positive vibration napisal/-a:Skupaj sva 2 leti in nama laufa...prekrasno. Bolje ne bi moglo biti. Ker je on doma v mestu, kjer jaz študiram, mi je že od samega začetka zveze v navadi, da sem veliko pri njemu, 3-4 dni na teden. V bistvu, v hiši njegovih staršev, kjer pa imava celo nadstropje zase.
Point je v tem, da si fant zelo želi, da bi zaživela skupaj. Sicer si tega tudi jaz zelo želim, ampak imam glede tega določene pogoje, katerih pa mislim, da ne bi bil pripravljen sprejet, ker so kar malo kruti.
In sicer:
1. jaz še s svojimi starši ne zdržim predolgo, kaj šele, da bi z njegovimi. Sicer so kr OK, ampak pač raje ohranjam distanco. Tako pa bi njegovi hodili skozi najino stanovanje na teraso, mama ma pisarno poleg spalnice, sestra čepi na računalniku...
2. Imava kuhinjo, a je zaenkrat ne uporabljava. Če bi se šla te igrice, bi jaz definitivno črtala iz seznama prehranjevanje pri starših. Fora pa je v tem, da ne kuham preveč rada, pa tudi uspeva mi ne dobro, hkrati pa ne vem, kolk bom mela časa za to, ker imam zahteven študij. Fant bo drugo leto absovent in bo gotovo nekje delal, tako da bom jaz vseeno še imela več časa od njega in bo kuhanje na mojih plečih. Je pa zelo razvajen glede hrane, ker njegova mama zelo dobro kuha, vse mora biti zelo okusno.
3. V prisotnosti svojih družinskih članov se njegovo vedenje spremeni - na nivo 8 let starega otroka. Najboj je zanimivo, da lahko jezi sestro
4. To ni hiša, v kateri si želim živet. Vem, da bom nekoč uspešna in si bom lahko privoščila veliko več, a ta trenutek, ko smo vsi brez prebite pare, ne vem, če bi ravno vlagala v to stanovanje, medtem ko je fant pripravljen vložiti velik denar - konec koncev ga razumem, saj je tu odraščal.
5. Iz tega sledi to, kar me najbolj muči: da bi bla JAZ pri NJEM. Vedno je nek občutek podrejenosti, npr. niti vrtnic ne morem it narezat za šopek, ker je foter zaljubljen v tiste vrtnice. Poleg tega imam malo slabo vest, ker so z denarjem bolj na tesnem in se počutim kot parazit. Sicer imava svoj števec za el.+vodo in potem bi te stroške obvezno tudi sama poravnavala, ampak še vseeno ni nevtralen teritorij.
Torej, bi se preselila k njemu, če bi imela zase kuhinjo, svoje stroške bi poravnavala izključno sama in bi omejil svoje stike s starši. In ker sem v njihovi hiši, nimam jaz nobenih pogojev za postavljat. Tu pa se začne začaran krog.
Ali naj mu povem svoja pričakovanja glede tega?
Ponuja pa se mi še ena druga rešitev: da bi si drugo leto najela (oz. ati bi mi) neko sobico, garsonjero ali stanovanjece s kakšno kolegico, in bi raje on bil pri meni. Ta možnost mi je veliko bolj všeč, ker bi potem še lahko malo okušala študentsko življenje, pa tudi doma so načeloma proti temu, da bi jaz živela pri njemu - vsaj na finančno podporo ne bi mogla računat.
Idealka bi bila, če bi si skupaj najela svoje stanovanje - kar pa žal ni mogoče. Ker, kot sem že rekla, so pri njem na tesnem, hkrati pa ni pripravljen nekomu drugemu plačevat za stanovanje, če pa ima doma celo nadstropje.
Prosim za mnenja???
Tut ne prenesem nekih divjih odnosv s starši. So kul, vse uredu, smo prjazni en do druzga,ampak kle se pa konča. Če bi moj lubi živel s starši jst ne vem kako bi se najina veza razpletla. No sej vprašanje če bi se sploh začela plest.
Prilagajat se je itak treba, ampak se da potrpet, ker ni neke hude panike. Ne bi pa tkole živela za vedno, on pa tudi ne.
