vrvica napisal/-a:Definitivno se nikoli v zivljenju nisem bila tako srecna in zadovoljna kot sem zdaj. Ce bi odstela probleme z druzino (tega se pac niti slucajno ne da odsteti) mislim, da bi lahko rekla da sem res res srecna. Ker sem tako ljubljena in tako ljubim , sem mlada, studiram tisto, kar me resnicno zanima, denarja mi sicer ne ostaja, ampak zaenkrat se niti malo nimam namena pritozevat. Pa predvsem zato, ker koncno cutim, da se moj jaz izoblikuje. V zadnjem letu ali dveh sem se precej spremenila in sedaj sem s svojimi pogledi na svet in s svojimi naceli resnicno zadovoljna. Vidim kaj imam v glavi, cesa nekateri ne bodo nikoli imeli. Moj pogled postaja tako cist in jasen, temu se vsak dan znova cudim. Res sem neizmerno hvalezna haniju za vse, kar mi je dal.
Takole bi js napisala. Pa si preberte še enkrat vrvico, vse velja tudi zame.
Povej mi o sanjah četudi so grešne, zaupaj mi želje četudi so smešne. (Feri Lainšček)
Hm.. zanimivo vprašanje.
In ja, moj odgovor je ne. Zakaj? Starša sta se ločila, mami je šla živet v Lj s svojim novim fantom, z bratom sem pa živela pri ateju. Brat je dve leti starejši.. Ata je bil pač učitelj jahanja, in ga popoldne ni bilo nikoli doma.. Brat je hodil okrog k prijateljem, jas sem bila pa dobesedno prepuščena sama sebi.. Imela sem slabo družbo, s katerimi sem doživela najsrečnejše in pa tudi najbolj žalostne trenutke. Skozi smo bli skupaj itd.. Kadit sem začela pri 12 letih.. Travo sem kadila že pri 14.. Ja, res zelo vzgojno. Nikoli nisem mela tiste prave družine, moja družina so bili prijatelji. Takrat seveda najboljši, zdaj bi pa veliko kaj spremenila. Skoraj vsak dan je kdo prespal pri meni, kadili & pili smo v sobi, ata ni niti nič reko.. enkrat sem vzela njegov avto pa smo šli lepo na party.. Dobro, z mano ni govoril like 3 tedne, kaj drugega pa ni blo nič. 2 kolega sta mi umrla, kolegica je bla odvisna od heroina.. ipd zgodbe. Zdaj sem se malo "spravla" k sebi.. Hodim v šolo, mam pa tudi normalno družbo. Neverjetno, ampak res kak lahko starši & družba vplivaje na tebe. Ko včasih berem kakne zgodbe, kjer punce pišejo kak so žalostne ko jih ni en niti pogledal, mi je kar hudo. Kaj pa naj te jas rečem? Ne da bi se smilila sama sebi, ampak verjamem da če bi dal kdo to skoz, bi bil zdaj že na drugem svetu.. No dobro, upam da bom bla tudi jas kdaj srečna in da mi bo lepo.
P.s: fajn tema.
, sem mlada, studiram tisto, kar me resnicno zanima, denarja mi sicer ne ostaja, ampak zaenkrat se niti malo nimam namena pritozevat.
