj sva pri njem....pa sej še bolje se saj ne vidva po kšn tedn....bom tudi jaz čez nekaj časa otrok ločenih staršeu,ker mojim dvema je cil samo to da jaz in brat prideva do kruha potem bo šal pa tudi mami po svoje!
Mam pa zato mamico tok veči sončk od njega!
Tudi jaz sem otrok ločenih staršev .. ločila sta se pa .. pred kakimi 5 leti (jooj kak leta hitro gredo ) .. full pogrešam očeta ja .. priznam .. babica,on in brat živijo le 10hiš vstran od mene .. pa vendar ne grem vsak dan k njim.. ni mi .. nevem o čem naj se pogovarjam z očetom, ker je zelo tiha in vase zaprta oseba in res nevem kaj naj mu povem. Še danes se spominjam kot da bi bilo včeraj kako sta se kregala, kako se je mamica 1x drla name ker sem jo vprašala če bosta jedla kumarce, tiste sobote ko sta rekla da se ločujeta,dneva ko je mama spakirala stvari in odšla .. spominjam se vsega in to me boli lih pred parimi dnevi mi je babica povedala da so se nekaj pogovarjali o meni in da so očetu solze prišle ko me skoraj nič ni tam.. sem pa zelo navezana na očeta in nevem zakaj ne grem k njemu .. mogoče zato ker nevem kaj naj mu rečem
ja ločitve se zelo dobro spominjam vem pa tudi to DA SE NIKOLI NEBOM POROČILA ker enostavno več ne verjamem v zvezo za celo živlenje .. upam samo na to da bi z očetom spet našla nek skupni jezik
Moj ˝sostvaritelj˝(enostavno ga nimam za očeta), je mojo mami zapustil med nosečnostjo, pobegnil v tujino, tako da nekaj let ni bilo ne duha ne sluha o njem. Pol ko se je najdu, smo nekaj časa skupaj hodili na morje, seveda se mene ni nikoli niti dotaknil, do mene ni bil nikoli topel, nežen, dobesedno kot neki tujec. Tako ga sprejemam še danes. Mami se je sicer trudila, da bi ga jaz sprejela, res sem se trudila, da bi ga. Celo na sodišču sem vložila tožbo, za dokazanje očetovstva(ob rojstvu ni hotel priznati, da je moj oče). No, potem se je omehčal in smo zadevo rešili izvensodno. Preživnino mi plačuje 15k/na mesec. Sramota, vem. Če se z njim kdaj pogovarjam, v njegovem glasu, očeh vidim, da me nikoli ni sprejel za svojo hčer in me tudi nikoli ne bo. Na koncu sem ugotovila, da je en navedn komplikator in blefer in da bi se moje življenje zelo zakompliciralo, če bi živeli skupaj. Tako da sem konec koncev vesela, da sem živela brez njega. Vem, da je bilo mamici dostikrat hudo, ker je bil on njena ljubezen. Očitno je bila samo naivna in to je po 22 letih končno dojela. Da tako čutim mi je zelo žal.
Na začetku, ko so sem začela s fanti počet še kaj drugega kot se igrat v peskovniku, nikoli nisem imela nekih predsodkov, agresije do fantov. Predsodke sem dobila šele pred karatkim, ko sem generalno razmislila o svojem življenju in dojela, da ne znam megle mešat, da če kdo hoče vedet kaj mislim o njem, to lahko brez slabe vesti povem. Tako fantom, kot puncam. Dojela sem, da po svetu hodi veliko neodločnih, nejasnih fantov, ki niso imeli nobene strategije, še manj pa vizije naj bi radi z mano počeli(ali je najina veza samo avatura ali kej resnega...). Strah me je naslednjih vez, ker vidim, da se nekateri tudi v ljubezni ne znajo biti iskreni in da znajo tudi na tem področju samo gledat v oči in lagat, lagat, lagat. Kje je še kaj iskrenosti? To mi je zadnih nekaj mesecev nerešljivo vprašanje. Mogoče je očetovo ravnanje vplivalo toliko, kolikor sem se v svoji generalki zamislila tudi nad tem problemom, ko sem uvidela kakšen mazač je, ko sem ga dejansko zasovražila kot človeka, ne kot očeta ampak kot človeka. V bistvu komaj čakam, da umre, da prodam svoj kos dediščine in da se končno razreši ta morija nad mano. Ko sem dojela kakšen je moj oče, sem dojela kako nizkotno pokvarjen zna bit moški svet. Žal, tako pač čutim. Očitno oni tam zgoraj menijo, da je za mene pomembno, da najprej zvem kje poden, drek, greznica vseh greznic, šele potem najslajše, kar premore moški svet. Strah me je, da se mi bo zgodilo enako kot se je moji mamici, da me bo nekdo, ki ga bom neizmerno ljubila, mu zaupala, mu verjela, da bomo lepa družinica, zapustil nosečo in samo, sam pa pobegnil v tujino, brez da bi kakorkoli poskrbel za svojo mlado vejo, ki raste v telesu ženske, za katero po 22 letih misli, da je samo bežna znanka. Nauk zame je, da lahko neki moški tudi po dveh letih prijateljevanja o meni misli, da sem samo znanka. Evo, toliko smo ženske v nekaterih moških očeh vredne. Praktično NIČ.
Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet. Za naju ves bo svet kot češnjev cvet.
Dodala bi še, da sem imela srečo, da sem pred očmi imela model popolne družine pri starem atu in stari mami, ki sta bila skupaj res dokler ju smrt ni ločila in to je bilo več kot 50let zakona, kjer so bili problemi, samo varanja in podobnega sranja pa res ni bilo. Tudi stric in teta sta mi bila vzor, zdej se res razhajata, vendar vidim zakaj. Čustvena inteligenca enega je preniska, da bi dojela čustveno inteligenco drugega. Tukaj morata biti parnerja pa res dokaj podobna. Razumet morata spore, jih znat reševat, se pogovorit o problemih, ki težijo enega in drugega. In nikoli ne smeta dopustit, da se vedno dela na škodo istega. To se je zgodilo pri teti in stricu, žal teta še zdaj ne dojama, da ne more met vedno prav, zato bosta po vsej verjetnosti šla narazen.
Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet. Za naju ves bo svet kot češnjev cvet.
*ClaUdYka* napisal/-a:ja ločitve se zelo dobro spominjam vem pa tudi to DA SE NIKOLI NEBOM POROČILA ker enostavno več ne verjamem v zvezo za celo živlenje .. upam samo na to da bi z očetom spet našla nek skupni jezik
Evo tole je najbolj žalostno od vsega ... Te pa čist razumem ... starši od mojega bivšega fanta se ločujejo, in ker gre zdej on čez to, je istega mnenja kot ti ... Ne vrjame več v to, da si lahko z nekom celo življenje srečen ... ker doma nima takega vzora. Žalostno, res žalostno ... To je bil tut eden izmed razlogov zakaj je prekinu najino zvezo ... Ker ne vrjame, da sta dva lahko celo življenje skupej ...
In resnično te ločitve najbolj vpivajo na otroke ... starši se pa na žalost tega ne zavedajo ...
Nosso amor é como o vento. Năo posso vę-lo ... ... mas, posso senti-lo.
Sej to v bistvu res ne moreš vedet, kaj bo z določeno vezo čez xy let, ampak jaz kljub temu, da se popolnoma zavedam, da lahko s svojim tipom že čez leto ne bova več skupaj, pravim, da zakaj ne bi uživala z njim ta čas, ko nama še dobro gre
Mislim, ne gradim si gradov v oblakih, zavedam se, da lahko pride nekaj vmes in se razideva,
ampak zaradi tega pa ne bom že zdaj nehala bit z njim al kako?
To mi je čist nerazumljivo - da pa ne boš z nekom zato, ker nobena veza ne traja večno...
Pa kaj potem, tudi če ne, dejva potem izkoristit vsaj te trenute, ko še oba uživava in to se mi zdi, da je še najboljša popotnica za prihodnost - da enostavno uživaš z nekom in pustiš času čas, da prinese, kar pač mora...
@virginiaNOmore: Se mi zdi, da smo kar vsi otroci locenih starsev sli skozi to eno generalko, ko smo premleli custva v dno duse in takrat ugotovili, kaj nam je pri nasem partnerju pomembno in ce nam trenutni partner to daje
@Mimi_M: Imas cisto prav
And I''ll take you for who you are If you take me for everything I''ll do it all over again...
Moja dva nista ločena in si tega niti ne želim, čeprav sta včasih sitna oba. En bolj pameten kot drugi. Ponavadi takrat, ko se kregata, oba z bratomo drživa z mamo. Ločitve si pa ne želim, zaradi tega, ker vem, da bi bilo hudo. Mene bi prizadelo to tako, kot me je zdaj smrt strica, ki je zapustil dva otroka (20 in 15 let).
Moja se pa nista nikoli poročila, pa sta skupaj že več kot 30 let. Če bi jima šlo slabo, bi lahko kadarkoli šla narazen, ampak se razumeta (seveda pa so prisotni kakšni brezvezni, nepotrebni prepiri).
hej ! mojedva sta tudi ločena, zdele uradno mislm d dve leti , vendar pa so bili prej problemi na vidiku skorej usak dan kr ene deset let . men se zdi da je to kr precej vplivalo na moje poglede u veze , nekak se mi zdi d sm vn iz tega odnesla eno blazno nezaupanje u možnost da sploh spoznaš eno osebo, s katero je mogoče imet dogotrajno razmerje na " normalni valovni dolžini" , brez pretiranega kreganja in podobnih stvari ... tko d ja, mislim da kr precej vpliva .je pa res, da si sama želim in upam d bom nekoč imela družino , ki bo normalno funkcionirala in da bova s parnerjem ostala skupi , ubistvu mi je to ena izmed večjih želja u življenju. lep pozdrauček vsem
moja tud nista ločena.. tud če se dost kregata.. tko no... špikata se edn druzga pol pa dva dni nos držita in gre mimo...
si pa ne želim da bi se ločla... kr pol k se morš odločat s kom boš živel in to ... sploh ne vem kaj bi nrdila.. in niti nočm vedet... je uredu tko kot je...
drugač pa ne z nobenih držim.. usaj se trudim da nebi.. .najrajš se umaknem ko se kregata da niti ne slišim kr mi je pol sam bol hudo... k že tko mi je...
jp...tud moja dva sta ločena že 2 leti... samo pri nas je bila ta razlika da smo s sestro vedle da se bosta ločila ker se je mami pač tako odločila... iz začetka mi ni težko padlo, obnašala sm se čist normaln kot, da se ni nč zgodil...samo ko sem se prvič res napila in sem bila s fantom za novo leto...je vse zbruhnlo vn z mene in sm obsojala mami in jokala cele 3 ure sam drgač mi je pa stal fant ob strani tako da je šlo vse zlahka mim samo opažam vedenjske podobnosti med nama dvema z mamo, saj sve si v marsičem podobne...samo, ko pogledam malo naprej v žviljenje se bojim da ne bom kot ona - ker si ne želim biti kot ona
, sam še čakam takih uspehov in lepote ko ma ona 
.. ločila sta se pa .. pred kakimi 5 leti (jooj kak leta hitro gredo 
) .. full pogrešam očeta ja .. priznam .. babica,on in brat živijo le 10hiš vstran od mene .. pa vendar ne grem vsak dan k njim.. ni mi .. nevem o čem naj se pogovarjam z očetom, ker je zelo tiha in vase zaprta oseba in res nevem kaj naj mu povem. Še danes se spominjam kot da bi bilo včeraj kako sta se kregala, kako se je mamica 1x drla name ker sem jo vprašala če bosta jedla kumarce, tiste sobote ko sta rekla da se ločujeta,dneva ko je mama spakirala stvari in odšla .. spominjam se vsega in to me boli 
lih pred parimi dnevi mi je babica povedala da so se nekaj pogovarjali o meni in da so očetu solze prišle ko me skoraj nič ni tam.. sem pa zelo navezana na očeta in nevem zakaj ne grem k njemu .. mogoče zato ker nevem kaj naj mu rečem 
To je bil tut eden izmed razlogov zakaj je prekinu najino zvezo ... 
