UHHHH

na tone in tone. prvo kot čefurka v nemčiji (sicer so to moji starši bolj čutili), potem pa kot čefurka v sloveniji, kjer so se skos delali norca iz mojega priimka, iz dejstva, da je moj oče musliman, iz dejstva, da smo kot tujci imeli zeleno registrsko (... kako so to sploh lahko dovolili), iz imena mojega očeta... ni da ni. prišlo je tako daleč, da sem se dejansko potem svojih korenin sramovala... zdaj, ko sem "odrasla", sicer tega ne doživljam v tolikšni meri, mogoče tudi posledica tega, da se obkrožam z ljudmi, ki jim je nacionalna pripadnost ne igra velike vloge v življenju.
moja mama je tudi že recimo doživela, da je omenila v pogovoru, da dela na šoli in da je veliko zaposlenih, in je bila njena sogovornica čisto zaprepadena, češ kaaj a tok velik čistilk je zaposlenih na šoli? moja mama je profesorica nemščine in angleščine

ugl. se najdejo še take bučke. Drugače če pa tko slišim koga, da ima kake pripombe glede narodnosti koga etc, pa takoj pop*. sem se že parkrat ornk skregala, ker tu pa res ne znam bit tiho

(as you can see)
par let nazaj sem bila kot študentka na delovnem mestu, pa je bil en par, ki si je drznil (!!!) pogovarjati v srbohrv med sabo. dve sodelavki sta popenli, češ zaka se ne pogovarjata v slovenščini, kk jih ni sram. exit kot exit.. znorela sem, ju obtožla pomanjkanja emaptije, in da ju je lahko sram, ker obtožujeta dva človeka, ki v medsebojni interakciji uporabljata materinski jezik. ko sem še dodatno omenila, da se jaz tudi v srbohrv pogovarjam z mamo in očetom (če se z njima pogovarjam v slovenščini, mi je toooolk nenaravno) sta bli čist bledi. mislim... fuj.

eni ljudje se pač ne zavedajo kok je zaj* bit tujec v drugi državi... bi ju rada videla, da bi se morala katera izmed njiju v prisili pogovarjati v (karikiram) švedščini, ker sta morali zaradi xy razlogov zapustit domovino. O TEM PA NE RAZMIŠLJAMO ANE.
ok ful sn se razpisala. ponavljam.
“I took a deep breath and listened to the old brag of my heart. I am, I am, I am.”