Mimi_M napisal/-a:Jst sm celo ugotovila, da tisto, kar me je (če me je sploh res, se sprašujem) veselilo na koncu gimnazije, pač ni to, kar si želim v življenju počet, oz. si tega sploh ne želim počet. Po 4. letniku študija za poklic učitelja/profesorja jezikov sem ugotovila, da me misel na to delo dobesedno odbija in ustrahuje, tako da sem po dolgem času zbrala pogum in se vpisala na drug faks, še prej pa imela veliko srečo, da sm dobila službo na področju, ki me (to ugotavljam šele zdaj
) veseli in mi očitno ful leži.
Mimi_M, zanima me, ali si doštudirala potem jezike, ali pa si kar šla študirat nekaj drugega in se prepisala na drug faks? Namreč tudi jaz razmišljam o povsem novi usmeritvi, pa mi je kao "škoda" vreči stran tista leta na prvem faksu, čeprav mi je pa bedno preživeti še dve leti tu, kjer sem sedaj, čeprav glede na to, da me ne veseli in me vleče povsem v druge vode, se zna zgodit, da se stvar še bolj zavleče, tisto, kar me veseli, pa še bolj oddalji. Pravzaprav pa ima velik vpliv name tudi okolica, ki teži, da je potrebno stvari dokončati,še posebej če si že na polovici.
Torej, kako si ti to izvedla? Ali si sedaj na povsem dugem področju? Rabim kakšno navdihujočo zgodbo, kdorkoli...