Smiselnost zveze, grajenja skupnega življenja, imeti otroka?

[v-e-s-n-a]

Pri nekaterih sem slišala tudi, da je kvalitetno preživet čas s partnerjem tudi to, ko so skupaj z otrokom in nekaj počnejo skupaj. Da potrebe po tem, da preživijo nekaj časa sami s partnerjem ne čutijo...ker je lahko kavliltetno preživet čas s partnerjem tudi to, ko gredo vsi skupaj z otrokom npr. na Šmarno.

Sama se sicer strinjam, da je tudi to kvaliltetno preživet čas....vendar menim, da bi si vsak par mogu občasno vzet nekaj časa le zase (it v kino, gledališče, se razvajat v toplicah...).

[Led Zeppelin]

Jaz pa mislim da poleg tega da preživiš kvaliteten čas z otroci, partnerjem in celo družino, da potrebuješ tudi kvaliteten čas samo za sebe, da zbereš misli, izdelaš načrte, spucaš slabe zadeve.

Žalostno je da nekateri to razumejo kot beg.

[*QueenBitch*]

Jaz bi se strinjala s tremi nad mano napisanimi, pač da rabiš čas za družino in otroke, čas za partnerja in tudi zase...problem po moje nastane kje ves ta čas najt glede na današnji tempo in delovnike.

[v-e-s-n-a]

Vse se da če se hoče

Mislim, da če si znaš pravilno postavit prioritete in razporedit čas se da.

[claire]

kje ves ta čas najt glede na današnji tempo in delovnike.

oh, plis. pa koga farbate? čas je za vse. le odločit se je treba. tv ali kolo. spanje ali branje. kofe s prijateljico ali likalnik. fb ali fitnes. that's all.

[emanuela]

^^se strinjam. Že v primeru, da nimaš otroka se moraš odločati med enim ali drugim ali tretjim, pa karkoli že je to, v primeru otroka domnevam, da je potrebno samo več organizacije s partnerjem, da uskladita želje/potrebe na tak način, da nihče ni prikrajšan.

[kofetarica]

Problem je v posameznikih samih in ne njihovih delavnikih/drugih obveznostih. Nekateri so samski, nimajo niti partnerja, kaj šele otrok, pa ne rabijo bit ful zaposleni, a za tričetrt stvari ne najdejo časa, ker si ne znajo razporediti časa. Ujeti so v nek ritem dela, ali pa se jim niti ne ljubi vnesti sprememb v svoje življenje, pa naj bo to šport, čas zase in za partnerja ipd., potem pa jim je najlažje uporabit izgovor, da ne najdejo časa za take stvari. Po možnosti so to taki, ki imajo še ogromno dela sami s sabo, potem pa se spravijo ustvarjat družine, ko še niti na partnerja niso pripravljeni. Taki res nikoli nimajo časa.

[Džeki]

V svojem prvem postu v tej temi sem napisal, da se nas/vas bo večina poročila in imela otroke.

Hm, samo zdaj ko razmišljam, to sploh ni nujno res. Mislim, da bo vedno večji % ljudi takih, ki dejansko nikoli ne bo imel klasične družine. Tudi družbenega pritiska "poroči se", ni več. Vsaj na moške ne.

Iz današnje pozicije zgleda, da je bilo včasih "bolj fajn", ampak to zato, ker folk dejansko sploh ni zbiral kaj dost, poleg tega so ženske potrpele v slabih zakonih in požrle čist vse. Zato danes zgleda, da so včasih imeli "dolge in fajn zakone". Ja, bili so dolgi, se strinjam, je pa drugo vprašanje, kolk so bili fajn.

Še nobeni generaciji ni bilo v bistvu tolk lepo, vsaj kar se svobode izbiranja partnerja tiče, kot nam danes, pa še vedno folk ni zadovoljen..ni to zanimivo.

[Led Zeppelin]

^^ker folk nima lastne identitete, sploh ne vejo kdo so in kaj hočejo, potem pa mislijo da jim bo partner dal to

[katy.]

Maš ful prav LZ, dejansko folk nima svoje indetitete.. jaz sem tudi mislila, da si moram najti nekoga, ki me bo dopolnjeval, zdaj pa sem ugotovila, da moram bolj najti nekoga, ki ga bom tudi jaz dopolnjevala in se boma potem pač medsebojno dopolnjevala do te mere ko nama bo res fajn in, da se to ful ne najde tak hitro. Tako kot nekateri kot nori pohitijo v prvo zvezo, ki se jim ponudi in potem pretrpijo vse živo, varanje pa je v večini primerov neprestano prisotno. Mene je take zveze iskreno strah.. zato si jemljem čas in potem z vseh strani poslušam, kako se bojim vezat. Ja mogoče se res bojim, ampak res ne vidim smisla neke resne zveze in razmišljanja o prihodnosti.. sploh ne pri mojih letih in izkušnjah. Je pa veliko mojih vrstnikov v zvezah že po par let torej še mogoče celo iz osnovne šole.. in sanjajo o tem kako bodo za vedno skupaj. Jaz, iskreno, pa naj se sliši še tako grdo, v to ne vrjamem.

Poznam tipa v poznih 20(mislim, da je že 29 ali pa bo zelo kmalu), ki si je pač zdaj ustvaril družino z kar dolgoletno partnerko (mislim, da sta bila skupaj od 20 leta), ker je mislil, da neke druge resne pa proste v teh letih ne bo dobil, sam do konca življenja pa ni želel ostat. To nam je tud sam priznal. Vara jo je že prej, vem, ker sem to videla, pa ker je to počel s puncami, ki jih poznam.. vara jo še zdaj in mata že dva majhna otroka.. dvojčka. Vem kolko ti otroci trpijo ko pride nasekan domov zjutraj ob petih pa kričita drug na drugega. Mala dva sta stara tri leta.. malo mi je bedno to in ne razumem zakaj vztrajata.. Njegova razlaga se mi zdi pa prav patetična.

[kofetarica]

In kje piše, da človek pri 30 ne more najti resnega partnerja?

[Led Zeppelin]

^^to misli večina ljudi, sam večina ljudi se boji lastne sence, kaj šele misli da bi morali hoditi ven, premagovati svoje strahove in komplekse in predvsem čakati na pravo stvar.

[katy.]

In kje piše, da človek pri 30 ne more najti resnega partnerja?

Njemu očitno nekje piše to.. Al pa si to prigovarja, ker se mu enostavno več ne da iskat nekoga s komer bi bil res srečen nekoč. Ne vem. Se je zelo težko pogovarjat z njim. Lahko pa rečem, da ni edini, ki ga poznam s tem prepričanjem.

[kofetarica]

Še bolj bedne so mi raznorazne znanke, tetke in druge, ki me vsakič pogledajo češ "ubožica, še vedno nimaš fanta?", kakšna me pa včasih kar naravnost zbode "zdaj se mi pa že res smiliš, saj bo". Excuse me, ker - thank god, nisem kot 80% žensk (tako od oka), ki se obesi na prvega solidnega, nato pa se sprijazni s tem, da se prazni okoli, ko je ona doma, po možnosti z otroci. Ne hvala, nisem izbrala takšnega življenja. In potem mi take izjave spuščajo ravno ženske, ki brez tipa ne znajo živet, v samskem stanu pa so bile kot depresija na dveh nogah, da se je obup vohal metre daleč.

Nekatere pač znamo tudi same s sabo živet in delat na sebi, karieri, ohranjat družbo, širit poznanstva ipd., česar take, ki sem jih omenila zgoraj, najbrž ne bodo nikoli sposobne.

[Veerle]

pa saj je po svoje logično, da take zadeve sprašujejo takšne ženske in vse drugačne pomilujejo - pač ne pašemo vsi v njihov kalup in evo ti. vprašala bi se pa tudi po mentalnem zdravju tipov, ki te depresije na dveh nogah 'vzamejo' v razmerje. no, verjetno se jim te ženske vsilijo al kako?

jaz sicer zaznavam smisel razmerja/skupnega življenja, ampak mislim, da na kaj resnega zaenkrat (še) nisem pripravljena, ker imam še vedno za prioritetne tiste stvari, ki osrečujejo mene in življenje osmišljajo meni ne pa tudi hkrati še nekomu. in se požvižgam na tetice in njihove dobrnamerne komentarje.