
Vem pa da je v velikih mestih drugače.
mmm, to je bila bolj igra besed, kot črni humor. Ga pa imava sicer z možem rada in ga deliva že od začetka. Ni pa za vsakega (vse), se strinjam.
---------
Konfliktom se načeloma izogibam, vendar nimam težav s konfrontacijami.
Ne maram prepirov iz vidika slabe energije, ne maram biti sprta. Ne maram "tihe maše". Če se prepiram, skozi prepir razčiščujem stvari.
Mislim, da malo izvira iz primarne družine - z mamo sva veliko stvari razčistili in "dali ven" med prepiri, ko je bilo to potrebno (in je šlo naslednji dan vse normalno dalje), medtem ko je bil oče tak, da je stvari držal zase in v sebi, kot bi vedno naletela na nek zid v komunikaciji (z njim se niti prepirat ne bi dalo) in me je to mučilo bolj kot kakšen prepir sem in tja z mamo. Zaradi tega sem mnenja, da ga nikoli prav zares nisem (s)poznala.
Najraje imam odnose, kjer se stvari seveda razčiščujejo na umirjen način. Vendar pa še vseeno raje kdaj vidim razčiščevalen konflikt z argumenti na obeh straneh, kot pa nekoga, ki se mu ne pride do živega in nikoli ne veš kaj si resnično misli (ker ne zna, ne upa izrazit?) in pri čem si s to osebo.
(Potem dobiš odnos, ko enkrat pride na plan kaj vse je nekoga zmotilo takrat "5 let nazaj" in "tisti večer 1 leto nazaj" in samo začudeno gledaš od kje in kaj je sedaj to, če pa je bilo vse v redu. To me v odnosih zmede.)
Torej, kakšen konstruktiven prepir? Ja. Kričanje in podobno? Ne.
Priznam pa da, kdaj pa kdaj, ko imam res slab dan/sem utrujena/neprespana, hitreje zapnem za kakšno brezvezno stvar v pogovoru (večinoma z bližnjimi) in se tudi opravičim.
Sem pa pred kratkim imela eno frko z dostavo, šlo se je sicer le za par evrov; sem že hotela klicat in "zatečnarit" pa sem se vmes zamislila..am I... Karen?

Očitno rada pišem o konfliktih. Danes ne spimo in se spet zbrihtam, ko bi morala nazaj spat.

Koliko ur spanja načeloma potrebuješ, da dobro funkcioniraš?