Zanimivo se mi zdi, koliko ljudi se počuti nerodno v situaciji, ko bi jim kdo kaj plačal.
Jaz se pa pogosteje najdevam v nasprotni situaciji. Rad bi, da bi se folk pustil častit, zato da bi lahko njim in sebi omogočil neko lepo izkušnjo. Ta izkušnja nekaj stane, kar pa meni ne pomeni veliko.
Tudi ne pričakujem, da s plačevanjem kupujem karkoli več, kot sem v danem trenutku dobil. Če povabim prijatelja na sushi, je to zato, ker si želim tako njegovo družbo kot sushi, in ne pričakujem od tega nič več, kot to dvoje. Če želim kaj od njega, je to največ, da se je fajn imel, ne pa da bi ustvarjal neko obveznost.
Problem je v tem, da folk tega ne šteka. Ne zna tega tako sprejet. Meni je plačat obrok v dobri restavraciji približno tako, kot komu drugemu kupit kavo. Ampak nesigurnosti, povezane s tem, povzročajo nelagodnosti in komplikacije. Zato se zadnje čase raje dobivam z ljudmi na preprosti pijači. Pa še tam se zgleda počutijo nelagodno, če plačam in jim prihranim tistih nekaj evrov, za katere vem, da jim pomenijo ene 20x toliko, kot meni.
Daleč od tega, da bi iskal folk, ki bi želeli biti z mano zato, ker imajo materialno kaj od tega. Grem pa že raje potem zastonj se s kom pogovarjat na klopco v parku.
Govorim pač o tem, da se mi zdi, da ne manjka le kulture dajanja - kar daš, je darilo, brez povezanih obveznosti - temveč tudi kulture sprejemanja: da znaš nekaj na tak način, z nasmehom in hvaležnostjo, brez slabe vesti in brez občutka dolžnosti, sprejeti.