Načini žaljenja

_lady_bird_

Ponavadi ne žalim. Ampak včasih pride tud do tega.

Ponavadi me najbolj piknejo z izjavami: ti si še otrok (18 let sem stara), premlada si, da bi razumela ; ker si mlada,maš drugačen - nezrel - način razmišljanja - oz. na kratko- moti me vse, kaj je povezano s starostjo!

Kako žalim? Mogoče to ni žaljenje, ampak s sarkastičnim tonom povem stvari, za katere vem, da bodo drugo osebo razjezile & potem če me vprašajo, kak to mislim, rečem .. nič pozabi

S tem definitivno razjezim nekoga. Otročje, ampak vedno funkcionira.

Žalim pa tud tak, da drugemu vzbudim občutek krivde. Stvar obrnem nase in mu pokažem, da je najslabši človek na svetu, za to, kar mi je naredil.

MilkyWay

Kako me nekdo užali?
Khm... Redkokdaj se užalim, zato moram prav pomisliti na kakšne "posebne" situacije... Niti se ne spomnim, kdaj me je kdo nazadnje močno užalil... Ker imam navado, da sem bolj jebiveterstil, in mi vse žaljivke grejo skoz eno uho notr, skoz drugo vn...
Mogoče je pa le neka stvar... Užalim se, če mi kdo reče, da nekje nisem zaželjena in me odrine iz družbe... Ali pa če za kakšno stvar izvem zadnja...To me razpali in užali...

Kako pa jaz koga užalim?
Tako, da začnem govoriti čisto pravilno slovensko in uporabljam sarkazem

... Ni pa velikokrat, ko bi nekoga namenoma užalila, ker se mi zdi takšno ali drugačno žaljenje bedno...

bleona

kako kdo užali mene?

jaz ob žalitvi prej občutim jezo,kot pa kakšno žalost oz. užaljenost.
najbolj me motijo sarkastične izjave in ob tem čist popizdim

kako jaz užalim nekoga?

glede na to da človeka dokaj hitro preberem,sklepam po obnašanju, na kaj na sebi ni ponosen in potem začnem gonit
žalit začnem pa samoče mi kdo prej teži in ne kar tako

Tamarra*

_lady_bird_ napisal/-a: Ponavadi me najbolj piknejo z izjavami: ti si še otrok, premlada si, da bi razumela ; ker si mlada,maš drugačen - nezrel - način razmišljanja - oz. na kratko- moti me vse, kaj je povezano s starostjo!

Enako velja za mene

Užaljena pa sem tudi, če kdo o meni govori neresnične stvari..

kr.ena

Mislim, da te lahko užali le oseba, ki ti kaj pomeni.
Prav tako mislim, da te lahko užalijo le na področju, na katerem si negotov.
Če pretiravam - če mi nekdo reče kurba, ne bom niti najmanj užaljena, ker pač vem, da to ni res. Če pa nekdo reče kurba ženski, ki je imela veliko partnerjev in se tega malo sramuje, jo bo pa to prej užalilo.

p!ka

kr.ena napisal/-a:Mislim, da te lahko užali le oseba, ki ti kaj pomeni.
Prav tako mislim, da te lahko užalijo le na področju, na katerem si negotov.

Ja to zame 100 % drži, da me užalijo na področjih nesigurnosti. In užali ma lahko usak. In ko me nekdo užali, me še prizadane. In to osebe, ki mi ne pomenijo nič in smo v kontaktih samo z čau, čau.
Mi gre na žiuce to. Se učim dvigat glavo gor in rečt kaj me briga za tvoje mnenje.

g00fy_qa

Jaz mislim, da ne žalim ljudi. Se lahko zgodi, da povem kaj takega, zaradi česar so potem užaljeni. Ampak to je samo delitev mojega mnenja, brez namena žalitve.

Sama se skušam odvaditi biti užaljena in tudi sem vedno redkeje. Nekako se mi zdi, da to pride 's časom'. Več delaš na sebi, boljšo samopodobo imaš, bolj ko si siguren vase - težje te kdo užali. Seveda pa imamo vsi svoje šibke trenutke in takrat sem tudi jaz bolj dovzetna za žalitve.

*little girl*

če mene kdo užali,ga jaz užalim 3x hujše nazaj,tako da folk rajši zadrži svoje komentarje.
drugače pa nikoli ne žalim namenoma,ampak to le takrat ko je to "nujno potrebno",ko me kaj dodobra pazpi*,če me kdo užali...
ponavadi užalim nekoga tako,da mu vržem naprej njegovo slabost,zanj sramotno dejanje,... včasih pa le tako,da mu povem resnico,kar ponavadi najbolj boli.

Boris

Psihološka odpornost na žaljivke in žaljiva dejanja

V članku sem obdelal žaljenje ter preko teorije in lastnih izkušenj pojasnil, kako človek pride do stanja, kjer ga žaljive besede in dejanja čustveno ne prizadenejo, oziroma kako lahko doseže psihološko odpornost na njih.

Morda bo dal misliti mnogim ljudem, ki igrajo igro žrtve (to še ne pomeni, da dejansko niso žrtev), ljudem, ki sebe ne ločijo od svojega delovanja in obnašanja, ljudem, ki se pretirano pasivni in se prepuščajo okoliščinam in drugim ljudem, da oblikujejo njihovo življenje, pa tudi iskalcem sebe, ter ljudem, ki bi radi dobili tršo kožo in jih zanima, kako daleč se lahko povzpnejo. Obstaja več načinov, kako doseči psihološko odpornost na žalitve, v članku sem predstavil tiste, s katerimi imam sam izkušnje.

Boris

*little girl* napisal/-a:če mene kdo užali,ga jaz užalim 3x hujše nazaj,tako da folk rajši zadrži svoje komentarje.
drugače pa nikoli ne žalim namenoma,ampak to le takrat ko je to "nujno potrebno",ko me kaj dodobra pazpi*,če me kdo užali...
ponavadi užalim nekoga tako,da mu vržem naprej njegovo slabost,zanj sramotno dejanje,... včasih pa le tako,da mu povem resnico,kar ponavadi najbolj boli.

ko ko ko kokokodak

Kako pa veš, da te nekdo namenoma žali, oz. kako veš, da si si dejanje oz. besede, ki so te užalile, pravilno interpretirala?

Nadalje... kaj če naletiš na osebo, ki te niti slučajno ni mislila žaliti, ti pa si to tako sprejela, in ji 3x vrneš nazaj, tista oseba pa ima v navadi, da vrne nazaj 5x?

Tako boš po svoji trapčkasti presoji dobila 3x5=15 krat močnejši udarec, ki je nastal v popolnem nesmislu.

punchka

ponavadi nikogar ne užalim namenoma. če že koga užalim, potem to storim zato ker sem resnično besna in se ne zmorem dovolj kontrolirati. takrat pa ne razmišljam, kar bleknem nekaj in ponavadi piknem ravno tja, kjer to osebo najbolj boli. na koncu mi je pa itak vedno žal.

mene najbolj užalijo laži in to, da se me tretira kot nedoraslo in nezrelo osebo, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjem življenju. mislim halo, saj sem včasih zmedena in smešna, nisem pa neumna.

Googi

punchka napisal/-a:ponavadi nikogar ne užalim namenoma. če že koga užalim, potem to storim zato ker sem resnično besna in se ne zmorem dovolj kontrolirati. takrat pa ne razmišljam, kar bleknem nekaj in ponavadi piknem ravno tja, kjer to osebo najbolj boli. na koncu mi je pa itak vedno žal.

mene najbolj užalijo laži in to, da se me tretira kot nedoraslo in nezrelo osebo, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjem življenju. mislim halo, saj sem včasih zmedena in smešna, nisem pa neumna.

Podpis. S tem, da se meni to v besnem stanju, kar velikokrat dogaja :oops:

Boris

punchka napisal/-a:mene najbolj užalijo laži in to, da se me tretira kot nedoraslo in nezrelo osebo, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjem življenju. mislim halo, saj sem včasih zmedena in smešna, nisem pa neumna.

Heh, jaz z nezrelo osebo obračunavam kot z nezrelo, ki jo je treba v zrelo vzgojiti.

Je pa hudičevo težko priznati samemu sebi, da si nezrel, če se pa čutiš zrelega, če se hočeš kazati kot zrelega, če misliš, da moraš brez da bi vedel, kaj je zrelost, ravnati kot zrel. In mejdun, je pošteno težko priznati samemu sebi, da si nezrel, ko si nezrel, ker te užalijo laži.

Seveda pa je najprej treba zbrati pogum in postati tako pameten, da si drzneš pobrskati po hmhm čudaških psihoterapevtskih ali hmhm zajebanih psiholoških zapisih, ki bi ti utegnili prikazati, kaj zrelost je, koliko tipov zrelosti obstaja, in kdaj si zrel. In te postaviti pred resnico.

Buhu. Tako daleč si pa že ne upamo, saj bi utegnili izvedeti še kaj kar drži, pa nam ne paše.

punchka

^^ zrela sem ravno toliko kot je pri mojih letih običajno, nič manj in nič bolj kot toliko. ampak nekako se mi zdi da to ni tema, o kateri naj bi se razpravljalo tukajle. ali pač ?

Boris

Hehe, kakšna obrambica, ko je treba malo globje in prodorneje misliti o ohoho! svoji psihi.

Zrela si točno toliko, kolikor si dopustiš biti zrela.

In če nočeš štrleti ven, ker je pretežko, pač ostani kjer si. Ker je tako bolj udobno, in ker si potem normalna.

Je pa to slabša izbira in je ne priporočam. Seveda pa to pišem v popolni zmedi, raztrešenosti, sfuzlanosti. Ha! si že pomislila, da gre za moje podstrešje? Ne, toča je malo padala. hihi

Sicer imaš pa povsem prav in nalašč delam off topic.

Cosmopolitan

Načini žaljenja

Odpornost na žalitve