miteq napisal/-a:Sorry, da sem ravno jaz tisti, ki te moram zbudit iz pravljice - v resničnem svetu moški nismo jasnovidni. In nimamo časa analizirat vaše telesne znake, ker je to Sizifovo delo. Najbolj preprosto, logično, samoumevno je, da POVEŠ, če je kaj narobe. Ne pa da prebijemo polovico dneva razmišljujoči, kaj vas spet muči.
Babe nore.
Hvala za prijaznost, ampak resnično mislim, da ne rabim budilke v tvoji podobi ...
Za nobeno jasnovidnost se ne gre. Pač pričakujem neko povezavo na malo višji ravni od besed, to boste pa ja zmogli. In povsem logično se mi zdi, da me partner, s katerim sem skupaj že nekaj časa, zna vsaj približno prebrati. To ni nobeno sizifovo delo, niti pravljica.
Je pa res, da ko je nekaj narobe, ne rečem, da ni nič narobe, ampak mu zaupam, kaj me muči. Če o tem nočem govoriti, povem, da nočem govoriti.
in tut js pricakujem da ce se cudno obnasam, kar naenkrat postanem ful tiha in se neham pogovarjat (Drugace skos govorim) da bo nekako zacutu da je nekaj narobe, in ne bo odnehal ko mu recem da ni nic...halo...tok me pa ze more poznat =)
