:
»Mislim, da je ena najtežjih stvari, ki jih naj bi obvladoval človek, ki ljubi sam sebe, ta, da ljubi (jih sprejme, se pogovarja z njimi, jim je naklonjen) tudi ljudi, ki ga zaradi nevednosti ali pohlepa sovražijo. To ne pomeni, da ljubi malomarno vedenje teh skrajnežov, ampak njih kot živa bitja, in da jim je pripravljen pomagati. Na kakšen način, to je spet vprašljivo. Zakaj?«
Če je ljubezen popolno sprejemanje vsega, če ta človek resnično ljubi samega sebe, potem ljubi tudi ljudi, ki ga sovražijo. Ljubi jih na ta način, kot si sugeriral ti, in sicer, da jih gleda kot bitje, ne pa njegova dejanja/obnašanje. Zaveda se na primer, da so škodljiva dejanja, ki mu jih povzročajo, ponavadi posledica globoke ranjenosti tistega, ki to počne ali pa njegove nevednosti. Da je to odziv človeka na neko rano v osebi, ki sovraži, in niso tako močno povezana z njim. S tem razumevanjem lahko sprejema ljudi in jih ljubi. Ljubi pa jih lahko tudi, če jih ne razume, s tem, da se zaveda, da ima vsaka posledica svoj vzrok. Nikdar se ne ve, zakaj so dejanja taka, kot so ter kaj se dogaja z njihovim umom, da so tako zamegljeni.
Ljubiti se da skrajneže, morilce, kogar koli kot bitja. Čeprav so dejanja še tako negativna, lahko pogledava še z drugega vidika… Morda pa so tu zato, da nas kaj naučijo o sebi?
Pa kar se tiče pomagati…tudi to je zelo vprašljivo, ali človek resnično pomaga ali ne. Kdaj se s pomočjo lahko naredi več škode, kot pa koristi, tako, da je po mojem mnenju treba biti zelo pazljiv pri nudenju pomoči. ( Tu ne mislim tega, da če nekdo rabi prvo pomoč in mu gre za življenje, da bomo kolebali ali bi bilo dobro, da bi mu pomagali ali ne, ali bi mu bilo bolje na onem svetu.
)
»Vzemimo grotesknen izmišljen primer štirih oseb.
….
….
Je prav storil, da jo je ubil, ali ne? Jo je ljubil ali ne?«
Za njegovo trenutno dojemanje sveta je verjetno storil prav. Ali pa je bil to tudi prav, ki je bil mišljen kot prav ( če na primer sprejmemo to, da obstaja neka inteligenca nad nami), pa je skoraj nemogoče vedeti. Če jo je ljubil? Hm, zopet odvisno, kako zrel je bil. Po eni strani bi lahko rekla, da jo je ljubil, ker jo je na nek način obvaroval pred zlom, ki si ga je zaradi nevednosti delala sama. In bil ob tem morda neveden tudi sam.
Pa glede hčerke. Oče je lahko hčerki naredil tudi medvedjo uslugo. Kaj pa če je bil namen življenja ta, da se hčerka skozi ta terorizem nekaj nauči? In je s tem podaljšal njeno pot?
»Poraja se torej vprašanje - kako delovati, da bo prav?«
Tako, da se ne vtikaš v druge in jim pustiš svojo pot. Zato, ker si samo človek in s tem, ko misliš, da delaš dobro ( kar je tisti trenutek videti dobro), še ne pomeni, da je to res. Morda pa obstaja neka inteligenca »nad nami«, ki do neke mere vodi dogajanje. ( Npr. da je začrtan nek cilj, kam naj bi človeštvo prišlo, pot pa odrejamo sami. Morda skozi več življenj ali pa samo enega. Kdo ve. No, in ko nasilno narediš neko dejanje, ki se tebi zdi v tem trenutku dobro, lahko skreneš s poti in si le podaljšaš pot. Kar pa zopet ne pomeni, da to ni ok – pač moraš določene zadeve spoznati bolj v detajle.) Ta prav…verjetno delaš najbolj prav takrat, ko spoznaš sebe in se vzljubiš ( ljubiš) in s tem poslušaš svojo intuicijo in se po njej ravnaš.
»Ljubiti sebe ni dovolj. Tudi ljubiti vsa bitja ni dovolj. Tudi nesebično ljubiti vse živo in mrtvo ni dovolj, da bi razvil "nadnaravne" sposobnosti, o katerih govorimo. Vsaj jaz mislim tako. Mislim pa tudi, da je to vsekakor predpogoj.«
Ljubiti sebe je po mojem predpogoj za »pravo« doseganje cilja ( npr. brati misli, videti neposredno), če ti želiš tisto sposobnost obdržati in si s tem ne škoditi – če predpostaviš, da se človekovo »življenje« ne konča s smrtjo, torej ne škodi gledano malo širše – morda še v kakšno drugo življenje. Verjetno se da natrenirati do te mere, da imaš določeno sposobnost, kljub temu, da imaš slabe namene, da se nimaš rad. Ampak kako ti bo dolgoročno koristila?
Zadeve se lahko zgodijo takoj ali pa ne takoj, odvisno od tega, kaj naj bi se v življenju naučil. In ti lahko ljubiš samega sebe, pa morda še ne moreš razviti določene sposobnosti, ker bi te morda ovirala pri spoznanjih, ki jih moraš še spoznati. Morda bi bila preveč atraktivna in bi te »potegnila vase« ali pa bi z njo tako želel pomagati drugim, da bi te to »zaslepilo«.
Kako potem to razviti? Najprej zadovoljitev osnovnega pogoja ( ljubiti sebe in druge), potem pa delo na sebi. Kot si napisal nekaj postov nazaj, obstaja več poti do cilja. Lahko se samo prepustiš, da te vodi intuicija, lahko pa začneš tako, kot smo naučeni – analitično, preko znanja in preizkušanja.
Dobra v tej smeri bi lahko bila tudi joga, ki uči (med drugim) tudi obvladovanja in čutenja telesa.
»Definiraj ljubezen. Kakšne vse lastnosti bi potreboval človek, oziroma kaj vse bi moral obvladati, kakšne nazore in namene bi moral imeti, da bi se lahko reklo, da ljubi samega sebe?«
Definicija ljubezni? Hmm, to je pa zelo težko definirati. In s tem, ko jo bom, tvegam, da posujem vse, kar sem kadarkoli povedala o ljubezni, ker sem nevedna in nimam čisto jasnega uma, da bi v tem trenutku zajela vse, kar dojemam pod ljubezen. Ljubezen se čuti. Je pa res, da vsak človek čuti drugače…pa se zopet ujamem v past…
Bom poskusila na hitro, pozneje pa bom še kaj dodala.
Ljubezen je sprejemanje tistega, kar pride z odprtim srcem. Je želja po resnici in je nežna, povsem nenasilna.
Lastnosti človeka: sprejemanje ostalih in sebe, nežno delovanje ( kar ne pomeni, da ni kdaj tudi bolj »agresivno«, a kot podpomenka nežnosti), sposobnost narediti to, kar si rečeš, da boš (je npr. pokazatelj), delati dobro sebi, delati dobro drugim, včasih tudi če nam ni po godu, če presodimo, da je bolj »absolutno prav«, biti spoštljiv do narave in soljudi ter sebe, skromnost in spoštovanje, hvaležnost, da imaš možnost bivati,…
Pripis pozneje: To je le nekaj "opisov" ljubezni. Še vedno pa sem mnenja, da na vprašanje, kaj je ljubezen, je težko dobiti pravi odgovor. Tudi vse, kar sem povedala, je obarvano z mojo subjektivno resnico. In isto pri vsakem posamezniku, ki poda definicijo ljubezni...
Po mojem je tako kot Resnica, tudi Ljubezen ena sama. Potem pa jo sestavljajo male ljubezni ( male subjektivne resnice). Vprašanje pa je, ali so te male ljubezni tudi lahko brezpogojne in čiste, kot je velika ljubezen? Verjetno res, vendar ne v vseh primerih. Še eno vprašanje pa je, ali je lahko mala ljubezen Ljubezen? ( npr. brezpogojna ljubezen matere do otroka)
V mojem dojemanju sveta ta trenutek in večino trenutkov nazaj je, da je to najmočnejša sila.
Pa še tema, v kateri se z Mahagonijem pogovarjava o ljubezni: Too good to be true.
Ps. Mahagonij, čakam na repliko.
