saarijarvi napisal/-a:^ Cryselle, a potem furata neke vrste odprto zvezo? Tell me more

Pri nama je tako, da sva praktično večino časa monogamna. Pa ne zato, ker bi imela pravilo, da sva npr. 11 mesecev v letu monogamna, en mesec v letu vmes pa si dava duška in dejtava na polno, lol, ampak zato, ker v praksi noben od naju ne spozna pogosto še kakšne druge osebe, ki bi ji bila pripravljena posvečati čas oz. niti ne iščeva. Če pa se pojavi kakšna takšna oseba, pa noben ne zapaničari oz. dobi napadov ljubosumja. ONS-ji nobenega od naju ne zanimajo, iskanje casual sexa preko online-dating appov tudi ne. Tako da bolj ko ne ostane samo še spoznavanje v realnem življenju. Jaz imam trenutno samo enega prijatelja, s katerim se občasno dobivam, in je dosti starejši od mene, spoznala sva se preko službe in sem čisto po spletu naključih v debati z njim izvedela, da je že celo življenje nemonogamen in je dal čez že malo morje nekih različnih oblik ljubezenskih razmerij, haha. Se pa pogovarjava o vsem, kar po navadi v monogamnih zvezah itak že sodi pod varanje.
Sama nikoli nisem zdržala dolgo v nekem zaprtem krogu ljudi, zato se niti ne čudim, da mi takšen princip odprte zveze ustreza. Ne znam si več predstavljati, da bi mi bilo komuniciranje z nekim moškim, ki me privlači, prepovedano oz. da se o nekaterih temah z njim ne bi smela pogovarjat samo zato, ker sem v zvezi. Ne vem, verjetno za večino težko razumljivo načelo, ampak meni je zelo enostavno. Poleg tega se vedno učimo eden od drugega in če bi se celo življenje o svoji zasebnosti lahko pogovarjala samo s svojim partnerjem, bi to čutila tudi kot neko prikrajšanje za lasten osebnostni in čustveni razvoj.
Seveda pravila so. Nikoli ne bi pristala na zvezo, kjer ne bi bilo nobenih kompromisov. Nobenega od naju ne zanimajo partnerjevi prijatelji, sodelavci, ljudje v družinskem krogu itd. To bi bilo obema prevelik poseg v zasebnost en drugega. Tega sama ne vidim kot prepoved, ampak kot kompromis.
Po tem, kar opažam, je v okolju, kjer živim, večina nemonoganih zvez itak takšnih, da so praktično iste kot večina monogamnih zvez, samo da ljudje zraven še sexajo z drugimi. Veliko nemonogamnih ljudi ima strah pred tem, da bi se njihov partner čustveno preveč povezal s t.i. stranskim partnerjem, zato so kontakti večinoma omejeni izključno samo na sex brez dodatnih drugih aktivnosti. No meni je to brezveze, ker osebe nikoli ne vidim zgolj kot nek seksualni objekt, ampak mora kliknit nek gumb, da začutim ujemanje tudi na ostalih področjih.
Je pa kul, da se je v zadnjih letih odprla odkrita debata o tem, da je monogamija družbeni konstrukt in ne nekaj, kar bi bilo človeku dano. Žalostno je, ko imajo ljudje slabo vest in so prepričani, da varajo partnerja, samo zato, ker se vzburijo ob pogledu na nekega neznanca. Ali pa se počutijo krive, ker jih po določenem času v zvezi nič več ne vzburi tako kot na začetku. Kot nek boj z lastno seksualnostjo, a naravnih zakonov pač ne moremo spreminjati.
Nikoli pa ne bi trdila, da je nemonogamija boljša alternativa monogamiji. Bolje je lahko samo tisto, kar človeka naredi srečnejšega. Zdaj če je to monogamna ali nemonogamna zveza je čisto vseeno.
Me pa moti, ko ljudje vstopajo v nemonogamna razmerja zato, ker je to postal nek trend med liberalci v zahodnih družbah. Vse, v kar se podaš zaradi trenda in ne zaradi lastnih prepričanj, je zame osebno bullshit.
The strength of man's position in the world depends on his degree of adequacy of his perception of the world and reality. (Erich Fromm)