- sem danes prišla bolj pozno domov, se bo pa treba še spravit telovadit kaj. Včeraj sem se 1. v tem tednu in je res pašal pilates in še posebi pa joga.
- me ne bolijo več mišice danes, ki so me od vikenda prej, jes!
- bi verjetno bolj učinkovito delala, če bi imela pogosteje tak prost teden zaradi bolniške ali dopusta. Najhuje je res, ko je človek že zdelan/ psihično izmuzgan zaradi težjih bolezni bližnjih in potem še sebe krivi, da ne dela dovolj učinkovito, ko ni sam kriv, ker če ima človek premalo prostega ali če je ves ssekiran, ker ima koga bližnjega bolanega, mu umira ali kakršni koli resni problemi, ravno tako ni sam kriv..
- se mi večinoma je zdelo, da ni skoraj nobene razlike od te terapije, ampak ta teden se mi zdi, da mi pa je mogoče pomagala. Zanimivo, da ima terapevtka ugotovitev, da me brigajo samo čustva drugih in me ne brigajo lastna čustva. Sem porabila za si brisat nos, tako cel paket svojih robčkov in potem še par unih njenih. Pomojem, če bi bila jaz terapevtka, bi se jaz tam jokala, ko se klienti niti ne bi zaradi sebe.
- sem bila danes v eni kliniki za živali in so se ljudje jokali v čakalnici, ker ne vem al jim je pes umrl al so ga dali uspavat ali kaj je bilo, sem videla eno žival pokrito z rjuho, nisem pričakovala, da bom to videla, ko sem tja prišla in je skoraj še meni šlo na jok ob gledanju lastnikov..
- me verjetno daje pre 30 anxiety. Tako tudi razmišljam, da je težko hkrati bit osredotočen na osebno življenje, partnersko, družinsko, kaj boš iz tega naredil in na neko bolj službeno, karierno, finančno. Mislim, da meni bi se bilo kar lažje samo na eno stvar osredotočit.
- da sem zdaj tudi po pogovoru s terapevtko prišla do ugotovitve, da ne vem, kaj bom z M in kaj bom s K, mogoče da bom tudi poskusila še koga spoznavat, če bom lahko.. Ne vem do kdaj naj vztrajam z M, a je tako, da če imaš nekoga rad, da moraš do neskončnosti vztrajat z njim ne glede na vse, ali kdaj se to izzpusti ali počakat, da bo še on kaj nazaj pokazal..
- da tako malo deluje, da tista ženska, ki zna brat ljudi, pri kateri sem bila preden sem šla k terapevtki in ki me je samo 1x videla, mi je rekla nekatere stvari iste, kot zdaj terapevtka, da preveč skrbim samo za druge in nič zase in da želim imet preveč vse (v svojem življenju) pod nadzorom. Pa še več drugih stvari mi je rekla. Na koncu mi je celo rekla, da bom imela otroke oz da bom mama, ali je pa to kar tako rekla in ni bilo del tistega, kar je 'prebrala', ne vem ..ma se ne spomnim prav, da bi sama začela to temo...
- in ne samo, da mislim ,da morem vse nadzorovat, mislim, da se počutim tudi za vse stvari zelo krivo, za vsako stvar, ki ni tako, kot bi si želela, mislim, da veliko drugih ljudi ni takih in sem samo jaz tista, ki za vse živo krivi sebe.. Če je moja mama nesrečna, se še celo za to počutim krivo in da bi jaz lahko ji kako pomagala..
- joj, kako je nostalgično brat objave v eni fb skupini štud. doma, slučajno kliknila gor, me prav spominja na lepe in lažje cajte, bi se zdaj kar teleportirala v tisto študentsko kuhinjo, čeprav je tista in tista reč zmanjkala in tistega pa tistega nekdo ni pobrisal, pospravil za seboj..

. Kako je depresivno in premirno štud. življneje v stanovanju daleč izven centra, če primerjam lajf kakšne moje cimre v primerjavi z mojim v štud. domu.
- pogrešam študentsko življenje
- ne vem, kaj je, ma mi zadnja pol leta, od poletja in od bolezni od bivšega naprej, mi ne paše kadit oz veliko manj in se posledično še malo slabše počutim, ker nimam tistega nikotinskega filla, ki me je upliftal, ko sem bila prejšnja 3 leta živčna, slabe volje, se kakorkoli neg. počutila.. ne vem kaj je, receptorji za to, mi ne delujejo kot so očitno, vsaj večino časa ne... Ne vem, kaj je možno, da te dogodek tolk potolče, zdepresira, da niti droge, ki so prej delovale nate, ne več, ali samo rabim močnejše cigarete.. Ali imajo serije zadnja pol leta zanič okus in ne primejo... pojma nimam..