Drugi problem je v tem, da mnogi potem religijo krivijo "vsega" slabega, kar se zgodi, ko tak(i) idiot(i) povzročijo v svetu preveč nevšečnosti. Oni bi radi uničili orodje, namesto da bi se ga naučili uporabljati, oz. da ne bi pustili takemu psihološkemu orožju da jih poškoduje.
Lažje je tolči po orodju, kot pa po krivcu samem. No ja, sicer pa se mnogi krivci itak poistovetijo z orodjem, tako da...
Miha Jensterle napisal/-a:Intelektualna slepota, 17.06.2005
Človek je ‘žival, ki uporablja orodje’.
Toda človek je eno, lopata je nekaj drugega, to vidi vsakdo.
Intelektualci pa so se bili poistovetili z orodjem. Ne ločijo več med seboj in lopato, zato se drugim predstavljajo: “Sem lopata! Dr. Mr. Fr.” Najprej so ‘lopata’ in šele v drugem planu 'človek’.
Intelektualci – razumniki so ujeti v ‘tonal’: omejenost svojega omejenega znanja. Spomina. Častilci besed in številk. Zakonov. Certifikatov. Zbirajo ‘resnice’, podatke, trditve in častijo načitanost. Vedno citirajo stare zakone kot 'svete resnice'. Trdijo že znano in vsako novost primerjajo s svojo naučeno stati(sti)čno predstavo o svetu. Ujeti so v večno primerjavo s svojim stališčem; in če nov podatek ni v soglasju s staro predstavo, ga prekolnejo in ga zavržejo kot lažnega. Torej vedno lahko le gradijo na starih temeljih, dograjujejo že znano zablodo, a nikoli ne morejo ničesar spremeniti v osnovi. Njihov svet je statičen. Nespremenljiv.
Avtoritete vse po vrsti, tako posvetne kot duhovne, od pamtiveka trdijo: »Jaz vem resnico. Zakon. Ubogaj, ali pa boš tepen!«
Decartesov »Mislim, torej sem bog!«, vsem intelektualcem danes govori: »Misel je vsevedna! Jaz sem bog. In moja koncesija je svetinja.«. In verniki znanosti, ki verujejo, da je Bog 'lopata', verujejo v koncesije in v znanost kot odrešenika. Verujejo razumu, ki pa ne sočuti bolečine, ki jo okolju povzroča, vidi le korist in žetev. In lepoto sveta doživlja kot prodajni produkt.
V poskušanju obvladovanja in nadzorovanja neobvladljive narave in begajoče prihodnosti, je dandanašnji razumnik izgubil srce in pamet. Živi v spominu, izdvojen iz obdajajočega sveta. Naravo doživlja kot 'surovino', vir dobička in/ali kot sovražnika. In glava mu sledi le cilj k lastni sreči, zato 'v imenu cilja' po makijavelijsko brez slabe vesti posiljuje ter izkorišča vse obdajajoče. Celo sočloveka. Celo svoje otroke. Telička vidi preračunljivec le še kot jutrišnji šnicelj. In otroke kot orodje bodočih dobičkov.
V pohlepu po vse večjem izplenu oziroma po 'racionalizaciji proizvodnje', en človek danes opravlja delo štirih za plačo enega, kure danes hodijo po svetu že brez perja, svinje brez kože in noji bodo kmalu nesli kockasta jajca, da bo človeku lažje pakirati. In vse je 'normalno'. In nikogar ne boli srce ob vsem tem posiljevanju, ob agresivnem podrejanju in prilagajanju narave udobju oholega, vasezaljubljenega intelektualca.
Malo je preveč posplošil reč - nismo vsi intelektualci taki (nismo vsi zgubili srca), je pa to po mojem pogost pojav pri intelektualcih, ki so izumili svojega boga - "boga številk, naklučij", kot sem omenil že v prejšnjem komentarju.
Mogoče si malo v afektu odgovarjal? Kakorkoli, malo (in seveda ne na veliko) se motiš. Bog je entiteta v tvojem slovarju. Za izraz bog najbrž obstaja toliko interpretacij, kot je ljudi samih. Kot boga lahko interpretiraš tudi silo, ki je ustvarila vesolje in vse, kar je. Po domače povedano - marsikdo verjame, da je nastalo vse po naključju, temu 100% zaupa. In to je njihov takoimenovani bog, čeravno o njem ne govorijo kot o bogu. "Isto, le malo drugače."
