A še obstajajo moški

[iluzija]

Mislim, da je ze to kriva vzgoja, ki dela mamine sinčke.

Ali pa vzgoja, ki deklicam vceplja, kakšen mora biti idealen fant.

Ni kriva vzgoja, ki bi producirala same mamine sinčke. Samo družbene norme se neprestano spreminjajo.

[ryu10kyu]

Veš kaj jaz mislim...pa me popravi, če ni res.

Veliko žensk, ki so oblegane s strani moških imajo slične situacije in nemalokrat zapadejo v težave.
Ženska gre recimo ven v džunglo(nočno življenje)...tam pleše in nanjo se popajo povprečni tipi, ki so ali pijani ali pa ji niso simpatični. Torej povprečja je ogromno okoli nje in ni problem dobiti nekega povprečnega tipa...sploh pa ne za seks.
V glavi se ustvarijo pričakovanja ok...imam možnost izbire zakaj ne bi dobro izbrala, če že lahko izbiram mar ne.
Zraste ego...jaz sem zaželjena samica ki si zasluži več od povprečja saj povprečje mi leži pred nogami.
Ampak tu pa se ponavadi začnejo težave...spozna nekega povprečno estetskega moškega, ki je navsezadnje čisto simpatičen in ni z njim nič narobe, celo zanimivo razmišlja in ima spucano v glavi...ampak ni neke kemije ni to kar bi jaz želela...samo jaz če že bom s kakšnim naj bo podoben mojim predstavam...zakaj bi vzela nekoga izmed teh povprečnežev?
In stvar pride do tega, da se skoncentrira na tisto množico moških, ki so neki kvazi alfa samci(fake alfa samci jih jaz poimenujem)...za katerimi vse hrepenijo in so zaželjeni.
Ampak na žalost, pa se zgodi, da so taki moški takšni kakršnih si pa ta ženska ravno ne želi(zaradi načina razmišljanja, delovanja, itd.)...in pojavi se v glavi fikcija...zunaj so sami čudaki...normalnega tipa sploh ni zame, itd. Ali so povprečni tipi, ki so čudni in se popajo name ali pa so neki kvazi lepotci ki gledajo samo na svoj užitek jaz sem pa lutka v njihovih rokah.
Torej po tem takem resnično ni nekega moškega normalnega na tej zemeljski obli
Spelca112...v glavi zamenjati fikcijo, ki si si jo naredila in stvari pogledati z drugega zornega kota...potem bo lažje verjetno

[rdeče vrtnice]

bolj ko boš razmišlala da ni normalnega tipa bolj bo res. opusti to razmišlanje. drugače pa je mogoče res prej v tebi problem samo opaziš ne ali pa ti noben ne pove kot pa v tipih...

[redlolla]

Veš kaj jaz mislim...pa me popravi, če ni res.

Veliko žensk, ki so oblegane s strani moških imajo slične situacije in nemalokrat zapadejo v težave.
Ženska gre recimo ven v džunglo(nočno življenje)...tam pleše in nanjo se popajo povprečni tipi, ki so ali pijani ali pa ji niso simpatični. Torej povprečja je ogromno okoli nje in ni problem dobiti nekega povprečnega tipa...sploh pa ne za seks.
V glavi se ustvarijo pričakovanja ok...imam možnost izbire zakaj ne bi dobro izbrala, če že lahko izbiram mar ne.
Zraste ego...jaz sem zaželjena samica ki si zasluži več od povprečja saj povprečje mi leži pred nogami.
Ampak tu pa se ponavadi začnejo težave...spozna nekega povprečno estetskega moškega, ki je navsezadnje čisto simpatičen in ni z njim nič narobe, celo zanimivo razmišlja in ima spucano v glavi...ampak ni neke kemije ni to kar bi jaz želela...samo jaz če že bom s kakšnim naj bo podoben mojim predstavam...zakaj bi vzela nekoga izmed teh povprečnežev?
In stvar pride do tega, da se skoncentrira na tisto množico moških, ki so neki kvazi alfa samci(fake alfa samci jih jaz poimenujem)...za katerimi vse hrepenijo in so zaželjeni.
Ampak na žalost, pa se zgodi, da so taki moški takšni kakršnih si pa ta ženska ravno ne želi(zaradi načina razmišljanja, delovanja, itd.)...in pojavi se v glavi fikcija...zunaj so sami čudaki...normalnega tipa sploh ni zame, itd. Ali so povprečni tipi, ki so čudni in se popajo name ali pa so neki kvazi lepotci ki gledajo samo na svoj užitek jaz sem pa lutka v njihovih rokah.
Torej po tem takem resnično ni nekega moškega normalnega na tej zemeljski obli
Spelca112...v glavi zamenjati fikcijo, ki si si jo naredila in stvari pogledati z drugega zornega kota...potem bo lažje verjetno

se podpišem pod tole:D

[mycosmogirl]

Ti maš pa ženske čist naštudirane

[borboletta]

Našla sem mail, ki je tudi mene znal pomiriti ob takih mislih:

Za vse nas, ki smo "dvajsetintoliko"....

Imenujejo jo ''kriza prvega četrtletja''. Začenjaš se počutiti negotovega, sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da ne veš niti, kje si sedaj. Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali ki ti morda niso všeč. Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred nekaj leti...
Opaziš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd. in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje. Multitude niso več ''tako zabavne'' ... včasih so ti celo odveč. In pogrešaš udobje šole, skupine, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu, niso bili tako posebni. Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji. Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo in se vprašaš, zakaj ne moreš spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal se bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi prepričan, če se želiš in če si se pripravljen vezati za vedno. Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti odločitve. Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače. Gledaš svoje delo in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš mogel začeti na dnu, kar te rahlo straši.
Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive. Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič ... sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti kot iti naprej. Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želiš sedaj le držati korak z njo. Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo tale mail, z njim identificiramo. Vsi imamo ''dvajsetintoliko let'' in bi se včasih radi vrnili na 17-18. Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi ....vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov .... Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro????
DAJMO VREDNOST NASEMU CASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI. Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo dih.
Pošlji to svojim prijateljem ''dvajsetintoliko'' ... mogoče bo pomagal komu, da se ne bo počutil tako samega v vsej tej zmedi ....

[ryu10kyu]

Najbolje da se naredi klub dvajsetintoliko, kjer se bodo zbirali vsi ti ljudje in jokali nad usodo in se zavedali tega da je še kdo drug tak kot oni in bodo lahko skupaj tarnali in jokali za preteklostjo in se skupaj bali prihodnosti

Itak je človek po psihologiji vedno v nekih kriznih obdobjih...prvo otroštvo na katerega lahko drastično vplivajo starši in upaš, da ne boš z raznimi travmami šel v življenje...potem je puberteta kjer so spet travme in borbe za svoj jaz in obstoj...komaj prideš čez puberteto se začne nova travma...najti službo in kaj sploh delati v življenju..potem je ta takozvana dvajsetintoliko kriza...kjer ljudje travmirajo za mladostjo in se bojijo prihodnosti in furajo safer....potem je kriza srednjih let ki nastopi tam okoli 30-40leta...potem spet nastopi kriza druge pubertete, ko se tipu ne dvigne več kadar bi si zaželel in joka da ni bolj izkoristil svojega korenjaka dokler je bil še živ...ženskam se zgodi da pridejo v menopavzo in se zavedo da niso več tako privlačne moškim in jim začne fuclati hormone sto na uro...potem si pa že dedek ali babica ko moraš preživeti z mizerno penzijo in itak nimaš nikoli časa...in pol kar naenkrat pristaneš v smrtni postelji...
Najbolje se je kar fentati očitno...saj navsezadnje taki maili pomagajo eno minuto pol si pa spet v kruti realnosti...

[borboletta]

^^
ja, tud s tabo se strinjam...

[jagoda-malina]

Mogoče pa je problem v tebi in ne v tipih.

Zakaj bi bil pa v komurkoli problem?
pač še ni mimo prišel nekdo ki bi ji zatresel noge in tle ona ni nč kriva.

Se podpišem. Zakaj bi bila ona kriva, če ne pride pravi.
Res je težko spoznati vredu fanta.

[jagoda-malina]

hehe,špelca 123, dobrodošla v klubu....

sem na istem,kot ti,oziroma pri meni je tako, da me je en tok namedel, da zame noben drug ne obstaja, ampak to je že druga zgodba.

Se pa strinjam, da je zelo težko spoznat enga normalnega tipa, opažam,da nas obkrožajo samo še kekci........

se podpišem pod tole

Ta izjava je pa sploh dobra. Tudi mene eden že nekaj časa obkroža, čisto me je zmedel. Ampak sploh mi pa ne da točno vedeti kaj bi rad.

[kajira]

Mogoče pa je problem v tebi in ne v tipih.

Zakaj bi bil pa v komurkoli problem?
pač še ni mimo prišel nekdo ki bi ji zatresel noge in tle ona ni nč kriva.

Se podpišem. Zakaj bi bila ona kriva, če ne pride pravi.
Res je težko spoznati vredu fanta.

se ne strinjam sploh. pa ne gre za to, da bi bil kdo kriv, ampak je to, da ne najdeš primernega partnerja, jasen znak, da je treba nekaj spremenit, čeprav se ti tako ne zdi.

[sončk]

Problem je, da ti zgledaš taka, da odbijaš fante... Ko boš začela živet svoje življenje in neboš premišljevala o fantu, ki si ga tako želiš, jih bo že veliko prišlo mimo... Privlačijo jih samostojne punce, ki vejo kaj hočjo od lajfa in ne rabjo enga človeka, da jim olajša življenje.

[sanjaanja]

Problem je, da ti zgledaš taka, da odbijaš fante... Ko boš začela živet svoje življenje in neboš premišljevala o fantu, ki si ga tako želiš, jih bo že veliko prišlo mimo... Privlačijo jih samostojne punce, ki vejo kaj hočjo od lajfa in ne rabjo enga človeka, da jim olajša življenje.

Jaz se s to izjavo ne strinjam iz svojih izkušenj. Jaz zelo privlačim moške, stalno se vrtijo okrog mene. Resne pa vseeno težko spoznam, ker jih je res zelo, zelo malo vredu.

[*little girl*]

Mogoče pa je problem v tebi in ne v tipih.

podpis!

[Tonja]

Resnično se bom začela spraševal al je z mano kaj narobe al je narobe kaj z ljudmi okoli mene.
Ok, štekam, začelo se je poletje, golobčki letajo, srčki se množijo, ob obali se sprehajajo nasmejani parčki in zaradi tega vsi pospešeno iščejo sebi primernega kandidata, s katerim bi lahko skupaj delili poletje, se crklali, sprehajali z roko v roki okoli po obali, samski so razočarani in osamljeni, nujno potrebujejo nekoga ob sebi, ne morjo več bit samski,...
Ste res vsi tak obsedeni z mislijo, da morate med nekoga ob sebi, da vam je lepo? Res mislite, da se osamljenost meri po tem ali imaš ali nimaš partnerja? Da je sreča odvisna od tega, da imaš možnost z nekom it vsak večer skupaj spat? Da ne morete doživet nič lepega, če ste sami?
In če se zavedate, da ni tistega "the one", zakaj sploh iščete še naprej? Iščete iglo v kopici sena ali se enostavno bojite občutka samote?

Uživajte svoje življenje, samo eno je. Ali ste mladi ali ste starejši, lih tak se lahko mate krasno. Vsi ste preveč obremenjeni z ne vem kakimi stvarmi, vsem se nekam mudi, se nekam zaletavate,... Sploh kdo ve, kako malo mora naredit za svojo srečo??

Namesto, da se ene obremenjujete s tem, kak ste grozno osamljene, ker nikomur ne padete v oke in se obremenjujete s tem, kako so drugi srečni, samo ve ne, kak nimate nič od življenja, bi lahko šle morda pomagat tistim, ki dejansko nimajo nikogar ali jih nihče ne razume (starejši, ostareli, invalidi, v zavetišče kakega peseka pelat na sprehod,...).

Problem je samo v tem, da se ljudje preveč obremenjujemo z stvarmi, ki niso tako zelo pomembni za nas (kaj je narobe, če si pri 22ih samski npr). Ne zamislimo pa se nad dejanji, nad katerimi se bi dejansko mogli.