Eh zakaj bi pisal v prosnje stvari, ki so v CVju, kot so izkusnje in kaj sem delal. To je vse v CVju.
Jst posljem mail, cirka 6-7 stavkov. Kdo sem, za katero mesto se zanimam, in zakaj bi delal za njih (tuki mal nalozis stavek, dva, zakaj te zanima njihov bullshit, da pokazes da si vsaj pogledal s cim se ukvarjajo).
Zadnje case tut napisem placo, ker se mi ne da na 4 razgovore, da pol ugotovim, da ne ponujajo zadost.
No v CV napisem ime, priimek, naslov, dosezena izobrazba, program in univerza (nobenih osnovnih in srednjih sol, ker to nobenega ne zanima, majo na Linkedinu), delovna doba, starost, znanja, potem pa se presnje zaposlitve in pri vsaki po alinejah kaj sem pocel, do 50 besed pri posamezni.
To je to. Nobenih osebnostnih lastnosti, druzinskih detajlov, dokazil (bodo ze vprasal ce rabijo), in predvsem nobenega pisanja o tem, da bom vesel priloznosti, ker gre za partnerski odnos, nisem jst prisel k njim na vrata s klobukom v roki kot siromak.
Bolj kot je vloga ohlapna in skromna, bolj se je potrebno izkazati na razgovoru. Z dobro in temeljito vlogo imaš neko iztočnico, na kateri gradiš na razgovoru. Če tega ni ali če vloga vsebuje le par vljudnostnih fraz v spremne dopisu ter par alinej v CV (in to so vloge, ki jih vse tukaj zagovarjate), bolj se je potrebno dokazati na razgovoru, kjer v takem primeru začneš z nule.
Se ne strinjam. Vec kot pises, vec je moznosti, da komu kaj ne bo vsec, ali pa da bo kdo kake zakljucke vlekel. Raje grem na razgovor, tam potem vidim kam pes taco moli in s kakim clovekom imam opravka, ko zacnejo sprasevat stvari, in potem vem kako obrnit plato.
Men and women agree on one thing: they both distrust women.