Sekhmet napisal/-a:Hehe...da še zase napišem, da se bo lahko uporabilo kot argument v bodočih kdoimaprav debatkah
Ne, nisem srečna in tudi nikoli ne bom. In nisem nesrečna zaradi tega, ker nisem srečna. Sama sem pač tak človek, ki si postavlja vedno nove cilje, in ki ga vsak uresničeni ne napolni in umiri, ampak le še odpre nova vrata po katerih raziskovanju hlepim. Po drugi strani sem nostalgičen tip človeka, ki objokuje dneve, ko se je pri babici na tleh v dnevni igral s kockami, preživljal poletja pri drugi babici na morju in debatiral o škropivih za sadna drevesa s starim očetom, hodil na prve zmenke in še vedno objokujem gimnazijske dneve. Dejstvo pa je tudi, da mi prav nič ne fali. Če bi se lahko otresla svoje pretirane samokritike in perfekcionizma....verjamem, da bi kdo drug v moji koži celo užival, sama sem pa pač človek, ki preprostno ni srečen, če ni malo nesrečen.
Kot da bi napisala sama...
Preveč sem samokritična, vedno nezadovoljna, vedno hočem več, vedno mam v mislih da sem naredila premalo, da sem spustila nekaj pomembnega... In hrepenim po "brezskrbnosti" in "starih časih"...
), nisem rojena v bogati družini, moj fant ni princ na belem konju,imam kile preveč...
, sem mlada, studiram tisto, kar me resnicno zanima, denarja mi sicer ne ostaja, ampak zaenkrat se niti malo nimam namena pritozevat.
