a_pikica_a napisal/-a:Tisti, ki imajo dovolj denarja za sproti in še kej več, tega ne morejo razumet. Doma nismo ravno revni, ampak se bojim kako bo šlo naprej. Moji so mi vedno dali, ko sem rabla, sej je pa zgodilo tudi, da so rekli, "nimam od kje ti dat." Čez mesec se komaj preživljamo, komaj pridemo skozi. Stisnemo kjer se le da in hvalabogu nam tudi kdo priskoči kdaj na pomoč. Ampak, včasih me je sram mamo vprašat za karkoli, ker vem da nima. In vem, da njo boli, ker mi nima iz kje dat. Tudi študij sem si izbrala tak, da ostanem doma, da pač ni dodatnih stroškov, čeprav, hvalabogu sem vpisana kjer sem si želela, pač imam srečo, da je ta študij tudi v mojem kraju. Point je v tem, da ne gre za preseravanje o Versaceju pa BMW, ker me boli k. Gre za to, da bi si včasih rada privoščla kaj več, se pocrkljala, npr. kupila kaj od Esprita ali Tom Tailorja in od kar delam si tudi privoščim kakšen krat. Ampak zavistna pa sem tistim, ki se ne sekirajo, če grejo ven jest, če si kupijo majco od esprit in imajo za plačat položnice in povrhu jim še kej ostane.
Avtorico popolnoma razumem, ker vem kako je, če si brez denarja.
Zato se tudi pridno učim, da bom nekega dne postala tisto, kar si želim in poskušala prit do boljšega standarda. Pa ne mislit, da mi tako ni vredu, nasprotno, rada imam družino in sem hvaležna, vem pa da bi bilo dooosti manj skrbi, če bi imeli kakih nekaj sto evrov več.
a nisi ravno ti pisala v modi o nakupu lacoste torbe, lacoste denarnice ipd. stvari? kako, če ste tako na tesnem z denarjem?
sicer se pa popolnoma strinjam, da denar ne prinaša sreče!
moj primer: sama sem dala dosti na obleke. nisem kupovala nekih hudih znamk in nevem česa, sem se pa zaljubila v benetton in včasih kupovala le tam. z nakupovanjem sem postala skoraj že obsedena.
zdaj sem prvi mesec v mestu kjer študiram. v tem času sem zapravila precej denarja za obleke, kozmetiko, žurke...(skupaj nekje okrog 700€ ali več) in na koncu meseca sem se vprašala, kaj imam od tega? in dejansko nimam ničesar. ne pritožujem se nad ničemer, moje življenje je več kot lepo, ampak dejansko sem prišla do točke, ko sem ugotovila, da me materialne stvari niti malo ne osrečujejo. zdaj lahko brez slabe vesti grem iz butika praznih rok, kupujem samo nujne stvari, ne zapravljam po nepotrebnem. in ne, niti malo nisem 'manj srečna' kot takrat, ko sem na veliko in široko zapravljala.
žalostno je sicer, da obstajajo ljudje, ki nimajo niti za osnovno preživetje. jaz sem skozi take zgodbe začela denar ceniti, ker res nikoli ne moremo vedeti, kdaj bomo sami v takem položaju.
če pa te že tako matra ta lacoste pulover (ker ga imajo vse kolegice) pa enostavno varčuj in varčuj in po parih mesecih si ga kupi. in potem se vprašaj, koliko si zdaj bolj srečna (ker je (LE!) ena kolegica vprašala, koliko je stal!). Me prav zanima, kakšen bo odgovor.
da piše D&G, prav smešno mi je.
