Spolna privlačnost do avtoritete

[Tysia]

summer83 , lepo pozdravljena! Napisala si, da te je profesor zmedel, med drugim zato, ker imaš dober občutek, ko se pogovarjaš z njim ( v smislu, da ga zanima, kaj ti res misliš). To pomeni, da je pri tebi vzbudi občutek, da si zaželena? Če je to res, si se vprašala, zakaj?
Kar nekaj je profesorjev na naših fakultetah, ki si dvigujejo lažno samozavest na račun občudovanja študentk. Taki ponavadi dobro vedo, kako zapihati na dušico. ( Take komunikacije se da tudi naučiti in prav tako "šarma" do neke mere.)
Nekateri od profesorjev pa so enostavno "taki po karakterju" - se obnašajo na zelo priljuden način in celo gredo s študentom/ko na pijačo ter se pogovarjajo tudi o vsakodnevnih stvareh in pri tem ne mislijo ( no, sicer v njihovih glavah nisem bila ) takega, kar bi si utegnili misliti mi.
Nekaj običajnega je tudi, če se študent/ka in profesor/ica malo bolje ujameta. Simpatije in antipatije se nam dogajajo na vsakem koraku. Zato bo sproščeni profesor rade volje vprašal njemu simpatično študentko ( govorim z vidika človek - človek, kot je na primer lahko tebi simpatična starejša gospa), kako je kaj.
Še kar nekaj je teh opcij...
Ti si napisala, da ne veš kako naprej. Verjetno si po eni strani želiš, da profesor le vzame gradivo in je to to, po drugi strani pa bi bilo dobrodošlo spoznati še kaj več?( Sklepam po tem, ko dopuščaš negotovost, kar pomeni, da te po eni strani vleče k spoznavanju "nečesa novega". Lahko pa se motim?)
Čeprav ne prosiš za nasvet, ti svetujem ( ), da sama pri sebi razjasniš, kaj hočeš. Če si gotova, da ne želiš eksperimentirati, si to dopovej in razjasni, do kje boš šla. Morda bodo metuljčki v trebuhu vseeno, tudi kolena se bodo lahko zatresla, ampak tudi to bo minilo.

Vesela bi bila, če bi napisala, kako si se odločila in kako so se zadeve odvijale. Srečno!

[summer83]

Pozdravljena Tysia. Najprej se ti zahvaljujem za tvoj odgovor. Popolnoma se strinjam s tabo, da je to lahko nekaj popolnoma običajnega, da se profesor/ica in študent/ka lahko dobro ujameta in poklepetata o čisto vakdanjih rečeh. Zaradi prijetnega občutka, ki ga imam, ko se pogovarjam s tem profesorjem, nebi rada da se bo vse skupaj končalo. Torej če se bo ob predpostavki, da bo le vzel gradivo in rekel adijo, bom seveda prebolela. Zelo pa bom vesela, če se bova ponovno pogovarjala tako kot zadnjič. Toda, ker sem obveznosti pri predmetu že opravila obstaja možnost, da bo to najino zadnje snidenje. Ne bo več izgovorov, da bi prišla na govorilne ure. No prej nisem omenila, da je zadnjič prišlo do nekoliko "nerodne" situacije. Tega prej nisem hotela napisati, ker nisem prepričana ali je šlo za naključje ali namerno ravnanje. Med pogovorom je profesor vstal in se sprehodil, pri tem pa se mi je kar precej približal (imela sem občutek, da je trajalo celo večnost, ko sva si bila face to face na razdalji le nekaj cm, vendar je to trajalo najbrž le nekaj trenutkov) . Ob tem sem vidno zardela in ker nisem vedela, kaj naj storim sem se le nasmehnila, kot da ne vem za kaj gre. Ne vem kaj je bilo. Morda mi je bilo nerodno le zaradi mojih misli. V življenju sem že kar nekaj prestala, zato menim, da sem dovolj zrela, da zadevo nekam pripeljem. Nebi rada, da bom čez nekaj mesecev rekla, da je vse ostalo le pri tem , da sem bila še zadnjikrat na govorilnih urah in konec, da ni več metuljčkov v trebuhu in nič več tresočih kolen. Vem, da bo to čez čas minilo tudi v primeru, če se kaj zgodi. Trenutno se mi po glavi mota pregovor: Kuj železo dokler je vroče.

[Tysia]

summer 83, če te prav razumem, ti je profesor všeč do te mere, da bi v primeru zagarantirane obojestranske privlačnosti nekaj imela z njim?
V vsakem primeru se splača dobro razmisliti, kaj ti je za storiti. Res je, da znajo biti impulzivne, spontane odločitve najlepše in doživljajsko bogate tisti trenutek, a pametno bi bilo razmisliti tudi o morebitnih posledicah.

To, da si v življenju kar nekaj prestala, ti je gotovo dalo nekaj izkušenj, na podlagi katerih se lahko bolj razumno in pametno odločaš. Kaj pa si mislila s tem, da si dovolj zrela, da zadevo nekam pripelješ? Če je to, da bi s profesorjem nekaj konkretnega storila, ni nujno pokazatelj zrelosti. Morda bi bilo bolj zrelo to, da se umakneš? No, to veš samo ti... držim pesti, da se ti kar najbolje poide.

Če bi se rada pogovarjala o tem bolj na štiri oči ( če je kaj delikatnega in ni za v "javnost", mi lahko pišeš na zs.

[Fusion]

Ja nvem men se to se ni zgodl, ampak se mi zdi d je tko kokr je tysia rekla ''nek obcutek pripadnosti''. Komu pa ni vsec d se z njim nekdo lepo pogovarja, ga zanima njegovo ziuljenje, dogodki in mu zeli cimbols pomagati. samo nikol neves mogoce pa samo kot profesor to tko jemlje, kot njegovo dolznost da se poskusa cimbolj priblizat, mogoce ze sam zrd tega d nimas odpora do predmeta? vsaj jst si tko predstavljam.

Me pa zanima k ste govoril o tisti veliki razlike med dvema in da imata 6 letno hcer. A mistle, da ce otrok zivi v taki familiji, potem k odraste enako izbere tok starejso osebo. Starsa imata veliko razliko, mogoce se pa potem otroku zdi, d je tok starejsi moski bolj zrel pa te lazje vodi alpa kej podobnga?

[Tysia]

Fusion: Ni nujno, da gre vedno za občutek pripadnosti. V velikih primerih je tako. Ampak kaj poskuša za občutek pripadnosti povedati? Zakaj potrebujemo ta občutek? In zakaj se lahko potem zaljubimo v osebo, ki nam ga izzove? En od vidikov je gotovo egoizem ter potreba po potrditvi samo pomembnosti. Gledano iz tega stališča gre za veliko omejevanje samega sebe. ( Če je to res, potem verjetno oseb v našem življenju ne izbiramo sami, ampak se pustimo zmanipulirati. Tako se na primer lahko neka oseba odloči, da se bomo "zaljubili" vanjo in naredi na prefinjen način, da začutimo, da smo zaželeni, da nas občuduje, itd... Nas zmanipulira, mi pa nasedemo. Tukaj teorija o svobodni izbiri partnerjev pogrne.)
Kaj pa če se dijakinja/ študentka zaljubi v profesorja, ki je ne "porajta"? Je potem mazohistka? Ali pa se je zgodila "naključna" zaljubljenost, ga je pač začutila, zavohala?

Kar pa se tiče otroka, ki odrašča s staršema, pri katerih je velika razlika v letih, bi rekla, da je zopet odvisno od primera. Po nekaterih teorijah jo bodo ( če je dekle) privlačili starejši moški. Ampak v tem primeru bi bila po mojem mnenju suženj sama sebe in neke vrste žrtev "nezavedanja". Če pa bi se odločila živeti zavestno življenje ( ne samo po instinktih), pa bi prišla do tega, da bi partnerje izbirala povečini po svoji volji. ( Tako kot hčerke alkoholikov, ki imajo tudi možnost izbrati moža alkoholika ali pa ne. Po podatkih ( pobrskaj malo po netu) jih veliko izbere odvisnika. Kar kaže, da pot zavedanja očitno ni tako lahka, kot je slišati, sploh če si močneje zaznamovan. Možnost pa vedno ostaja.)

Lep pozdrav!

[Tysia]

Zakaj zaljubljenost v avtoriteto? Morda zaradi podzavestnega prepričanja, da fantje podobne starosti »niso dovolj dobri«. Morda, glede na članek, ki ga je podal Boris, celo zaradi prezira. Človek lahko prezir čuti tudi na podzavestni ravni; npr zaradi neke pretekle »slabe izkušnje« oziroma interpretacije le te, se lahko začne strah pred podobnimi dejavniki, ljudmi, kot so sprožili to situacijo. Če oseba tega ne razreši, in se, kar je precej verjetno, še samo obtožuje zaradi tega, kar čuti, postane to boleče. Zato se kaj hitro zgodi, da občutke potlači v podzavest. In npr. podzavestno prezira osebe, ki jo asocirajo na osebo, ki je izzvala potlačene občutke. Tako na primer lahko pride tudi do iracionalne zaljubljenosti v nekoga, ki predstavlja avtoriteto. Če je bila oseba, ki je bila »konfliktna« fant približno take starosti kot » žrtev sama sebe«, potem se bo pozornost preusmerila na nekoga, ki to ne bo. In neka avtoriteta, ki lahko predstavlja tudi varnost, inteligenco, stabilnost, itd. bi lahko bila odlična »zamenjava«.

Torej lahko pride do »zaljubljenosti«, ki je kar padla iz neba, brez kakršnega koli vidnega in racionalnega vzroka, prav zaradi potlačenih čustev. Za tem se velikokrat skriva tudi »sebe ne imeti rad« - kar pa je lahko tudi zelo zakamuflirano »občutenje«. ( Npr. če paziš na prehrano, hodiš na masaže, si privoščiš obleke najboljše znamke, si prepričan, da si najboljši ( in so drugi, kot se je nekaj časa nazaj izrazil moj prijatelj, tretirani tako: najprej jaz, potem jaz, potem nekaj časa nič, nato pa mogoče ostali), ni nujno pokazatelj »imeti se rad«. V zadnjem primeru ( prepričanje o superiornosti) je ponavadi v igri občutek manjvrednosti, in ne ljubezni do samega sebe.

Zaljubljenost torej sprožijo neke asociacije, ki smo si jih ustvarili tekom življenja skozi naše dojemanje sveta, dojemanje izkušenj. Veliko vlogo igra pri tem tudi naše otroštvo… Ampak tudi v primeru, da ni bilo ravno optimalno za razvoj v tej smeri, imamo še vedno možnost, da se spremenimo.

Lahko pa se tudi zgodi, kot se je na začetku pri meni, da skuša oseba »zaljubljenost«, ki se je pojavila, odpraviti, brez da bi racionalizirala zadevo oziroma skušala ugotoviti, zakaj se je to zgodilo. Potem se bo verjetno zaljubljenost »na ta način« še kar pojavljala. Zakaj? Ker osnovni konflikt, ki je pripeljal do tega, ne bo razrešen. Tudi če v takem primeru poslušamo zaljubljenost odpraviti na način: » Eh, brezveze, to nima smisla, to me samo nekaj mede.«, se bo, če bo vse skupaj dovolj intenzivno, telo še vedno odzivalo na način, kot da je zaljubljeno. ( Ajoj, kako se izražam… pa saj razumete?)

No, to je ena izmed možnih razlag, zakaj pride do tovrstne ( in še drugo vrstnih) zaljubljenosti. Vidi kdo še kakšno drugo razlago?

V članku, katerega link je prilepil zgoraj Boris, se nahaja tudi intervju z dr. Milivojevićem, ki je prav tako tesno povezan s to temo.