Predvsem odkar imam otroka - to, da bi se otroku, možu ali meni kaj zgodilo.
To, da bi zaradi česarkoli (bolezen, poškodba) izgubila nadzor nad sabo oz. svojim telesom.
Malo se bojim višine. Globoke, temne vode.
To, da bi prišla v stik z nekom, s katerim se ne bi dalo racionalno pogovorit oz. rešit situacijo (npr. razni verski blazneži, vlomilci in podobno) - občutek nemoči in to, da je tvoja varnost/življenje v rokah ali izbira druge osebe.
Prav pod fobije pa blažja klavstrofobija in astrafobija.
Nekaj časa nazaj je v hišo udarila strela, ravno, ko sem tekla na balkon po cunje, ker je začelo deževat. Pograbila cunje, se obrnila in bila z eno nogo že čez balkonska vrata, ko je neveretno počilo in se zabliskalo dva metra stran od mene, čez nekaj sekund je na balkon začela padat opeka (strela je udarila v dimnik in ga raztreščila). Šlo je za sekunde, ko bi mene kaj zadelo ali pa bi dobila opeko v glavo (kakšen butast razlog za smrt

).
V glavnem od takrat imam res iracionalen strah, da me bo udarila strela in mi je stiska vedno, ko moram kam in zunaj dežuje, grmi in se bliska. Zadnjič sem šla iz bankomata peš, ko se je ulilo in me je zagrabila tesnoba, ki so jo spremljale kletvice, molitvice in pospešen srčni utrip, do doma sem napol tekla.

Da ne omenjam, ko sva bila z mojim na plaži in je od nikjer prišla nevihta s strelami in se je folk okoli pooočasi začel odpravljat, nekateri sploh nič reagirali, jaz pa tam vsa panična in živčna, kot da nas najmanj nezemljani napadajo. Sucks. Mogoče bi bila koristna kakšna hipnoterapija ali kaj podobnega (je mogoče bil kdo?)
Ponavljam