Živjo!
Imam en problemček glede mojega dragega.
Super se razumeva skupaj, lepo nama je, res se ujameva kot je treba, dokler vmes za kakšno malenkost ne poseže njegova mama ali stara mama - takrat mi včasih po domače rečeno "vse pade dol".
Namreč, doma so zelo povezani in si povejo skoraj vse in nekako vsi od mojega pričakujejo, da dela, kot mu rečejo. To me zelo jezi.
Namreč midva misliva resno in si želiva skupnega življenja, vendar mene malenkosti, ki jih slišim in zvem, včasih popolnoma odvrnejo.
Zadnjič se je zgodilo, da pridem v njegovo sobo in je imel postlano posteljo tako malo drugače in rečem, da kako to, če je ni sam postlal in je odgovoril, da ne, da jo je mama, ker jo je on malce čudno. Kar kocine so mi šle pokoncu. Pa kaj je važno, kako ima 26 letni fant postlano posteljo. Hvala bogu, da jo postelje, ne pa, da ni dobro postlana
Naslenja stvar je bla, da se je vrnil izpod tuša, malce "zaraščen" se pravi neobrit in mama mu je rekla, naj se gre obrit. Ker je rekel, da je tako čisto ok, mu je še nekajkrat rekla, naj se gre obrit, ker je ona tako rekla in je njegova mama..

Še ena taka stvar....to je tako, kot bi meni doma rekli, naj se počešem tako, da bo preča na levi, ne na desni strani.
No, skratka, take stvari me zelo ujezijo, vendar včasih kaj rečem, včasih pa ostanem tiho, ker se resnično bojim, da bom rekla kaj preveč.
Ko mojega vprašam, zakaj ne dela po svoje, reče, da bi rad mir.
Hm...on bi rad mir, zato še pri 26. letih dela tako kot reče mama.
Jest bi rada, da bi postal malce bolj samostojen, in da ga ne bi bilo strah reči kaj nazaj. Pa kaj če se zaneti majhen prepirček, vendar fant pri 26. bi moral biti vsaj toliko samostojen, da bi sam skrbel za izgled in za svoje stvari.
Kaj si mislite o vsem tem? Je vse res malce čudno ali samo jaz pričakujem preveč?
Hvala za vaše odgovore
Lep dan.