Podjetje, ki pomaga pri relokaciji macka. Po mesecih dopisovanja in urejanja papirjev mi danes zjutraj napisejo mail, da mi ne morejo pomagat ker *vstavi popolnoma nelogicen razlog* Model. Bro. Daj si se enkrat preberi maile za nazaj. Kot da nisem ze dovolj v stresu zaradi vsega.
Moz in njegov surprised pikachu face. 2 meseca nazaj nam njegov admin bookira letalsko karto. Moj me poklice, pove, da je povezava ful neugodna, z izredno dolgim postankom, ampak zal ni druge moznosti. Se pogovarjava, kaj lahko narediva - hotel na letaliscu, viza in ogled mesta itd. Rece nic, bomo ze nekaj. Fast forward 2 meseca in danes omenim priblizajoc dolg let in mu od presenecenja celjust pade na tla, kot da prvic to slisi. Da zakaj mu nisem prej povedala. Ker si TI TO POVEDAL MENI?
Petarde, noro je bilo včeraj. Spalnico imamo pri vhodu v blok in k vhodu so metali petarde, da je vse donelo. Starejši se je enkrat tako ustrašil med spanjem, da smo ga komaj umirili. No potem je zaspal na meni in okrog enih ponoči se je zgodba ponovila. Katastrofa. Vsaj psa ni preveč iztirilo
- Da pustim darilo v svojem avtu in mi zadnji hip preden gre v Lj in se ne vidiva do silvestra popoldan ali zvečer, pove, da gre z mojim avtom in se mu fuul mudi in gre takoj zdaj in morem laufat na sredi dojenja dol več nadstropij do avta po darilo.
ok zdaj mi je že žal, da se sploh sekiram, naj vidi tisto darilo ali tudi če ga ne bi, glede na to kako je on brezbrižen do vsega, mi je zdaj že žal, da sem se sploh trudila ga it prestavljat...
- pa še sama se morm za silvestrovo z malim do lj peljat, kar mi tudi prej ni povedal...
Would you like an adventure now, or would like to have your tea first?
- da še zdaj točno ne vem kakšni so plani. Potem bom pa na koncu jaz izpadla brezvezna, dolgočasna… A te je kdo prosil da splaniraš namesto mene? Ne da bi vedela
Spet, mi gre na živce ona. Njeno razmišljanje. Njeno posredno izsiljevanje. To je postala neka tedenska zadeva očitno
Na živce mi gre tudi, ko ugotovim, da se ljudje ne znajo več normalno pogovarjati. In to tisti, blizu mene…
Da mi gre na živce, da se ljudem na lep način nekaj pove, pa še vedno ne dojame. Doseglo se itak nič ne bo, ker je od naju odvisno. Ni moj problem, če ljudje ne znajo poslušati.
vesna, tvoj post o komunikaciji me je spomnil na to, da sem tudi jaz ta vikend spet malo znorela na mojo mamo... ko čuva tamalo, smo dogovorjeni da seveda pri njih veljajo drugačna pravila kot doma. malo več razvajanja in malo manj discipline.
ampak ko je naročila v kafiću tamali vročo čokolado eno uro pred kosilom, brez da bi tamala sploh vprašala, se mi je pa kar spipalo.... eno je razvajanje in kak priboljšek ali risanka ki je doma ni, drugo pa so osnovna pravila in struktura dneva. najbolj me pa pogreje, ker mi potem včasih še prijavi "joj veš, danes pa ni hotela nič jest za kosilo" in jo foter postavi pred dejstvo da zato, ker ji je tik pred kosilom dala tetrapak gostega soka in dva piškota?!?
in če ji kaj rečem me potem pol dneva iz inata sprašuje, če ji lahko da (vstavi poljubno hrano), kot da ji nič ne dovolimo jesti. pasem je že najmanj šestkrat razložila, da tamale lahko je kar hoče, piškote čokolade sladice, ampak v nekih normalnih urah in količinah, da se ne poruši celotna struktura obrokov dnevu. in ne vem ali je to res tako težko razumeti, da se potem vsakič posebej obnaša kot da sem neka zatežena mama ki futra otroka samo z brokolijem.
...But because I saw you. Someone like me. Someone so scared that the only way you know how to handle things is by worrying your way through them. That's what you and I are. Worriers.