no punce, tut jaz lahko dokončno pišem v to temo... po skoraj 3h letih je konec in imam občutek da se mi je svet podrl... nehala sva v petek, ker me je skenslu za nedeljo ko naj bi bila cel dan skupaj. ful sem bila jezna in sm mu to povedala, pol se pa nisem hotela več pogovarjat. še kavo mi je prinesel v sobo, pa ko sem spokala svoje stvari in mu rekla da grem dam se je hotel še pogovoriti z mano, samo se jaz nisem hotela. začela sva se pogovarjati kako je zadnje čase vse skupaj kr neki in da se nimava več dobro pa da nisva več zaljubljena, pa sem jaz rekla da če je tko da je mogoče bolje da nehava, seveda se je vse strinjal... ampak tisto je bilo v jezi, jaz sem kar šla domov...
zvečer sem šla na comopolitan žur in sem se imela super, ko sem pa domov prišla in se ulegla na posteljo se je pa začelo... od 2h do 7h zjutraj sem jokala in mu poslala ene 5 msg-ov, klicala sem ga, pa nič. ob ene 1h popoldne mi je končno odgovoril in pogovarjala sva se slabo uro, zmenila sva se da se slišiva čez par dni, da bo on razmislil kaj hoče.
no poklical me je v ponedeljek zvečer, spet sva se pogovarjala več kot pol ure, med drugim mi je povedal da je videl kje sem bila v petek (sem mu sama že povedala v soboto) in da ga je še bolj potrlo ko je videl kje sem bila.... zmenila sva se da pride konec tedna po stvari
itak nisem zdržala in sem mu včeraj spet pošiljala ene msg-e, pa on men nazaj, pa da res ne ve, pa da če bi bila spet skupaj bi bilo spet vse isto, isti problemi, pa da bi bil še z mano, samo da res ne ve kaj hoče. no danes sem ga poklicala in sva spet govorila eno uro, jasno sem jaz ves čas jokala. rekel mi je, da me ima rad, da bi me v idealnem svetu zaprl v eno sobo za en mesec da bi ga čakala da se odloči dokončno, pa da ve da je to egoistično in da mi noče dajati upanja, ker res ne ve. pa ko sem mu rekla da upam da mu ne bom šla spet pošiljat msg-ov je rekel da tega ne bo komentiral ker mi noče dajati upanja pa da gre še sam sebi na živce, pa da upa da mu ne bo žal. pa da je bil prej prepričan da je bolje da sva nehala, zdej pa ni več...
ta trenutek ko to pišem, sem dokaj ok, vsake par ur me pa čist zamede in samo jokam... ne upam da bo prišel nazaj, razmišljam kako lepo je bilo še 1 mesec nazaj, zakaj mi je govoril da me ima rad, da si me želi, kako ne ve kaj hoče, pa zakaj noče poskusiti še enkrat, da bi šla na morje nekam sama pa bi videla kaj bo...
pa žalostna sem, ker si ne želim žurat pa pit pa ne vem kaj, rada bi bila pri njemi v postlci, kjer bi se crklala pa gledala brezvezne filme...
pa vso zadevo sem povedala že ene 5x različnim prijateljicam, pa mi je vsaj malo lažje, sploh ko mi govorijo da je boljše tako, naj se spomnim da sem ga že sama razmišljala nekaj časa da bi ga pustila, res upam da bom čez par tednov dala čez najhujše in kljub žalosti vedela da je tako boljše, da me sreča čaka drugje...
pa razmišljam, da če bi bil res pravi, se to ne bi zgodilo...
pa tolažim se da je hvalabogu iz kranja in se ne bova naključno srečevala. v petek pride po stvari in tega me je fuuuuul strah...
Ma sej nekak gre, sej obupala itak nism in tut nikol ne bom ... sej še sama zase držim tačke, da si ga bom enkrat lahko zbila vn iz te moje buče ... sam bo pa očitno res neki časa trajal ... 
Ne bom ti dajala nobenih drugih nasvetov, ker verjamem, da boš naredila tisto kar je prav (pa čeprav le zate)...
