Zame se prevara začne takrat, ko mi partner prikriva, da (s)pozna(va) neko žensko. Dovolj je, da neznano žensko, recimo na FB, vabi na kavo, dodaja in sprejema neznane ženske ipd., ker virtuala zame nima nič bolj nedolžnega obraza kot realnost. To je lahko začetek varanja - v prvi fazi čustvenega, kar pa je dovolj, saj je menda jasno, da če te nekdo pritegne, ga ne vabiš na pijačo zato, da se boš z njim naklepetal o vsakdanjih stvareh ali izmenjal teorije o gospodarski krizi. Tudi v primeru, da povabi znanko, pelje stvar v podobno smer, razen če gre za prijateljske ali sodelavske vezi, kar se pa razbere iz pisanja oz. govorice telesa in komunikacije med njima.
Morda sem za koga glede tega konzervativna, a se držim tega, da ne delam partnerju tistega, kar ne želim, da on ne naredi meni. Tako velja tudi oz. predvsem glede morebitnega varanja.
Sem pa mnenja, da kdor je podvržen temu, bo varal, četudi v zvezi vse štima. Če ne, pa je treba to doma rešit, če se rešit seveda da, če ne, je pa boljše prekiniti zvezo in se gonit dalje, brez da nekoga prizadeneš. Še huje se mi zdi, če se znajdeš v kontekstu "kar ne veš, ne boli". Imam v žlahti primerek, ki je poročen, pa marsikdo (predvsem ženski spol) ne ve niti, da ima punco, kaj šele, da je poročen. On ga seveda okoli pije z družbo, ki ima to "krasno" skupno točko z njim, njegovi ženi pa se doma ne sanja, da medtem, ko mu proti večeru piše in ga kliče, naj že pride domov, on osvaja druge punce. Nočem vedet, če je tukaj zadaj še kaj več kot samo osvajanje...
