-ta, ki sem ga omenjala, je tut kar nekaj let starejši od mene in se vidi tak nek odrasel pogled na življenje. Pač tisto, ko je človek že dal nekaj čez, si nabral kariernih izkušenj, imaš za sabo že nekaj zvez in nisi več ''mlečen'', tolk občutljiv itd.
ne vem no, jaz full opazim te razlike že po načinu pogovora. In čeprav recimo, da še vedno bi kdo rekel, da par let gor/dol, da je to ista generacija, je pri večini ljudi že neka konkretna razlika pri koncu dvajsetih/začetku 30ih.-sem jaz s svojo težo zdaj res full zadovoljna. Prehranjevalne navade mam pošlihtane, jem zdravo, kak cheat day vsake toliko je pa itak normalen, in če imaš nek cilj, torej dolgoročna skrb za zdravje, te tudi to ne more nazaj spravit na stara pota. Vse je v glavi. No saj ne, da sem kdaj jedla full nezdravo, ampak definitivno manj zdravo, kot pa zdej.
-in tudi če kdaj zmanjka volje/energije za telovadbo, nimam tolk slabe vesti, ker vem, da mam prehrano urejeno.


.
Ne vem, od kje ljudem ta pričakovanja, da ohraniš stik. Meni ni do tega niti najmanj, ker vem, da bi šlo samo za neko prcanje in spraševanje po ovinkih iz njegove strani, s kom sem že bila odkar sva šla narazen. Tu mam res močna načela, da bivši nimajo mesta več v mojem življenju, sploh ko čutiš, da nikoli iz njihove strani ne bi bilo samo prijateljsko. Drugo je, če se vidiš na ulici in itak pozdraviš.
Pa okoliške prostoživeče pse bom kot stražarje zaposlila 

redno plačujem vse stroške, nikoli ne zamujam. ampak tko... ta moja treat yo self mentaliteta me pa ubija. nikakor mi ne uspe "našparat". god damn it.
kul tuj narocnik, level up!
ja, kariera je pomembna, ni pa vse. Ravno ti ljudje, s katerimi po novem komuniciram, so nekaksni New York biznismen-workaholiksi.. vsi natempirani, vsi perfekcionisti, vsi nepotrpezljivi, itd.. 