No, naj ti pojasnim moj včerajšnji dogodek. Moj dragi (hodiva skorej 5 let) je bil pr meni in mi je rekel, da če greva na sprehod. In sm rekla, da ja, da se sam obujem pa grem na wc. No, on mi je pa reku, da me zunej počaka, potem pa me je klical, da nej se odpravm, da on sam zapelje keš enmu frendu (mu je nesu keš za rač., ki ga je kupu od njega), da bo tkoj nazaj. No in pol ga ni blo tkoj in sm ga klicala na oba telefona in se mi javljal eno uro in pol!!! Meni se je pa čist strgalo od jeze!!! Kot da sm jez ena mona, ki si ne zasluži enga klica, zakaj ga ni! In kot da nimam drugih stvari za delat (npr. se učit) kot pa njega čakat! Res sm bla jezna, da bi ga zmlatla, če bi se mi prikazal u tistm trenutku!!! No in pol sm mu pisala groziln msg, da kako je nesramn, itd. Pa se mi še vedno ni javu. In klicala sm še frendico, ki hodi s tem njegovim frendom, za njegovo cifro, pa se tudi ta ni javu. In pol me moj smotko kliče po eni uri in pol in mi reče, da je tel. pozabu u avtu in da ni mogu prej prit! No in pol ku smo se dobila, sm mu povedala svoje in zahtevala opravičilo! On pa da paniko delam itd. No in pol sva se skregala in sm mu rekla, da s takim obnašanjem me ne bo več vidu, ker si zaslužm spoštovanje po tolkem času! In sm odvihrala z avta! No in potem je očitno mal premislu in pogruntal, da se res ni lepo obnašal in me je poklical in se opraviču!
Sorry za dolgo zgodbo, hočm ti povedat, da ne dopuščaj takega ravnanja, ker se bo tip navadu te NE spoštovat, če pa mu boš sproti povedala kaj te moti, bo mogoče ugotovu, da mu nisi tako samoumevna in da si človek, ki si zasluži vsaj en klic ˝oprosti, neki je prišlo umes, ne morm prit˝ in ne neskončno čakanje in jezo!
U glavnm Satan28 strinjam se, da so si ženske večkrat same krive, ker pustijo moškim, da z njim delajo kar se jim zmisli! Tako da neenchy da se mu ne bi res ti opravičla!!! Ker je on zamujal in se mu nimaš za kaj opravičevat!!!
Drugače pa sm vesela, da sm naletela na tako temo, ker se tudi meni kdaj zdi, da ga ne obvladam lih najbolj
, sam hkrati pa ne morm brez njega! 
ko sem že na pol spala, je priše moj nazaj, se je sam ulegel k meni, me tk močno objemal in lubčkal, da nisem mogla verjet, reku ni pa nič....pa sva zaspala....naslednji dan, se je obnašal tk kot sem si skoz zadnje čase želela da bi se,imela sem opravek in sm šla sama , vmes me je klical da so se zmenli da bi šli za vikend na morje in če grema, pa sm bla za in je blo ful fajn, sproščeno, razen ene scene ki jo je naredil njegov kao kolega, in ko sva se doma o tem pogovorla naju te stvari sam bližajo,(vam povem v drugi temi) . v glavnem od petka potem se ful trudi, je ljubeč, pozoren, mi pomaga, res je cukr, tud je res da sm js bolj sproščena in dobre volje on kolikor zdej zgleda se mogoče celo lahko izkopljema iz te zelo hude krize. je pa ena stvar ki me muči, to (čeprav vem da sem tud js njemu rekla, ko sva se kregala, da je brezveze in da greva narazen, ker tk ne bo šlo) ampak je tolk prizadelo ko je on to zadnjič reku in ko je reku da je prepričan, da boljš da zdej kot pa potem čez par let ko bova imela družino..potem se je pa vse drugač obrnalo, nekak ne morem prebolet teh besed, mogoče boste rekle da kompliciram in mogoče res,ampak čeprav gre vsak dan na boljše me to grize, tist kaj pa če se res kljub temu da je še z mano dolgoročno ne vidi da sma skupaj, ampak nočem mu zdje neki težit glede tega, da neb sam sranja naredla...ko drugač vse plane normalno dela, ko se menima, v dvojini, za morje ko bova šla, kaj bova kupila v jeseni še za stanovanje, pa nov avto itd itd. ampak tist stavek mi ne da miru 
. Seveda si želiva, da bova skupaj čim dlje, še vedno načrtujeva skupno morje, skupno novo leto... Vprašanje je, če bova to res preživela, upam, da bova, ampak točne prihodnosti pa res nikoli ne poznaš...
, oprosti, ampak tvoj tip je imel prav. Njegovo ravnanje sicer ni bilo pravilno, samo ti pa si za tisto uro in pol naredila celo štalo.