Pomen prepirov

[freaky]

MsN Vem, da je lahko govorit samo o teoriji, praksa je pa potem čisto drugačna. Vem, ker sem bila oz. sem včasih še vedno dost agresivna, ampak se brzdam, zavoljo sebe, boljšega počutja in zavoljo svojega partnerja, da lahko ohranjam dokaj mire odnos v času prepirov. Vse to ima vzajemen učinek. Moj fant se ne dere name, je miren, zato mu skušam tudi to vračat. Doma pa velikokrat izbruhnem in to zaradi tega, ker ne dobivam takšnega odnosa, ki bi ga želela kljub temu da sem velikokrat to omenila. Pa vedno naletim na gluha ušesa. Vendar se trudim tudi doma, čeprav se mi zdi za malo, ker drugi so lahko do mene nespoštljivi in ne pazijo na besede. Ni vedno agresija, vendar znajo zaboleti tudi kakšne besede, ki niso izrečene v jezi.

Nadine Res so mogoče malenkosti, vendar velik problem vedno nastane iz manjših sprememb na partnerju, manjših problemčkov, zaradi katerih nočeš "težiti". Pa četudi se ti zdijo v tem trenutku nepomembne, včasih pa pogledaš nazaj, pa vidiš, da vsaka malenksot pripomore k težavi. Pa ne mislim, da moraš za vsako stvar neki napadat, ne za takšne majhne stvari mirno poveš, to pa to me moti, kaj lahko narediva. Včasih to opazim tudi pri nama. Če se en majhen problem vleče dolgo časa, pa se o tem ne pogovoriva, potem kar naenkrat izbruhne večji, pri katerem gre veliko več živcev, "trpljenja" ali solz, kot pa če bi sproti reševala majhne težave.

[MIGRENA]

Men se zdijo prepiri (no vsaj taki kot jih je MsN v uvodnem postu opisala) čist normalen del oz. sestavina zveze. Tut jest sm taka, da, ko me kaj ujezi, razžalosti, razočara to spravim nemudoma iz sebe, ker tega tut približno ne znam v sebi zadrževat. Pomoje bi kr eksplodirala. In ja valda so pol prisotne tut mal večje oktave, ampak s tem ni nič narobe, jest na to gledam kvečjemu s pozitivne strani saj se v bistvu trudiš rešit problem in ne tiščiš tega v sebi. Sploh si ne predstavljam, da bi mela fanta k se nebi hotel kregat pomoje se mi kr zmeša.

Tut pri bivšem je on na koncu že ful velikrat ostal brez feedback-a in mene to ful moti, da ti tisti na drugi strani ni sposoben povedat svojega mnenja in, da se pol pač pride do neke rešitve. Priznam pa tut to, da sm bla pa jest vedno ful užaljena, če je moj fant povzdignil glas nad mano, medtem ko sem jest to počela čisto samoumevno .

In kreg je lahko konstruktiven samo v zmernih količinah oz. občasnih terminih, ker se zna zgodit, da rata čist prenaporen, če se dogaja pogosto.

[[She.]]

pr naju prepiri niti nimajo velikega pomena. se skregava, se zjokava, pol se lubčkava ... in naslednič je skor isto

[Gost]

Klorči, srednja pot bo verjetno res tista taprava rešitev, ko pride do prepirov, ampak je potrebno ogromno truda, da to iz besed preraste v dejanja. Vsaj z moje strani, ker sem si že večkrat rekla, da bom naslednjič ohranila mirno kri, da ne bom pretiravala, da bom poskušala biti bolj razumna in pustiti afekte ob strani - no, zaenkrat se to še ni zgodilo.

Študentka20, s tem, da je kreganje del veze se strinjam, ni pa tukaj zato, da se nekaj dogaja. Imam 10x raje, da se dogaja kaj lepega kot kreganje. Moji prepiri izgledajo tako, da najprej izhajam iz osnovnega problema, ki ga razložim dokaj mirno, potem pa me s svojimi odzivi razvname in začnem iskati same slabe stvari med nama ter mu jih metati pred nos.

Nadine, no potem pa razumem, če gre za majhne stvari. Za velike je že treba povedati

Julia_, tudi meni se to zdi nerealno pričakovanje, a vseeno se mi zdi, da če vidiš, da se prepiri ponavljajo in vama ob koncu le-teh vedno ostane ista dilema, je nekaj narobe in ni fino.

Kafrca, ampak, če si poveva, kaj si kdo misli, potem to itak ni kreganje, ampak zgolj izmenjava mnenj. Problem je, ker jaz iščem temo za prepir in kar nakladam, da bi ga prebudila iz okovja racionalnosti.

Freaky, to mi govori tudi fant - naj se zamislim, ali si želim tak odnos, ki ga dajem, tudi od njega, da ga on daje meni. Vsekakor bi rada, da se znebi te stroge racionalnosti v prepirih, a hkrati ostane bolj razsoden kot jaz. Nemogoče?

Migrena, ne gre za to, da tisti na drugi strani ne bi povedal svojega mnenja, ker ga pove vedno, gre za to, KAKO to pove. On med mojim prepiranjem govori mirno, posluša, pove svoje, pove rešitve, me kaj vpraša - in mene to še bolj napali Kar je seveda skrajno otročje. In vem, da na tak način ne bova ničesar rešla, dokler se bom jaz pripravljena v nedogled kregati in delati scene.

[She.], mogoče bi jim pa morala dati več pomena. Ker, če je naslednjič spet isto, ti to kaže, da nek izvor nezadovoljstva v zvezi vsekakor obstaja ali pa vsaj težava na področju reševanja problemov. Meni vrtenje v krogu pobere precej energije in volje za naju, zato bi se rada teh ponavljanj znebila.

[[She.]]

[b][She.], mogoče bi jim pa morala dati več pomena. Ker, če je naslednjič spet isto, ti to kaže, da nek izvor nezadovoljstva v zvezi vsekakor obstaja ali pa vsaj težava na področju reševanja problemov. Meni vrtenje v krogu pobere precej energije in volje za naju, zato bi se rada teh ponavljanj znebila.

Vem, in tudi njemu rečem, da mi gre nažiuce se kregt zrat ene in iste stvari. Nekej nrdi, se opraviči, tega naj nebi delu več. . 1 tedn . . in pol se ponovi. . Jst nevem več kaj nrest, kr da mu govorim eno in isto ne pomaga. In ko reče.. srce sej nebom več, vem da to velja za naslednja 2 tedna max.
sm že obupaLa. . .

[Trubadurka]

Ugotavljam, da imava s fantom popolnoma različno predstavo o tem, kaj je kreganje oz. kaj pomeni, če se skregava. Jaz sem že iz družinskega okolja navajena, da direktno izražamo čustva, da to vključuje blago vpitje, jezo, ne preveč hude grde besede in predvsem to, da se na koncu vsak po svoje ohladi in se spet vrnemo na začetek, ko prepira še ni bilo. In to (ne)zavedno prakticiram tudi s fantom. A tukaj nastopi težava. On kreganje doživlja kot popoln polom, kot največjo stagnacijo v zvezi, meni, da ga zaradi tega, ker sem pripravljena na kreganje z njim, ne spoštujem in cenim kot človeka (naj omenim, da v igri ni primitivno obmetavanje s psovkami vse povprek, niti lomljenje krožnikov in vpitje na ves glas, gre preprosto zato, da mu v navalu čustev in jeze povem marsikaj, česar kasneje ne mislim tako zelo resno, gre samo zato, da 'dam ven') in je ob vsakem prepiru vsakič znova razočaran nad mano. Njegova logika pravi: prepiranje = pomanjkanje ljubezni, spoštovanja. Torej, če se kregam z njim, kažem, da ga nimam rada. Jaz se seveda s tem ne strinjam, ker to, da se kregava nikakor ne pomeni, da se nimava rada, ampak gre preprosto za glasne debate, za nasklednosti med nama in za reševanje le-teh. In četudi se tu in tam skregava, to nima nobene povezave z mojo ljubeznijo do njega.

Zato me zanima, kako na podobne zadeve v zvezi gledate vi, ker se mi včasih zazdi, da imam že popolnoma zamegljen um in ne vem, ali sama dopuščam preveč ali je preprosto on tisti, ki je pretirano občutljiv - naj omenim, da on kreganja iz družine ni navajen, a se meni osebno to ne zdi zdravo, ker vsako negativno čustvo potrebuje izhod ven. In enostavno ne verjamem v odnose brez pretresov in prepirov.

popolnoma te razumem.

je fino, oz. že skoraj nujno, da se s partnerjem glede tega ujemaš.

js sm isto iz familije, kjer smo komunicirali direktno. si povedali stvari, pa to nismo nujno vzeli, kot prepir. pri bivšem sem imela zelo podobne težave, kot ti. velikokrat mi je očital, da sem prepirljiva in to smatral, kot manjko najine kompatibilnosti. ampak danes vem, da je imel po svoje prav

zakaj? pri nejmu so bili navajeni, da se je pometlo pod preprogo, s svojo bivšo sta bolj malo komunicirala in raje enga "spušila", ko so bili problemi preveliki, pa je začel pač sexati z drugo... zelo preprosto in daleč od kakšne iskrenosti

pri mojem sedanjem fantu je jasno, da nisem prepirljiva, ker se ne kregava. in tudi, če je kaj za razčistiti, se lahko normalno pogovoriva, ker izhajava iz zelo podobnih družin. še nikoli ni prišlo do očitka, kakršne mi je pod nos metal bivši.

in prav vesela sem, da je tisti prejšnji zgodovina, ker taki, ki so občutljivi, kot fikus na veter res nekako niso zame

[Gost]

[b][She.], mogoče bi jim pa morala dati več pomena. Ker, če je naslednjič spet isto, ti to kaže, da nek izvor nezadovoljstva v zvezi vsekakor obstaja ali pa vsaj težava na področju reševanja problemov. Meni vrtenje v krogu pobere precej energije in volje za naju, zato bi se rada teh ponavljanj znebila.

Vem, in tudi njemu rečem, da mi gre nažiuce se kregt zrat ene in iste stvari. Nekej nrdi, se opraviči, tega naj nebi delu več. . 1 tedn . . in pol se ponovi. . Jst nevem več kaj nrest, kr da mu govorim eno in isto ne pomaga. In ko reče.. srce sej nebom več, vem da to velja za naslednja 2 tedna max.
sm že obupaLa. . .

In zakaj si še zmeraj z njim, če si obupala?

Trubadurka, in s tem zdajšnim fantom se sploh ne kregata? Ne verjamem Tudi midva se prvo leto nisva, ampak, ko blokade in rožnata očala padejo, je človek vse kaj drugega kot ideal. Pri nama ni problem, da on ne bi želel komunicirati in bi stvari pometal pod preprogo - sploh ne, ker je pripravljen na rešitve (skoraj bolj kot jaz) in se ogromno pogovarjava o zvezi, problem je pač ta, da po njegovem mnenju se sploh ne bi smela kregati. Ker ljudje, ki se imajo radi, se ne kregajo. In jaz tega ne dojemam On pa je skrajno razočaran, ko spet pokažem, da se mi zdi vredno skregati ...

[freaky]

MsN dokler boš sama sebi ovira, dokler boš govorila, da je to nemogoče, ker takšna pač si, se ne bo nič spremenilo. Vem, da je težko, ne govorim tega kar tako na blef, sem dost trmast človek in znam fejst pop****, ampak ker mi fant pomeni veliko in si želim enega fer odnosa, se brzdam. Poleg tega se pa tudi sama boljše počutim. Kar ne pomeni, da vse držim v sebi, ne, svojo jezo večkrat stresem na plišaste igrače (joj, se mi kr smiljo ).

Nekje je treba začeti. Predvsem moraš imeti željo po spremembi in voljo. Potem se vse da.

[Gost]

Freaky, žal nimam plišastih igrač
Se pa strinjam, da sem sama sebi največja ovira. Iskreno povedano niti sama sebi ne verjamem, da se lahko glede tega korenitno spremenim. Nekako se bojim, da mi bo (spet) uspevalo kak mesec, potem pa bum in spet vse znova. In takrat ni razočaran le on, ampak tudi jaz sama nad sabo. In takrat ponavadi okamenim, bi raje vse skupaj pustila, ker enostavno ne deluje. Mogoče se moram bolj zavestno odločiti, ja. Huh, težka bo! Čeprav mi daje upanje, da se je tudi on pripravljen prilagoditi in sva sklenila, da bova oba malo spustila pričakovanja in bila malce bolj popustljiva, ko gre za kreganje. Jaz malo bolj razumna, on malo bolj čustveno dejaven

[Trubadurka]

[b][She.],

Trubadurka, in s tem zdajšnim fantom se sploh ne kregata? Ne verjamem Tudi midva se prvo leto nisva, ampak, ko blokade in rožnata očala padejo, je človek vse kaj drugega kot ideal. Pri nama ni problem, da on ne bi želel komunicirati in bi stvari pometal pod preprogo - sploh ne, ker je pripravljen na rešitve (skoraj bolj kot jaz) in se ogromno pogovarjava o zvezi, problem je pač ta, da po njegovem mnenju se sploh ne bi smela kregati. Ker ljudje, ki se imajo radi, se ne kregajo. In jaz tega ne dojemam On pa je skrajno razočaran, ko spet pokažem, da se mi zdi vredno skregati ...

ne da se ne bi še nikoli skregala, al pa da se nikol mal ne pomulam, al pa kej pikrega ne rečem ampak je vse v tako mali meri, da skor ni vredno omembe. sem pa tak človek, da če me bo kaj motilo, sem se pripravljena tud spreti, definitivno.

sam moj je tud strašno razumevajoč in nežen, mu ni treba 100x isto stvar povedat, kar je najpomembnejše je pa tud zelo uvideven, zato je že a priori manj možnosti, da sploh pride do krega.

sem mela pa pri bivšem težavo, ker sem lahko tud popizdila, dvignila glas in tko. ampak je bil čist drugačen človek. enostavno nisva bila za skupaj, kej drugega težko rečem.

a če se imata dva resnično rada, se da marskikaj narediti, tako je tudi pri vama.

[MIGRENA]

Migrena, ne gre za to, da tisti na drugi strani ne bi povedal svojega mnenja, ker ga pove vedno, gre za to, KAKO to pove. On med mojim prepiranjem govori mirno, posluša, pove svoje, pove rešitve, me kaj vpraša - in mene to še bolj napali Kar je seveda skrajno otročje. In vem, da na tak način ne bova ničesar rešla, dokler se bom jaz pripravljena v nedogled kregati in delati scene.

Sej tukej nisem ciljala na tvoj problem sem samo hotla rečt, da kako je šlo meni na živce, če sva se kdaj skregala oz. sem se samo jest kregala, ker to je pa še slabše - tvoj vsaj pove pa če tudi mirno

Sicer pa vsakdo drugače odreagira in nekdo poviša oktavo med kreganjem spet drugi to lahko opravi v čist umirjeni verziji in pol ne zastopita drug drugega.

Včasih je prov hudič, če smo si preveč različni.

[freaky]

Iskreno povedano niti sama sebi ne verjamem, da se lahko glede tega korenitno spremenim. Nekako se bojim, da mi bo (spet) uspevalo kak mesec, potem pa bum in spet vse znova.

To je napaka. Prvo moraš sama sebi začet verjet, šele potem bodo vidni rezultati. Skušaj si izbiti to misel iz glave. Ne naenkrat, ker to žal ne gre, ampak postopoma, a z gotovostjo.

Čeprav mi daje upanje, da se je tudi on pripravljen prilagoditi in sva sklenila, da bova oba malo spustila pričakovanja in bila malce bolj popustljiva, ko gre za kreganje.

No, to je že super začetek. Zanima me, ali je tvoj fant slišal kdaj prepir svojih staršev? Tudi zanju trdi, da se nimata rada, ko se kregata?

[Gost]

Freaky, njegova starša imata čisto specifičen odnos, o katerim mislim, da ne bi bilo prav, če razpravljam javno, ampak mislim, da sva si enotna, da nama niti odnos njegovih staršev niti mojih nista za vzor. Ne gre za slabe odnose, a vseeno si želiva čisto nekaj svojega. Sama ne vem, če v bližnji okolici sploh vidim par, ki bi mi glede na odnos lahko bil za vzor ... Ne dolgo nazaj sem videla samo naju kot živo popolnost, zdaj odpiram oči. Kar ni slabo, saj bi se slej kot prej zgodilo, ampak se ob tem počutim zmedeno, ker včasih sploh ne vem, kako naj bi neka 'solidna' zveza zgledala, koliko česa naj bi se v njej sploh znašlo. Tudi glede kreganja in zato se javljam tukaj

Strinjam se tudi glede postopnosti pri doseganju ciljev. Sama sem ponavadi taka, da si nekaj zapičim v glavo, želim takoj uresničiti in, če mi v prvem poskusu spodleti, zaključim, da to očitno pač ni zame. Pomanjkanje vztrajnosti bi lahko rekli.

Migrena, ja, hudič je, če si si različen, ampak kaj bi bilo, če bi ob sebi imela kopijo sebe? Verjetno bi se hitro zgodila kakšna družinska tragedija

[[She.]]

[b][She.], mogoče bi jim pa morala dati več pomena. Ker, če je naslednjič spet isto, ti to kaže, da nek izvor nezadovoljstva v zvezi vsekakor obstaja ali pa vsaj težava na področju reševanja problemov. Meni vrtenje v krogu pobere precej energije in volje za naju, zato bi se rada teh ponavljanj znebila.

Vem, in tudi njemu rečem, da mi gre nažiuce se kregt zrat ene in iste stvari. Nekej nrdi, se opraviči, tega naj nebi delu več. . 1 tedn . . in pol se ponovi. . Jst nevem več kaj nrest, kr da mu govorim eno in isto ne pomaga. In ko reče.. srce sej nebom več, vem da to velja za naslednja 2 tedna max.
sm že obupaLa. . .

In zakaj si še zmeraj z njim, če si obupala?

am. ma sei to se usak tok časa dogaja. Obupala sm nad tem, mu dopovedavt eno in isto.
ma lahko bo zgledlo smešno, otročje al nevem kaj ma nemorem brez njega.
se mava preuč rad. . en druzga. zto tud pustim use in kšn krt nrdim stvari k mi ne pašejo, zanj!

[Gost]

[She.], če tebi ustreza, potem je ok, ampak tale 'ne morem brez njega' in 'imava se preveč rada' je tako-tako. Do določene mere takšni razlogi za vztrajanje vzdržijo, na dolgi rok pa po mojem mnenju ne, ker so poleg čustev pomembni tudi bolj razumni faktorji med dvema.