Težko je, ko se ti podre nekaj, za kar misliš, da je ves tvoj svet. Včasih je težko sploh pomislit na to, da bo mogoče prišel drugi, ker imaš bivšega tako rad. In boli, ko sploh pomisliš na kaj takega.
V teh pogledih so fantje na boljšem. Vsaj tako se zdi, da znajo naredit črto in it naprej. Me pa rabimo malo več časa.
In vse te občutke strahu, praznine, razočaranja, upanja itd. je treba dat ven, pa čeprav samo prek pisanja tu gor. Pomaga.
Tudi meni je moj bivši (kako grozno mi je o njem pisat kot o bivšem) pomenil vse na svetu. Pa, če racionalno pomislim, sploh ni bil tako dober. Ker če bi bil, bi se potrudil zame. Pa se ni. Pa ga imam kljub temu najraje na svetu. Kaj mi pomaga, ko možgani vedo, da veza ni imela prihodnosti, srce pa jih ne posluša.
Ampak, za dežjem posije sonce. Nekoč ga bom prebolela. Trenutno pa je spominj nanj še vse preveč svež. Ali pa si samo nočem priznat, da je že konec in da je bilo konec že kar nekaj časa nazaj, in da sva samo še zaradi navajenosti in udobja vstrajala pri nesmiselnem? Pa se mi je zdelo smiselno...
