Mi je žal za tvojo situacijo, gledati ljubljene, kako ugašajo, je nekaj najtežjega na svetu. Ti želim vse dobro in da se zadeve uredijo (kolikor se pač lahko).Chaski napisal/-a:• da vsako jutro ko vstopim skozi vrata bolnišnice, samo upam, da me ne ustavijo že pri vratih in povejo, naj raje ne hodim v sobo. Čeprav je po eni strani težko sprejeti, da nekoga, ki ga izjemno ceniš ne bo več v tvojem življenju, je po drugi mislim, da še težje gledati kako se stanje slabša iz ure v uro. In vsaka situacija je daleč od najslabše, ki si jo lahko zamisliš. Pa potem ko misliš, da res ne more biti še slabše … in kaj več kot gledati in držati osebo za roko ni več mogoče storiti,
• upam, da se mi vse izide vse po načrtih in se kmalu dokončno preselim v Švico,
• da je to deloma tudi beg pred samim sabo. Dvomim, da bom kdaj uspel uresničiti vsa pričakovanja in se bil pripravljen kakorkoli ustaliti. Še posebej glede na dogodke v zadnjem letu.
Ma ja, to smo pa nevrotikiExit napisal/-a:Hahah tudi jaz podobno funkcioniram. Ko se končno stvari uredijo, padejo na "mesto"... samo čakam na slabe stvari. se pa skušam zaustavit tko, da rečem: ej ka, če se pa ne bo? kaj če bo vse ok? pa čim več dihanja-stvari so nekako padle na svoje mesto, ampak mene že sedaj skrbi, da se bo nekaj sfižilo.![]()
Drugače pa ja, psi so lahko izjemno pomirjujoč faktor pri tem, ravno zato me kar malo baše, da sem v Ljubljani brez. Se ful počutim odrezana od njihove topline
-je Ljubljana trenutno res krasna, ampak neznosno vroča
-kavica ob Ljubljanici, s pogledom na tromostovje = <3 čudovito
-čakam, če se bo zj še ljubezensko področje kaj uredilo, glede na to, da se druge stvari nekako urejajo same od sebe



