
Kaj se zgodi po smrti?
js definitvno verjamem da se nekaj zgodi! še najblj mi je blizu reinkarnacija! jst verjamem v to da je duša nek skupek energije,ki se po smrti nekam preseli,kam pa ne vem in verjetno tut ne bom nikol zvedla-mogoče po moji smrti
verjamem pa v to zarad učinka oz. občutka, ki se mu reče deja-vu!sem ga že parkrat dožvela in verjamem,da je to nek odraz prejšnjega življenja.

Ne moremi storiti velikih dejanj. Le mala z veliko ljubezni.
pupica20 napisal/-a:js definitvno verjamem da se nekaj zgodi! še najblj mi je blizu reinkarnacija! jst verjamem v to da je duša nek skupek energije,ki se po smrti nekam preseli,kam pa ne vem in verjetno tut ne bom nikol zvedla-mogoče po moji smrtiverjamem pa v to zarad učinka oz. občutka, ki se mu reče deja-vu!sem ga že parkrat dožvela in verjamem,da je to nek odraz prejšnjega življenja.
Deja vu naj bi pomenilo prizor, že viden v času, ko nismo inkarnirani in si izbiramo bodoče življenje, torej prizor, ki prikazuje del iz našega bodočega življenja (če si ga izberemo).
Pa ne me zdaj napadat... pač verjamem v reinkarnacijo.
- Moonlightglow
- Sramežljivka
- Prispevkov: 48
- Pridružen: 27. Maj. 2005 23:27
- Kraj: Žalec
Definitivno verjamem v reinkarnacijo. Z reinkarnacijo se mi tolko stvari zdi pojasnjenih, je pa težko ugotovit kaj si bil, če se sploh da. Mislite, da se da, tisti, ki verjamete v reinkarnacijo? No, jst mislim, da se da, sam velik dela moreš uložit.
Pekel in nebesa se mi pa zdi čist mim. Noben ni tak slab, da bi se veke vekov cvru v peklu, niti tako dober, da bi užival za vedno v izobilju, kajti v vsakem od nas je tako pozitivna, kot tudi negativna stran.
Pekel in nebesa se mi pa zdi čist mim. Noben ni tak slab, da bi se veke vekov cvru v peklu, niti tako dober, da bi užival za vedno v izobilju, kajti v vsakem od nas je tako pozitivna, kot tudi negativna stran.
Nekatera sanjarenja so le prividi, ki se spremenijo v prah, če se jih dotakneš. Druga se počasi oblikujejo, dokler ne postanejo resnična.
Nekatere sanje se uresničijo, ampak nikoli ne veš katere!
Nekatere sanje se uresničijo, ampak nikoli ne veš katere!
Purple napisal/-a:pupica20 napisal/-a:js definitvno verjamem da se nekaj zgodi! še najblj mi je blizu reinkarnacija! jst verjamem v to da je duša nek skupek energije,ki se po smrti nekam preseli,kam pa ne vem in verjetno tut ne bom nikol zvedla-mogoče po moji smrtiverjamem pa v to zarad učinka oz. občutka, ki se mu reče deja-vu!sem ga že parkrat dožvela in verjamem,da je to nek odraz prejšnjega življenja.
Deja vu naj bi pomenilo prizor, že viden v času, ko nismo inkarnirani in si izbiramo bodoče življenje, torej prizor, ki prikazuje del iz našega bodočega življenja (če si ga izberemo).
Pa ne me zdaj napadat... pač verjamem v reinkarnacijo.
js sem razumela deja-vu,in še zmer razumem, kot nekaj že videnega in ne nekaj kar je iz našega bodočega življenja. pa da ne boš milila, da te napadam,samo povem!
Ne moremi storiti velikih dejanj. Le mala z veliko ljubezni.
hehe, še mal ot:
-racionaliziraj nastanek energije pred 15 miljardami let
-racionaliziraj neskončno majhno točko z neskončno energijo iz katere naj bi nastalo vesolje
-racionaliziraj (prazen?) prostor pred to točko
-racionaliziraj neskončnost
Racionalno je edino izraz za našo omejenost - pa ne da karkol branim, reinkarnacija mi je res neumnost, sam vseeno se naša racionalnost konča na višini 50km od zemlje...
-racionaliziraj nastanek energije pred 15 miljardami let
-racionaliziraj neskončno majhno točko z neskončno energijo iz katere naj bi nastalo vesolje
-racionaliziraj (prazen?) prostor pred to točko
-racionaliziraj neskončnost
Racionalno je edino izraz za našo omejenost - pa ne da karkol branim, reinkarnacija mi je res neumnost, sam vseeno se naša racionalnost konča na višini 50km od zemlje...
Realna je samo zelja po ohranitvi lastne osebnosti, tudi po smrti. Vse drugo je stvar špekuliranja.
In da, ravno naša intelektualna omejenost, je razlog za to, da smo popolnoma nevedni, glede teh metafizičnih-nadčutnih tem. Torej je popolnoma absurdno govoriti, da "energija duše", se ohrani, ali pa, da se ne, absurdno se je sploh resno o tem pogovarjati, ker nimamo nobene reference, oz. nikakor ne more biti podkrepljeno.
Torej, kar nam je najblizje so naši lastni strahovi in naša zelja po prezivetju, tudi prek fizične smrti, ampak moje mnenje je tako: duša je zastarel koncept, ki ga bolj natančno označuje človekova moznost zavedanja, samozavednja, kognitivne sposobnosti, izkušnje, zmoznost pomnenenja, torej nevrokemični procesi, ki se odvijajo skozi naše zivljenje, se spreminjajo in prilagajajo zunanjemu okolju. Ko se preneha sinaptična dejavnost v mozganih, se preneha zivljenje (OFF button). In to je znanstveno dokazano. Dvomim, da se nevroni ohranijo, izpuhtijo skozi telo in se prenesejo na višjo stopnjo obstoja. To nima smisla, vsaj zame ne.
In vse to ima zame malo zveze z nastankom vesolja po priznani znanstveni teoriji. Tudi, če bi imel vesolje drugačen začetek in nek kozmičen smisel, ne vem kako bi to spremenilo situacijo, da smo mi umrljivi.
In da, ravno naša intelektualna omejenost, je razlog za to, da smo popolnoma nevedni, glede teh metafizičnih-nadčutnih tem. Torej je popolnoma absurdno govoriti, da "energija duše", se ohrani, ali pa, da se ne, absurdno se je sploh resno o tem pogovarjati, ker nimamo nobene reference, oz. nikakor ne more biti podkrepljeno.
Torej, kar nam je najblizje so naši lastni strahovi in naša zelja po prezivetju, tudi prek fizične smrti, ampak moje mnenje je tako: duša je zastarel koncept, ki ga bolj natančno označuje človekova moznost zavedanja, samozavednja, kognitivne sposobnosti, izkušnje, zmoznost pomnenenja, torej nevrokemični procesi, ki se odvijajo skozi naše zivljenje, se spreminjajo in prilagajajo zunanjemu okolju. Ko se preneha sinaptična dejavnost v mozganih, se preneha zivljenje (OFF button). In to je znanstveno dokazano. Dvomim, da se nevroni ohranijo, izpuhtijo skozi telo in se prenesejo na višjo stopnjo obstoja. To nima smisla, vsaj zame ne.
In vse to ima zame malo zveze z nastankom vesolja po priznani znanstveni teoriji. Tudi, če bi imel vesolje drugačen začetek in nek kozmičen smisel, ne vem kako bi to spremenilo situacijo, da smo mi umrljivi.
limoncaa napisal/-a:Nekaj se zgodi, kaj ne vem... Samo ne moreš kar umret, in je to konec. Nekaj mora nadaljevati.
ne moreš trditi, da se nekaj zgodi če pa še nisi umrla...


"Don't part with your illusions. When they are gone you may still exist, but you have ceased to live.”
~ Mark Twain
~ Mark Twain
Cherub napisal/-a:In vse to ima zame malo zveze z nastankom vesolja po priznani znanstveni teoriji. Tudi, če bi imel vesolje drugačen začetek in nek kozmičen smisel, ne vem kako bi to spremenilo situacijo, da smo mi umrljivi.
Čist isto je le ugibanje, fantazija, pravljica ali karkoli že rečemo - nastanek vesolja. Je to racionalno reči, da je pač nastala, tam je bla ena absolutna točka, pol je pa vse razčef*al in je ščasoma ratalo vesolje. Nobenih dokazov ni o tem - ja znano mi je da se materija širi in ohlaja in bla bla bla - sam to je ugibanje. O pravem nastanku (pred tem) ne vemo nič. NIČ. Uglavnm, primer ma veze le s tem, da je o tem tok smiselno (racionalno) govoriti, kot o življenju po smrti. Ker tudi o tem je zdaj toliko smiselno govoriti o racionalnosti in o tem, da so znanstveniki dokazali, da se konča (aja?), kot o tem, ali je boljši štrudelj ali burek. Znanost mamo komaj nekaj stoletij, pa nekaj pametujemo kako vse vemo in znamo razložiti. Naša racionalnost se neha nekje malo nad stratusi


Po drugi strani pa se s to dimenzijo množično ukvarjajo razni teoretični pa kvantni fiziki, ki proučujejo "superstring" teorijo in deset dimenzij vesolja ... nekak me recimo ne boš z nobenim prenehanjem delovanja nevronov prepriču, da en k je pol urce mrtev, vidi o čem se pogovarjajo zdravniki v sejni sobi al pa njegova teta v avstraliji. Uglavnm, mogoče bo znanost čez nekaj stoletij bolj odprta do novih spoznanj.
men je blo zmer res smešn k je enkat k sm bla še mal mlajša pr verouku duhovnik ns kao poskusu prepričat da je bog z eno zgodbico k sta se dva pogovarjala pa je pol en reku da je dokazan da je svet nastov iz velikega poka po j pa drug mu reku kdo pa j ta veliki pok naredu...jst sm se tkt prašala .. kdo pa j pol boga naredu če že govorimo u tej smeri...bv...men se zdi brezveze razglablat kuko smo nastal al pa kam gremo...k to bo pomoje zmeri eno velko uprašane...res se mi zdi mal čudn da bi blo usega konc pa da nj bi bli sam mi...neki je sam zaenkat se neve kaj...bomo vidl...sam me pa prov zanima kuko se bom počutla k bo enkat konc ... tko kaj bom vidla pa to