Ko sm bla še mlada, otročja, nevedna in naiuno prepričana vase, sm mela trenutke, ko sm naraunost uživala (ne vem več, zakaj) u drezanju tok časa, da je fantu poču film. Hotla sm videt te posnetke

. Kr pa sm mela to srečo (al pa nesrečo), da je biu takratni dečko neizmerno potrpežljiva, umirjena sorta človeka, sm ga do izbruha prpraula enkrat, dvakrat. In ko mi je prvič reku "goni se", sm čist zmrznla in se mu čez minuto zjokala. Ja, zlo me je zabolel. In ja, zamisnla sm se.
Skoz leta in razmerja sm s tem nehala, učasih me je sicer popadl, ampak kr po tem fantu noben ni biu več tko uvideven in potrpežljiu, sm bla ob prvem poskusu največkrat hit postaulena na realna tla (beri: dubla u ksiht kšno mal bl oštro). In se je nehal.
Znorim, ja. Dožilam "žiučne zlome", ampak kletvic in težkih besed se probam uzdržat (resnično se ne spomnem, da bi trenutnemu dečku kdaj postregla s kšno tako), čeprou se zna iz mene na veliko usut. Ampak kr do zdej praktično nisva mela krega (gre bl za pregovarjanja), kjer bi "leteu porcelan", tut take besede niso.
Smell the warm and salty air... see a wave reflect a beam... stop and find a pretty shell... make it real your summer dream...