-* sem zadovoljen da sem si hitro uredil delo, sicer mislim delati tu nekaj mesecev, ampak je fajn da pridem v ritem, si uredim življenje in potem naredim preskok na nekaj bolj zadovoljivega.
-* se počasi pripravljam na prodajo svoje hiše, in že pripravljam stvari na nepremičnini kamor se bom preselil. Imam srečo, da sta starša obsedeno gradila hiše, in da drugo enostavno odkupim od njiju. True story, moj foter je postavil 4 hiše
. -* bom naslednjih nekaj let živel v hribih, na 900m, sredi hoste, z enim sosedom ki je oddaljen toliko da če ga nočem videti, ga ne bom videl. Kot otrok nisem maral hoditi gor, počutil sem se omejenega, izoliranega, še dve leti nazaj nisem razumel kako bi lahko nekdo živel tam. Sedaj ko sem se vrnil domov, si želim da bi se takoj tole sekundo že preselil gor, zadnje tedne sem hodil gor, in si pripravljal drva, urejal okolico, in si nekako mentalno začel risati načrte za moje življenje gor.
V meni se je nekaj na potovanju spremenilo, na izolacijo ali življenje v tišini, ne gledam več kot breme ali strah, ampak gledam na to kot nek moj zen kraj, kjer so moje misli v tišini, kjer sem v stiku z naravo, kjer razdalja ni breme, ampak priložnost da berem na vlaku ali poslušam audioknjige.
Hišo in okolico si bom predelal tako da bo služila mojim namenom, hobijem in potrebam, zgradil si bom zunanji fitness, skladišče za motor ko ga kupim, hišo znotraj bom predelal za maximalno udobje, kupil žar.
Zavedam se, da bom manifestiral maximalno samotarsko testoronsko podobo, ampak trenutno mi tako paše, če se pojavi katera, se zavedam da bom moral sprejemati kompromise, ampak trenutno v tej situaciji, je fajn, in se res veselim.
Kakorkoli, živim 45min od centra Ljubljane, jej za dejansko najhitrejši in najbolj pogost vlak v Sloveniji
.-* mi gre resno na k*rac, Slovenci mi grejo resno a k*rac, na potovanju sem bil toliko časa izoliran od družbe, da se mi je um razstrupil...ne vem koliko časa bom še zdržal to sranje. Na eni strani imaš kmetavze, na drugi strani imaš pa ljudi ki mislijo da so del Manhattan scene, oba tipa tok zabita, da bom resno počil enega okol ušes. Ne mislim da sem kakorkoli boljši od koga, ampak Jezus, tok negativnosti, depresije, nihilizma, življenja proti naravnemu ritmu, fuj fuj fuj.
Pridem v Hofer, folk pizdi ker ne odprejo druge blagajne, pridem k žlahtniku, smo vzel nov avto, ker je bil tastar grd, pridem na šiht, mi šef govori naj spizidim čimprej, pridem k zdravniku mi jamra da gre vse v k***c.
Tišina p*čka ti matrna, ne morem več poslušat tega sranja, bodi prijazen, bodi potrpežljiv, komuniciraj svoje misli in čustva, delaj dobro in ne govori ven sranja.
Vem da je kompleksna težava, ampak imam občutek da smo Slovenci kot družba ujeti v vicah, ne sprejemamo da smo tradicionalna družba ki temelji na družini in naravi, sanja o temu kok smo oh in sploh, koliko moramo biti uspešni, po drugi strani pa posraneti in negativci, zaradi tega nesposobni spremeniti karkoli.
-* sem o vsem tem tiho, ker vem da ne morem spremeniti ničesar, razen tega kar je v moji kontroli.
-* mi je trenutno cilj, da spet popolnoma prevzamem kontrolo nad svojim življenjem, da skrbim za svoje vrednote in da spet poiščem družbo v kateri jih bom lahko prakticiral. To je to, simple kot pasulj, da se ne ujameš v to mrežo strahu in nihilizma ki obstaja v trenutku ko stopiš ven. Vsi bogatejši in bolj varni kot kdajkoli, samomori pa vsako leto gor.
-* sem bil zadnje dva tedna na obali in v Bohinju, je pasalo, trenutno sem se vril iz dolgega nočnega sprehoda, kjer sem preizkušal nove hrupno izolacijske slušalke, so mi kot introvertu odprle vrata v raj, lepo dam audioknjigo gor, in prehodim 10km.
-* sem se lepo poredil po potovanju, resno, žrl sem kot Janko in Metka, nabil gor 14% teže v mescu dni, bi rad rekel nekaj na to: Ni mi žal, in bi ponovil še 100x, vsak dan sem jedel pice, sendviče z majonezo, čokolado v žepu, nalival z Coca Colo, trenutno jem sladoled, huhu, potem grem še po slanino. Zaslužil sem si tole, ampak, počasi menjam svoj lajfstajl, tako da bom počasi preklopil na zdrav način da bo zmerno in ne preveč asketski preklop, tudi trenirati sem začel, se vpisal v aktivnosti...in kmalu bom ubil couch potato verzijo zadnjega meseca, ampak je velika tragedija. Obožujem da živim v družbi, kjer se lahko zrediš na 300 kg, in umreš zaradi srčnega infarkta pri 35ih, vsi bi morali bi hvaležni za to, da imamo možnost vsega luksuza da si uničimu življenje, kjer živimo v miru in razvijajoči družbi, ki nam omogoča da imamo 24/7 možnost da delamo sami s sabo kot to želimo. Smo peščica srečnih.
..ampak sestro mam pa še.
(
precej, precej boljših
. Sem vesela da je na zagovor povabil svoje starše da ga bodo končno videli v elementu. Čeprav bi jim bilo prav da jih ne bi povabil, ker so bili kreteni kar se tega tiče. Ko jih je povabil na podelitev diplome, so mu rekli da ne bodo zaradi "take reči" jemali dopusta. Wat. 
