MsN napisal/-a:blue eye napisal/-a:jullia_ napisal/-a:blue eye napisal/-a:
So pa npr trenutki, ko sm jezna na njega, pa slabe volje (pa on odreagira zlo jezno) pa se pol pet minut ne pogovarjava, ampak to ne štejem pod kreganje, ker se dejansko res ne. Se da vse sproti razčistit
Po mojih kriterijih je pa tole že prepir. Zato si pa ne morem predstavljat, da se nekdo 3 leta ne bi skregal. Če pa po tvoji definiciji nesoglasje doseže stopnjo kreganja šele ob zmerljivkah in metanju povštrov, je pa to bolj jasno
Ne ne ni kreganje, sej sploh ne znam opisat tega, pač si slabe volje, on pa pol ja kaj si pa zdj tko tečna, k pa je narobe-in sva pet minut tih, pol se pogovoriva in je debata zaključena. Tist v oklepaju, da odreagira zlo jezno je odveč.
Da bi se pa kej drla drug na drugega pa ne. Enostavno meni se ne da kregat, njemu pa tud ne
Meni je to kreganje. In 3/4 stvari, ki jih ostale v tej temi pišete, je kreganje. V mojih očeh.
Na koncu bom ugotovila, da se midva sploh ne kregava, ker vse to baje pač ni kreganje
Čedalje bolj obožujem članke Zorana Milivojevića.
Zelo primerna razlaga za to, kaj je kreganje, je opisana v članku Želja je čustvov reviji Viva.
Takole gre...
Želja in spor (kreg)
Ena od najboljših opredelitev spora je, da gre za sočasen obstoj dveh želja, ki se vzajemno izključujeta. Kadar imata dve osebi različne želje, vsaka od njiju skuša prepričati drugo, da bo še najbolje, če ji izpolni željo. To je zlasti razvidno, če razlikujemo med sporom od načinov, kako ljudje poskušajo rešiti spor. Tako prepir ni spor, saj je le poskus rešitve spora. Ljudje, ki so v sporu, lahko drug drugega prisilijo, da ravnajo tako, kot si želijo − bodisi z igonoriranjem bodisi kako drugo obliko čustvenega izsiljevanja.
Tudi telesno nasilje je poskus rešitve spora, le da s fizičnimi metodami.
Če naj ljudje ustrezno rešijo spor, morajo najprej razlikovati med seboj in svojimi željami. Kadar si nekaj želimo, gre za našo željo, ki pa se razlikuje od nas samih. Če se tega zavedamo, lahko razumemo, da človek, ki zavrača izpolnitev naše želje, ne zavrača nujno nas, naše osebnosti. Tudi če sami zavrnemo izpolnitev želje drugega, to še ne pomeni, da zavračamo osebo kot celoto. Nasprotno: izpolnitev želje lahko zavrnemo prav zato, ker imamo osebo radi. Primer tega je vzgoja otrok, pri kateri preprosto moramo zavrniti ali prepovedati nekatere otrokove želje, saj bi mu njihova uresničitev utegnila škodovati ali ga spraviti v nevarnost.
Ljudje, ki ne razlikujejo med svojo osebnostjo in svojimi željami, niso zmožni ustrezno razumeti spora. Ne vedo, da je spor spopad različnih želja (konflikt želja); menijo namreč, da je vedno znak nespoštovanja, prezira ali celo sovraštva. Zaradi tega vsak spor vodi do začasnega ali trajnega poslabšanja odnosa z drugimi.
sem ugotovila da dejansko delam to narobe.
pol nej se pa s čistilko poroči pa bo...