Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?
Ko berem te vaše poste se tudi sama spomnim kako me je bolelo, kako sem jokala, da me je bolelo vse telo od želje po njemu. Bila sem senca sama sebe, počutla sem se kot da blodim okoli. Nisem verjela, nisem niti hotela pomislit to da bi bila s kom drugim, kasneje pa sem dvomila v to, da bi lahko še kdaj bila resnično srečna, se še spomnim da sem pisala o tem na forumu. Pa je minilo, tako da vam lahko garantiram da bo tudi vas, ja vsak potrebuje svoj čas, ene več druge manj, ampak je res da čas celi rane, da je čas naš najboljši prijatelj. Verjemite da bo tudi vam odvzel bolečino in vam dal nekaj tako lepega ali še lepšega kot ste imele do sedaj. Sedaj pa se hitro nasmejte, ker vas čaka še ogromno lepega v življenju, poletje je uživajte in držim pesti, da bo na vašem obrazu kmalu sijal tisti iskren nasmešek. Vem, da vsaka izmed vas to zmore in bo to tudi dosegla.
Oj!
Tudi mene je zadela podobna usoda kot večino vas, ki pišete v to temo. Po šestih letih in pol me je pustil fant zaradi neke druge in to ravno malo pred tem, ko sva se hotela preseliti v skupno stanovanje. Od tega je zdaj 5 mesecev in verjetno je brezveze pisat, da se mi je življenje razsulo na prafaktorje! Od same groze me je dušilo, nisem mogla spati, jesti, živeti,... Ampak se pobiram, počasi a vztrajno!
Ves čas sem se spraševala, zakaj se je to moralo zgoditit ravno meni, s čim sem si to zaslužila. In v tem času sem prišla do pomembnega zaključka: to se mi je naredilo z razlogom, ker si zaslužim nekaj več! Če lahko drugi uživajo v srečnem življenju, zakaj ne bi tudi jaz? Pot do sreče bo očitno daljša in težja, ampak bo na koncu vse skupaj toliko več vredno! Vsi si zaslužimo srečo, samo verjeti moramo v to!
Ne objokujte svoje usode, zdaj se nam je ponudila priložnost, da naredimo nekaj na sebi in zase. Ni pomemben cilj, pomebna je pot, ki nas bo pripeljala do cilja in ta izkušnja nas bo naredila močnejše. Naša sreča ne sme biti odvisna od drugih, ker smo mi same odgovorne zanjo. Poiskati jo moramo v sebi.
Punce, naša pravljica se šele začenja!
Tudi mene je zadela podobna usoda kot večino vas, ki pišete v to temo. Po šestih letih in pol me je pustil fant zaradi neke druge in to ravno malo pred tem, ko sva se hotela preseliti v skupno stanovanje. Od tega je zdaj 5 mesecev in verjetno je brezveze pisat, da se mi je življenje razsulo na prafaktorje! Od same groze me je dušilo, nisem mogla spati, jesti, živeti,... Ampak se pobiram, počasi a vztrajno!
Ves čas sem se spraševala, zakaj se je to moralo zgoditit ravno meni, s čim sem si to zaslužila. In v tem času sem prišla do pomembnega zaključka: to se mi je naredilo z razlogom, ker si zaslužim nekaj več! Če lahko drugi uživajo v srečnem življenju, zakaj ne bi tudi jaz? Pot do sreče bo očitno daljša in težja, ampak bo na koncu vse skupaj toliko več vredno! Vsi si zaslužimo srečo, samo verjeti moramo v to!
Ne objokujte svoje usode, zdaj se nam je ponudila priložnost, da naredimo nekaj na sebi in zase. Ni pomemben cilj, pomebna je pot, ki nas bo pripeljala do cilja in ta izkušnja nas bo naredila močnejše. Naša sreča ne sme biti odvisna od drugih, ker smo mi same odgovorne zanjo. Poiskati jo moramo v sebi.
Punce, naša pravljica se šele začenja!
-
sociologinja
- Sramežljivka
- Prispevkov: 11
- Pridružen: 29. Jun. 2006 13:50
Zvoncica napisal/-a:mene pa zanima, ali po tem, ko si bil enkrat res prizadet, naslednjič ljubiš bolj in se bolj potrudiš, ali si tega ne pustiš, ker se bojiš biti spet prizadet?
ful razmišljam danes o tem... kaj pa ve mislite?
To je pomojem odvisno od vsakega posameznika. Jaz vem, da se ne bom več tako trudila za zvezo in tudi od takrat ko sem bila prizadeta, se ne morem več zaljubiti. Upam, da bo enkrat prišel en ko se mu bom lahko prepustila. Vendar se bo mogel kar nekaj časa trudit okoli mene.
Kdor o sreči samo sanja, naj se ne čudi, če jo bo prespal...
Zvoncica napisal/-a:mene pa zanima, ali po tem, ko si bil enkrat res prizadet, naslednjič ljubiš bolj in se bolj potrudiš, ali si tega ne pustiš, ker se bojiš biti spet prizadet?
ful razmišljam danes o tem... kaj pa ve mislite?
jz sm vedno bol previdna... z vsakim fantom sm bol previdna.. pa ne samo s fantom, tud s kolegicam, kolegi... ne vem no, po vsakem razočaranju sm bl previdna, ker nočm bit še enkrat prizadeta..
drgač pa ljubim po svojih najbolših močeh... samo zmer pravm, da se ne bom tko hitr pa močno navezala na fanta kot pri prejšnem, ampak se ravno to zgodi
ANGELgirl napisal/-a:Zvoncica napisal/-a:mene pa zanima, ali po tem, ko si bil enkrat res prizadet, naslednjič ljubiš bolj in se bolj potrudiš, ali si tega ne pustiš, ker se bojiš biti spet prizadet?
ful razmišljam danes o tem... kaj pa ve mislite?
To je pomojem odvisno od vsakega posameznika. Jaz vem, da se ne bom več tako trudila za zvezo in tudi od takrat ko sem bila prizadeta, se ne morem več zaljubiti. Upam, da bo enkrat prišel en ko se mu bom lahko prepustila. Vendar se bo mogel kar nekaj časa trudit okoli mene.
Jst isto, enostavno ne upam/ne morem nikogar čist spustit v svoj srček, ker nočem, da bi spet bila prizadeta. Ne gre, pa tud če hočem in si želim, da ne bi bila tolk "nedostopna"
no, jaz se tega da bi bila prizadeta ne bojim, bolj razmišljam na kakšne znake moram biti pozorna, da nekaj ni ok, kaj bi lahko na sebi spremenila, pa tako. komunikacija v kriznih trenutkih pri meni malo šepa, hehe.
drugače se pa ful veselim ko bom naslednjič srečno (!!!) zaljubljena, pa mislim da ni narobe, če človeku 100% zaupaš in verjameš v zvezo, mislim da brez tega ne bi mogla imeti nekega odnosa... upam da mi to, da me je fant pustil ne bo pustilo nekih "posledic" v smislu da naslednjič ne bom mogla biti 100% v zvezi pa da bi se bala razočaranja
ne vem kako bi rekla, prepričana sem da nisem nič narobe naredila, pač ni se nama izšlo in nočem se spremeniti, ali pa da bi naslednja zveza trpela zaradi tega. to da se lahko na nekoga močno navežeš, se meni zdi kvečjemu plus. seveda če so čustva enako močna iz obeh strani.
bolj me skrbi, da ne bom našla nekoga, v koga bi bila lahko tako močno zaljubljena
drugače se pa ful veselim ko bom naslednjič srečno (!!!) zaljubljena, pa mislim da ni narobe, če človeku 100% zaupaš in verjameš v zvezo, mislim da brez tega ne bi mogla imeti nekega odnosa... upam da mi to, da me je fant pustil ne bo pustilo nekih "posledic" v smislu da naslednjič ne bom mogla biti 100% v zvezi pa da bi se bala razočaranja
ne vem kako bi rekla, prepričana sem da nisem nič narobe naredila, pač ni se nama izšlo in nočem se spremeniti, ali pa da bi naslednja zveza trpela zaradi tega. to da se lahko na nekoga močno navežeš, se meni zdi kvečjemu plus. seveda če so čustva enako močna iz obeh strani.
bolj me skrbi, da ne bom našla nekoga, v koga bi bila lahko tako močno zaljubljena
Sej ne bom napisala nič novega, nič pametnega...rabim samo malo izkoristit prostor, da se izkašljam, ker se mi zdi, da bom umrla od žalosti. Po enem letu sva se zopet pogovarjala ampak bi bilo mogoče bolje, da se nebi. Bolje bi bilo, če mu nebi nikoli povedala, da ga pogrešam. In gotovo bi blo sploh boljš, če mi nebi nikol odgovoril, ker sem zopet padla v začaran krog veselja in žalosti. Še vedno ne ve kaj hoče in meni se zopet...še bolj kot prej, trga srce. Tako zelo se trudim, da bi ga prebolela pa noče iz mene...tako zelo že sovražim misel, ki je stalno zažrta v mojih možganih in v mojem srcu. Kaj je najbolj žalostno? Pred mano je še celo poletje, ki bi ga morala preživet v veselju kajti zima bo spet dolga, meni pa je vseeno al zunaj sije sonce, grmi, pada toča...karkoli. Najlaže še živim pač tako, da enostavno diham, delam tisto kar pač od mene zahteva dan in upam, da bo bolečina končno minila in se mi spet nasmehne sonček...namreč že zelo dolgo je tega kar je zares svetil.
In gotovo bi blo sploh boljš, če mi nebi nikol odgovoril, ker sem zopet padla v začaran krog veselja in žalosti. Še vedno ne ve kaj hoče in meni se zopet...še bolj kot prej, trga srce. Tako zelo se trudim, da bi ga prebolela pa noče iz mene...tako zelo že sovražim misel, ki je stalno zažrta v mojih možganih in v mojem srcu. Kaj je najbolj žalostno? Pred mano je še celo poletje, ki bi ga morala preživet v veselju kajti zima bo spet dolga, meni pa je vseeno al zunaj sije sonce, grmi, pada toča...karkoli. Najlaže še živim pač tako, da enostavno diham, delam tisto kar pač od mene zahteva dan in upam, da bo bolečina končno minila in se mi spet nasmehne sonček...namreč že zelo dolgo je tega kar je zares svetil. noele.... pr men je dons točn en tedn, odkar sva z bivšim nehala... počutm se čist isto k ti... ne vem, kk nj grem naprej.. kk nj pomagam sama seb, da bi ga prebolela, pa šla naprej... enostavno ne znam si pomagat... vrjamem pa, da bojo tko zate pa zame pa še za marsikero pršli bolši časi... tud za ns bo posijou sončkin bomo srečne tko k še nikol... temu, kar zdj preživlamo, se bomo lahko samo še smejale.. no ja, mogoče se s tem jz tolažm, ampak definitivno bolši časi bojo... samo ni pa rečen, da bo to jutr... lh je pojutrišnjem 
al pa pač čez tedn, dva... leto mogoče.. vem da se velik sliš ampak tko pač je... za prebolet je potreben čas...
ok, zdj bom tole poslala, pol si bom pa tok časa prebirala, da bom začela sama seb vrjet, ker tole sploh ne vem zakaj sm napisala, ker ne vrjamem v to... u glavnem ja, bojo bolši časi enkrat... nekoč....
al pa pač čez tedn, dva... leto mogoče.. vem da se velik sliš ampak tko pač je... za prebolet je potreben čas...
ok, zdj bom tole poslala, pol si bom pa tok časa prebirala, da bom začela sama seb vrjet, ker tole sploh ne vem zakaj sm napisala, ker ne vrjamem v to... u glavnem ja, bojo bolši časi enkrat... nekoč....
zvonček tega pa nisem vedla da sta vidva končala....(ja sej k so me nabala lih tkrt 
)...
sej sploh nevm kaj naj rečem, ker vem kako zna bit hudo in kako zna bolet..tud sama sem bla na tem in objokovala bivšega dve leti.-dve faking peklenski leti.tukej ne obstaja nobena beseda da te pomiri in da pozabiš na vse..vseeno neka doba je bla in če ne druzga si osebe navajen in navezan nanj..pa že to dosti otežuje situacijo, kaj šele ljubezen..
zanima pa me, če je zdej kšna možnost da nazaj prideta al pa kej?
noele...vidim da si ena taka kot jaz, ki zvezo in ljubezen prebolevaš zelo dolgo..potem se ti vmes zazdi, da si že prebolela in ko ga zagledaš je še slabše kot prej..no vsaj tako je blo pri meni..jaz sem ga skos videvala, skos se je smukal okoli mene in mi še prakrat po tem ko sva že opravila z vsem skupaj in ko je našel drugo punco, govoril da me ima še vedno rad in me objemal in celo tisto dekle s katero ima danes že 14 dni starega otroka, prevaral z mano....in kar ni bilo konca..Na začetku mi je mogoče ugajalo da se še vedno posveča meni, potem pa je nastala velika kriza, ko je blo kar enkrat konec vsega..najbolj me je še zlomilo, ko sem prišla na gasilsko veselico (že celo leto prej zmenjena, da bi pač poizkusila uborabit vodni top-on je bil gasilec) in pridem tja in je bil tam samo jegov oče..in sem ga prašala pač kje je, pa je rekel da s svojo na morju..in potem mi je njegov foter še govoru, da pač ne razume zakaj ni več z mno in da bi mogla bit jaz nevesta itd...in skos še potem ko me je srečal mi je govoril, da sem nevesta..on pa že z uno malo manj kot užejen....no mene je takrat zlomilo..je blo prvič, da sem res izgubila najmanjši kanček upanja in šele takrat ugotovila what d fuck, rad ali ne model me jeb* v glavo...in jebal v glavo me je celo leto in mi dajal upanja..in takrat sem ugotovila..še zdej sm mu hvaležna, da je šu takrat na morje in da sem srečala njegovga fotra..če nebi šel, bi pomoje še dons jokala za njim...
je pa res, da je bla to najstniška, moja prva ljubezen, in je bla čist drugačna od te zdaj...zdaj ljubim premišljeno in z glavo..problemov se lotevam z možgani in naredim tako kot je prav..prej sem mislila samo s srcem in na trenutke dobesedno zgubljala razsodnost...in s tem sem sama sebi uničla dve leti ko sem bila z njim v kobajagi zvezi za katero noben ni vedel in dve leti potem ko me je nesramno odjebal in sem objokaala naju....
in še vedno mu zamerim, še vedno sem jezna nanj in še vedno vsak dan boj prepričana, da v življenju ne spregovorim nobene besede več z njimm,pa je od tega že kar lepih 6 le..ampak ne morem mu odpustiti, da je stvar izpeljal tako svinjsko in an tako grd način....
sem pa danes zadovoljna in mu po eni strani valežna za to kar mi ej storil..danes lahko rečem, da znam mislit z glavo, da vem kaj je prav in kaj ne in da z glavo skozi zid ne grem zarad nobenga tipa več..zdej vidim še marsikaj več, kot pa samo lepoto (pri njemu me je ravno to inpresioniralo, ampak zdej ko ga pogledam mu je res ogaben
), ampak še na kej druzga...namreč v zvezi hočem bit srečna in hočem živet z užitkom v tej zvezi, hočem narest v dvoje marsikaj kot se pa samo kušvat cele dneve, hočem biti ljubljena in imeti ramo na katero se lahko naslonim, nočem se kregat...to imam vse zdaj, prej za to še slišala nisem ko sem bila z njim...
tko da punce, res je da je vsaka stvar za nekaj dobrega..če jaz nebi tisti dan recimo odšla na gasilsko in se pogovarjala z njegovim fotrom, in če on mene nebi že takrat odjebal, bi danes zihr hodila po svetu še s sklonjeno glavo in objokana okoli oči...tako imam pa danes mojga predragega pikija, svoje življenje, mirno, lepo.in vem da če bi bila še vedno z njim bi samo trpela in trpela v nedogled...
tko da ladys, čimbolj glave pokonci in ponosno akorakat novemu življenju naproti..je težko, sama dobro vem, a če stvar ne teče, pač ni pomoči in je treba začeti znova...škoda časa za objokovanje bivših, ki počnejo podobne numnosti kot jih je moj bivši meni..taki omembe niso vredni, predvsem pa ne kakršnekoli ljubezni več......
še vedno se bo kdo našel, ki vas bo imel rad..mlade ste še, mladi smo še, še lepa prihodnost je pred nami..samo tvegat je treba in biti vztrajen,predvsem pa samozavesten in neboječ, nejbolj pa je pomembno da si to kar si....
upam da sem kej pomagala, sebi sem pa definitivno olajšala dušo, ker pač takih reči kolegicam ravno nočem govorit, ker potem bodo prec mislne da sem zalublena u druzga
)...
sej sploh nevm kaj naj rečem, ker vem kako zna bit hudo in kako zna bolet..tud sama sem bla na tem in objokovala bivšega dve leti.-dve faking peklenski leti.tukej ne obstaja nobena beseda da te pomiri in da pozabiš na vse..vseeno neka doba je bla in če ne druzga si osebe navajen in navezan nanj..pa že to dosti otežuje situacijo, kaj šele ljubezen..
zanima pa me, če je zdej kšna možnost da nazaj prideta al pa kej?
noele...vidim da si ena taka kot jaz, ki zvezo in ljubezen prebolevaš zelo dolgo..potem se ti vmes zazdi, da si že prebolela in ko ga zagledaš je še slabše kot prej..no vsaj tako je blo pri meni..jaz sem ga skos videvala, skos se je smukal okoli mene in mi še prakrat po tem ko sva že opravila z vsem skupaj in ko je našel drugo punco, govoril da me ima še vedno rad in me objemal in celo tisto dekle s katero ima danes že 14 dni starega otroka, prevaral z mano....in kar ni bilo konca..Na začetku mi je mogoče ugajalo da se še vedno posveča meni, potem pa je nastala velika kriza, ko je blo kar enkrat konec vsega..najbolj me je še zlomilo, ko sem prišla na gasilsko veselico (že celo leto prej zmenjena, da bi pač poizkusila uborabit vodni top-on je bil gasilec) in pridem tja in je bil tam samo jegov oče..in sem ga prašala pač kje je, pa je rekel da s svojo na morju..in potem mi je njegov foter še govoru, da pač ne razume zakaj ni več z mno in da bi mogla bit jaz nevesta itd...in skos še potem ko me je srečal mi je govoril, da sem nevesta..on pa že z uno malo manj kot užejen....no mene je takrat zlomilo..je blo prvič, da sem res izgubila najmanjši kanček upanja in šele takrat ugotovila what d fuck, rad ali ne model me jeb* v glavo...in jebal v glavo me je celo leto in mi dajal upanja..in takrat sem ugotovila..še zdej sm mu hvaležna, da je šu takrat na morje in da sem srečala njegovga fotra..če nebi šel, bi pomoje še dons jokala za njim...
je pa res, da je bla to najstniška, moja prva ljubezen, in je bla čist drugačna od te zdaj...zdaj ljubim premišljeno in z glavo..problemov se lotevam z možgani in naredim tako kot je prav..prej sem mislila samo s srcem in na trenutke dobesedno zgubljala razsodnost...in s tem sem sama sebi uničla dve leti ko sem bila z njim v kobajagi zvezi za katero noben ni vedel in dve leti potem ko me je nesramno odjebal in sem objokaala naju....
in še vedno mu zamerim, še vedno sem jezna nanj in še vedno vsak dan boj prepričana, da v življenju ne spregovorim nobene besede več z njimm,pa je od tega že kar lepih 6 le..ampak ne morem mu odpustiti, da je stvar izpeljal tako svinjsko in an tako grd način....
sem pa danes zadovoljna in mu po eni strani valežna za to kar mi ej storil..danes lahko rečem, da znam mislit z glavo, da vem kaj je prav in kaj ne in da z glavo skozi zid ne grem zarad nobenga tipa več..zdej vidim še marsikaj več, kot pa samo lepoto (pri njemu me je ravno to inpresioniralo, ampak zdej ko ga pogledam mu je res ogaben
), ampak še na kej druzga...namreč v zvezi hočem bit srečna in hočem živet z užitkom v tej zvezi, hočem narest v dvoje marsikaj kot se pa samo kušvat cele dneve, hočem biti ljubljena in imeti ramo na katero se lahko naslonim, nočem se kregat...to imam vse zdaj, prej za to še slišala nisem ko sem bila z njim...
tko da punce, res je da je vsaka stvar za nekaj dobrega..če jaz nebi tisti dan recimo odšla na gasilsko in se pogovarjala z njegovim fotrom, in če on mene nebi že takrat odjebal, bi danes zihr hodila po svetu še s sklonjeno glavo in objokana okoli oči...tako imam pa danes mojga predragega pikija, svoje življenje, mirno, lepo.in vem da če bi bila še vedno z njim bi samo trpela in trpela v nedogled...
tko da ladys, čimbolj glave pokonci in ponosno akorakat novemu življenju naproti..je težko, sama dobro vem, a če stvar ne teče, pač ni pomoči in je treba začeti znova...škoda časa za objokovanje bivših, ki počnejo podobne numnosti kot jih je moj bivši meni..taki omembe niso vredni, predvsem pa ne kakršnekoli ljubezni več......
še vedno se bo kdo našel, ki vas bo imel rad..mlade ste še, mladi smo še, še lepa prihodnost je pred nami..samo tvegat je treba in biti vztrajen,predvsem pa samozavesten in neboječ, nejbolj pa je pomembno da si to kar si....
upam da sem kej pomagala, sebi sem pa definitivno olajšala dušo, ker pač takih reči kolegicam ravno nočem govorit, ker potem bodo prec mislne da sem zalublena u druzga