* Jah saj ne vem niti zate, če imaš smisel za filozofiranje. Ljudje okrog mene ga praviloma nimajo in to ni filozofski forum
* Ta smisel je res neka danost, če bo kdaj kaka ženska opazila ta smisel v meni, ji bom sigurno všeč. Morda imam boljši smisel za filozofiranje kakor za duhovnost
* Določeni duhovniki so dobri filozofi, si pa še boljši filozof v kolikor nisi vpet v noben religiozni sistem, ampak s tistimi imam manj stika. Poznam še nekaj katolikov laikov, uspešnih v svojem poklicu, ki tudi znajo filozofirati na mojem nivoju

* Prvič sem se z ena na ena kot s filozofom srečal z našim duhovnikom kot dijak. Res je imel dober smisel za to. Kmalu sva se skregala, ker je ob molitvi, kjer nas je bilo zelo malo, nekajkrat morda celo sama, začutil, da me Bog kliče v duhovništvo. In da nikoli ne bom srečen zares v zakonu, v kolikor imam klic. In take in podobne fore. Jaz sem se pa za to sekiral in nisem mogel tega kar govori sprejeti kot joke oz. samo kot kompliment


* Na tisti mladinski/dijaški verouk me je celo zvabila sestra.
* Nima raka, vsaj upam da ne, je pa že dolgo časa hudo bolna, je mojih let, skorajda ne govorim o njej.
* Je zgledala čist fajn, že prej je imela zdravstvene težave, še hujše težave so se ji začele v puberteti, ki jih ni znala rešit - s(m)o ji pomagali, ampak saj nimam brez razloga ciničnega mnenja do medicine in vseh strokovnjakov
* Vse skupaj je potem čez leta neuspešnega zanašanja na strokovnjake našo familijo pripeljalo v obupno stanje
* Normalni ljudje živijo doma v peklu, ki ga diktira moja sestra
* Te praznike sem samo 1 dan hotel priti na obisk, mama je vztrajala naj prespim, kako je vse super zorganizirala. Ker sem imel poškodovano nogo nisem mogel iti ven oz. na sprehod oz. nisem imel nobene želje po tem. Se je že začelo komplicirati, ker ne vem če sem v napoto sestri ali mamini predstavi o sestri, da bom v napoto, če bom preveč v okolju, kjer me niso več vajeni
* Potem se s sestro srečam na napačnem mestu in izrečem še napačen stavek. Idejo sem imel, da bi šla gledat naslednji dan parfume, da bi jo mogoče to kaj potegnilo ven iz depresije in vsega tega negativnega kar vidi in doživlja. Odzvala se je zelo slabo, ko sem skapiral, da še vedno premlevajo o tem in jih sekira glede vsega, sem rekel da imam dovolj, in sem se odpeljal še isti dan nazaj k sebi domov.
* Tu ne rabim paziti koliko hrupa povzročam in kdaj grem v kopalnico, da ne bom koga zmotil. (Pa povzročam zelo malo hrupa, sosed nad mano je glasen.)
* Na eni točki mi je mama rekla, da nimam kaj govoriti o sestri, da je to družinska zadeva. Sem nekak uspel nehati tako daleč, da sem 6 let hodil na skupino in te teme nikoli prinesel ven. Šele proti koncu, ko me je itak hotel doktor že dati stran.
* Sem pa se 1x najavil k njemu, ko se je sestri spet poslabšalo, šel ven iz službe zaradi tega, v čakalnici pa srečal sodelavca. Enkrat pa ga ni bilo, ker se mu je pokvaril avto. Vedno je bil bad luck, jaz pa nisem tudi neki idej kako lahko pomagaš nekomu, ki tega niti noče, nisem imel.
* Še vedno se zavedam, da lahko da bo sestra moja skrb, ko družina več ne bo mogla. Hitro lahko kdo umre, jo tudi poznam, da ko ne bo mogla več njih sekirati, bo pa mene

* Saj nočem neki na široko orisavat stvari, ampak... Nekatere ali pa mnoge tukaj mislite, da sem na tem forumu konflikten. Če hočete mojo sestro pomnožite to z 10 (ali 100?).
* Ker se v Prekmurju tako dobro je, zakaj pa jaz v LJ jem odlično, če si privoščim, od doma pa vedno pridem lačen? Nazadnje sem si kot prilogo h krvavicam želel bujto repo, dobil pa sem makarone. Sem rekel, da makaronov pa ne bom, ker si jih velikokrat sam delam



(OK, tuki se vidi moja razvajenost, ampak hočem povedati da ne živeti v stereotipih)
* Potem v LJ dobiš ralativno slabega psihiatra, kaj pa dobiš v MS? Svojčas sploh ne vem, če so tam imeli psihiatra. Ne, saj tam pa nima noben težav. A veste kaj to pomeni za ubogega pacienta, da ima daleč do zdravnika



* Zdaj ko sem samski (še bolj pa, ko sem bil sveže samski) bi mi veliko pomenilo, da se kdaj zamotim v Prekmurju. Ampak tistih nekajkrat ko/če že grem si plačam prenočišče nekje. "Prijatelj", ki ga imam od tam, mi še nikoli ni ponudil, da lahko prespim pri njem (zato je pa v narekovajih) - pa sem mu povedal kakšna je situacija
* Ampak saj spet malo kompliciram. Nekateri so šli živet v Berlin, pa tudi ne morejo svojih staršev, kolegov iz OŠ/SŠ neki gledat, pa nič ne jamrajo
