Ta zgodba je resnična in se je zgodila med mojim potovanjem v sebi:
Pridem v črno morje....popolnoma temno...nič se ne vidi...ko se potopim do dna zagledam pred seboj školjko.Bila je zaprta...vprašam jo zakaj si zaprta školjka?In ona mi odgovori:Bojim se, da mi kdo ne ukrade moj biser.Školjkica daj odpri se da vidim biser,ne bom ti ga vzel...biser je tvoj in del tebe.Bojim se...bojim se...bojim se...
In školjka je po dolgem prepričevanju odprla svoj oklep in v njej se je zasvetil biser,ki je rahlo osvetlil morje in sem potem okoli mene zagledal na milijone školjk, ki jih prej sploh opazil nisem.Vse školjke so bile zaprte....vse so živele v strahu,da jim kdo ne ukrade njihov biser.Ko sem jim razložil,da ima vsaka svoj biser in da bi bilo veliko bolje za njih, da se odprejo in da bo morje potem svetilo in se bodo lahko videle potem posledično med seboj... so odprle svoje oklepe...in morje je postalo izredno lepo v vsej svoji veličini.
Tu sem zaključil...moje poslanstvo je opravljeno...grem novim dimenzijam naproti...in se poslovim od njih.
Ko sem se ozrl za seboj sem videl morje,ki ga še ni bilo...in v njem školjke,ki so bile vse odprte in biseri so svetili iz njih...
Ali je izziv opravljen? Oceni ti exdancerka?

Žene so zato, da jih ljubimo, ne pa da bi jih razumeli. Oscar WILDE