Zanimiva tema. No, da še jaz prispevam malo k tej temi
Da bom moj odnos, do ciljev in ambicij najbolje razložla, moram vrjetno začet tam nekje v 1. letniku srednje šole. Prestop iz OŠ v SŠ. Prve ocene, prvi testi, predmet: matematika. Je res, da v OŠ nismo obdelali vsega, kar bi morali, da bi nas dobro pripravli na SŠ in tudi od tukaj je vrjetno izviralo nekaj mojih težav. Prva ustna ocena: 1, prvi test: 1, prvi semester: graja, drugi semster: graja...zadnji semester sem nekako sfurala in se izognila popravnemu izpitu. Stanje moje psihe: totalno na dnu. Vseskozi so me starši podpirali, vzpodbujali, nikomur ni blo jasno od kod sedaj toliko neuspeha, ko sem pa vedno bla dobra (kaj dobra, odlična) učenka. Tudi z inštruktorjem sem 2. letnik nekako pregurala s samimi dvojkicami. Potem se je pa v 3. letniku nekaj v meni "spremenilo". Spremenil se je moj odnos do samega predmeta. Nehala se razmišljati v smislu: saj to mi pa tak al tak ne gre, ampak sem začela razmišljati bolj v smislu: če se lotim, bom uspešna. Res sem se zelo posvetila vajam in vsemu, v šoli bolj zbrano poslušala...rezultat: na koncu sem imela zaključena zelo dobro 3 (čeprav bi mi mogoče lahko zaključla 4, ampak pustmo to
). V 4. letniku, sem nadaljevala z mojim zagonom, vedla sem, da zmorem...da lahko uspem, če si želim. V celem zadnjem letniku nisem imela pri tem predmetu ocene nižje od 3, maturo sem pisala skoraj odlično.
Kar hočem povedat je to, da so razne ambicije in cilji odvisni od posameznikovega razmišljanja. Seveda so tu tudi stvari, kot je podpora in vzpodbuda staršev, ampak menim, da uspeh staršev ni nekega bistvenega pomena. Moja starša imata oba plačo pod 1000€ (se temu znesku niti ne približata), ampak mene vzpodbujata in si želita, da bi jaz imela več kot imata onadva, bol stabilen finančni položaj, da ne bo treba gledati na vsak € kam se zapravi. Ampak kljub temu menim, da mi nič ne manjka (niti materialnega, niti čustvenega)
Sedaj sem se vpisala na fax: pravo. Prišla bi tudi na psihologijo, ker sem tudi o tem faxu nekaj časa zelo intenzivno razmišljala. In kaj slišim od večine ljudi, ko omenim, da grem študirat pravo? Stavke kot so: to je pa zelo težek študij, rimsko pravo boš padla, 1. letnika ne boš naredla, to je zate pretežko itd. Vem, da je fax težek, vsak fax je težek, povsod se je treba učit, imeti voljo, ne smeš obupat. Seveda se zavedam, da bo prišel kakšen izpit, ki ga ne bom naredla v prvo, mogoče tudi ne v drugo, tega se zavedam...ampak je res treba človeka na vsakem koraku opominjat, da tega pa ne zmore? Seveda zmorem, zdaj vem, da če si bom zadala nek cilj, ga bom tudi uresničla. Pred kakšnimi 4 leti, bi pa vrjetno obupala. Po eni strani se mi zdi dobro, da sem se nekako psihično okrepila, me ne prizadane vsaka stvar, sem bolj osredotočena na svojo prihodnost. Menim tudi, da je v življenju potrebno bit neke vrste realistični optimist.
Moji načrti, cilji za v naprej? Seveda, končat fax čim bolj uspešno, najt kako fajn stanovanje, pripravništvo, službo itd.
In ja, seveda se bo sedaj našel tudi kdo, ki bo rekel, da se mogoče hvalim (čeprav to ni moj namen). Oh ja, sem se razpisala...lepo, če se je komu dalo vse to brat
Vseeno pa rajš veljam za zamorjeno ku pa za nekoga k se dela neki kar ni.
In kdor ne riskira, ne profitira!
). Ampak mogoče smo malo preveč zašli na to "optimistično stran", ki mislim da niti ni point tukaj.