Priznam da... #19

[Cryselle]

*da mi ni čist jasno, kaj je blo v zgornjem postu mišljeno z besedno zvezo ''pametno dejtanje''. Namreč jaz pod tem pojmom, da oseba pametno dejta, razumem, da ve kaj želi in kaj ne, in da se ne speča kar z vsakm kolikor toliko primernim ''normalnim tipom''. Se mi zdi, da zavrnitve so ravno del pametnega dejtanja. Tko da meni se bolj kot zavračanje potencialnih partnerjev zdi problem, da ljudje ne znajo ocenit, kdo je primeren za njih in kdo ne in zapravljanje mesecev ali celo let z neprimernimi. Pa potem pride zraven manipuliranje, in se s takšnimi ljudmi zgubljajo leta in leta, nekaj v smeri friends with benefits (ki je zdej tko popularno že nekaj časa).
*pa odvisno je tudi, kolk lahk ponudiš osebi. Neka dolgočasna, a sicer lušna punca, brez dolgoročnih ciljev, bo pri 25ih res zanimiva za večino samskih tipov na sceni. Pri 35ih pač ne, ker je itak dovolj mlajših, lušnih. Samo pametni moški bo po mojem mnenju še vedno raje izbral npr. 32-letnico, ki je zrela, zanimiva in ima pošlihtano življenje, vrednote, kot pa lušno 20-25-letnico, ki cele dneve žura, ampak je teoretično bolj plodna. zdaj če je tud on v zgodnjih 20ih potem verjetno ne, ker tudi sam še ni na tej točki, da bi razmišljal o ustalitvi. Če je pa blizu 30, potem pa si upam trditi, da ja.
*tko da leta po mojem mnenju niso tolk problematična, pod pogojem, da si delal na sebi v 20ih, si zanimiva oseba in še vedno skrbiš za videz. Vsaj jaz zase si ne predstavljam, da bi se pri npr. 33ih ujela s tipom istih let, ki bi mu bila sicer všeč, a bi me zavrnil, ker mu lahko 20-letnica še 20 let rojeva otroke, jaz pa (teoretično) manj kot 10.

[Ananhas]

- točno to mislim s "pametnim dejtanjem" - da je pri nekih letih že dobro vedet kaj hočeš in da ne zabijaš svojih najlepših (in plodnih ) let z neustreznimi tipi. Torej, da ne izgubljaš časa z nekom, če vidiš da stvar nikamor ne pelje in, da ni to kar bi želela (ker mnogi zabijejo tudi leta v "krneki odnosu"). Ampak, da si v teh letih s selekcijo zagotoviš svojega super tipa, ker kasneje je težje (težje, nisem rekla, da nemogoče), izbira pa manjša.
In ne to, da čimhitreje pograbiš taprvega, da ja ne boš slučajno sama ostala.
Potem pa sem spadajo še kakšne, ki se zafrkavajo čez cela dvajseta, pa so potem pri 32, ko bi družino in kaj resnega, presenečene, ker moškim niso več tako zanimive in privlačne za zvezo kot ko so bile mlajše.
- vse ostalo pa je praksa starejših kolegic itd. in poslušanje izkušenj takih žensk. V glavnem stvari in naravne zakonitosti, ki si jih nisem jaz izmislila.

[Cryselle]

*Ma meni se zdi, da imajo težave s tiktakanjem biološke uri in delanjem panike tisti, ki kot oseba nimajo kaj veliko ponudit in niso nič kaj dosti delali na sebi takrat, ko so bili v najboljših letih. Iskreno se mi neka ženska, ki dela paniko zaradi samskosti in bi bila rada čim prej noseča s kolikor toliko primernim, ne zdi ravno zrela in oh in sploh super ulov. Če si delal na sebi, imaš kej za povedat o sebi, si aktiven, ne boš nikoli v taki paniki kot nekdo, ki je vsa leta zamudil z nekimi sfejlanimi zvezami in še kar ne zna izbirat. Tko da to, da so leta problem, je po mojem mnenju tko JA IN NE. Nekak iskreno tudi še nisem spoznala moškega, ki bi se mi zdel hudo inteligenten, če v ženski vidi v prvi vrsti stroj za rojevanje otrok in si takoj v glavi preračuna, kolk let še ima, da mu jih rodi. Tudi močno dvomim, da me bo kdaj, npr. čez 10 let, privlačil moški istih let, ki mi bo rekel, da sem prestara, ker bi on raje naredil otroka 23-letnici.
*se mi nekak res zdi, da so danes trideseta nova dvajseta. Ljudje itak tolk dajo na videz in se obremenjujejo z njim, da marsikera ženska v 30ih zgleda enako dobro kot ena, ki je v dvajsetih. Realno tudi ženska v 30ih če je zdrava, ne bi smela imeti težav z zanositvijo oz. če jih ima, najbrž tudi pri 25ih ne bi zanosila z lahkoto. Da ne govorimo o tem, da se ogromno ljudi niti ne more ustaliti dolgo časa, ker jim kariera tega ne dopušča in ostaja dosti dobre robe samske tudi pri 30ih npr.
*zdej si bo mogoče kdo mislil, da sem tko optimistična, ker sem samska, ampak ne, govorim iz lastnih opažanj in opažanj samskih ljudi svojih let. 25letnikov je danes ogromno samskih, še v 90ih letih je bil to tabu (mi je mama rekla, kako so jo postrani vsi gledali, ko je bila samska pri 25ih, danes se mnogi čudijo, če imaš pri teh letih že otroka. ) stvari so se res obrnile na glavo v približno 15ih letih.
*sem danes izklopila telefon in je prov fajn. Nobenih nadležnih sporočil, mailov. Prav paše.

[Ananhas]

- da ja, ni vse črno belo.
- govorim pa tudi jaz iz opažanj in kar slišim od teh starejših žensk in stvari žal zanje niso kaj pretirano rožnate na 30+ sceni. Pa niso grde.
- Pa sem mislila prej tudi jaz dosti bolj pozitivno o tej tematiki. Samo zdaj pa ne vem, nekak spreminjam mnenje. Že v moji generaciji se mi zdi, da so vsi dobri tipi, ki jih poznam že vezani.
- npr. 25-letna "ti" boš imela veliko več izbire pri moških, kot ti čez 7 let. Pa boš znotraj sebe ista oseba, mogoče še celo bolj inteligentna, samo narava je pač narava. Več možnosti imaš, da si sedaj najdeš (če boš pametno dejtala ) enega postavnega in karakterno zanimivega npr. 27-letnika, kot pri 32-33, ko boš imela namesto med postavnimi 27-letniki več izbire med ločenci s prtljago, ki se jim bo počasi že pleša delala.
- potem pa videvaš prvič noseče 34-35 letnice, ki imajo za partnerja nekega "dedka"
- kakorkoli obrnem je bolje in lažje izbrat partnerja, ko si še lahko privoščiš izbirčnost kot potem, ko se poli obrnejo in moraš tudi sama " hočeš, nočeš" na silo spustit svoje prej (pre)visoke kriterije. To je čisto logičen pogled. Veliko žensk to doleti - iz njihovih ust, same priznajo.
- zato je mnogim ženskam kasneje žal, da so zapravile ves ta čas z neresnimi tipi ali pa preizbirčne vsakega zavrnile, ker so mislile, da imajo še veliko časa in najboljši adut v svojih rokah

[Cryselle]

-to za nazaj gledat, koga si zavrnil, je nesmiselno. Odločitve se sprejemajo sproti, in če si nekoga zavrnil, potem verjetno tu že ni blo neke osnove za dolgotrajen, trden odnos, ki bi zraven temeljil še na spolni privlačnosti.
-to s statistično verjetnostjo je jasno, logično, tega noben ne izpodbija. Ampak komur to požene strah v kosti in začne paničarit, obžalovat pretekle odločitve zavrnitev potencialnih partnerjev in dajati priložnostom ''normalnim'', za moje pojme tudi nima razčiščeno vsega in to vodi v slabe temelje, na katerih je postavljena zveza.
-se morjo včasih stvari v življenju poklapat, se nasmehnit sreča. Seveda to ne pomeni, da samo čakaš, da se prikaže tapravi/taprava, ampak v vrsti je pomembno, da imaš razjasnjeno, kaj toleriraš in kaj ne, se učiš na napakah iz preteklih zvez, delaš na sebi, da si privlačen tudi ko začne tiktakat biološka ura in samozavesten, ker si najboljša verzija samega sebe.
-jamrajo po navadi tisti, ki vedo, da nimajo kaj veliko ponudit in jih ravno to navdaja s strahom.
-tudi kar se tiče ''prtljage'' (recimo otrok iz prejšnje zveze) postane pomoje nepomembna, če si z osebo kompatibilen. Jaz v zgodnjih 20ih res ne bi imela 30letnika s 5letnim otrokom (ja, se sliši grdo, you can judge me), pri 35ih mi bo pomoje dokaj vseeno, če bom spoznala 38letnika, ki ma 8 let starega otroka. Bo to neko drugo obdobje v mojem življenju, jaz se bom spremenila in takrat bo tko, zdej je pa spet drugače. (zgolj primer, lahko bo situacija čisto drugačna, jasno).
-tako da niso leta tista, ki prinašajo zafrustriranost, ampak leta v kombinaciji z neuresničenimi življenjskimi načrti, smiljenje samemu sebi, nezdrav način življenja itd. Se mi zdi, da ljudje prevečkrat prelagamo krivdo na druge, namesto da bi se sami v rit brcnli in začel delat na sebi. Se po navadi ravno takrat odpre več vrat (vsaj tko se je zgodilo meni do sedaj).

[hayley]

- da meni in prijateljici se zdi ze zdaj ko sva 24, 25, da so naju tipi bolj oblegali pri 20 in v srednji soli ker sva ble pac bolj neke frajle in se je vsakemu zdelo d nas lahko okrog obrne oz lazje pridobi za kaj kratkorocnega, zdaj pa kao delujemo ze malo bolj resne in si ne upajo toliko.. Si ne predstavljam kako se more sele situacija obrnit do 30ih.
- sem ocitno ze v obdobju, ko mi je kompliment, ce me kdo pomlajsa, ker nazadnje me je na skisovi en spraseval, ce sem letnik 97 al 98, ko je ugotovil, da nisem njegov letnik (96) xD
- bi rekla da sploh nimam problemov s pametnin dejtanjem, ker sploh ne dejtam. Sploh se ne ukvarjam s tem podrocjem zivljenja, ne vem ce pride kdo pride, cene mì pa ni to prioriteta v lajfu, met tipa, druzino, vsaj ne v trh letih se ocitno.. Po eni strani me pa matra ce ne bi blo mogoce boljse, da ostanem kar z bivsim, ksr tudi ne vem koliko izbire bom nogoce se sploh imela, ko bom starejsa in nehala s faxom.. Verjetno je res tezko koga primernega spoznat. Ne vem se se najbolj vidim, da bi spoznala koga, ki je se prost v svojem studijskem podrocju ( ali kaksnem sorodnem mogoce), ker se vseeno po moje malo bolj stekamo in razumemo.. si ne predstavljam kako bi drugace koga spoznala sploh..

[Cryselle]

Po eni strani me pa matra ce ne bi blo mogoce boljse, da ostanem kar z bivsim, ksr tudi ne vem koliko izbire bom nogoce se sploh imela, ko bom starejsa in nehala s faxom..

*meni se zdi to res slab temelj oz. razlog za nadaljevanje nekega odnosa. Če sem se kaj pa res naučila do sedaj je pa to, da je bivši res bivši z razlogom. Pa sva mela vmes ene 3 pavze (kok lame, ko zdej za nazaj pogledam) in je blo po vsaki pavzi še bolj bedno. Na dolgi rok res polom od zveze. Bi pa itak ostal on z mano pomoje celo življenje, če ga jaz ne bi pustila.
*da mam srečo pri tem, da ne pozabim grdih stvari po koncu zveze. Baje da je to ravno problem, da večina hoče nazaj k bivšim, ker smo ljudje nagnjeni k temu, da se spominjamo samo lepih stvari za nazaj, slabe pa pozabimo.

[hayley]

..

[Firestorm]

*da mam srečo pri tem, da ne pozabim grdih stvari po koncu zveze. Baje da je to ravno problem, da večina hoče nazaj k bivšim, ker smo ljudje nagnjeni k temu, da se spominjamo samo lepih stvari za nazaj, slabe pa pozabimo.

Ej to je totalna resnica. Jaz sem po koncu zveze z bivšim potrebovala celo leto, da sem si uspela priznati, da ni bilo vse unicorns and rainbows.
In ja, je tudi z razlogom bivši in sem sedaj, ko lahko gledam objektivno, zadovoljna, da sva šla narazen, ker je bila absolutno pravilna odločitev. Pa to ne pomeni, da nisem nikoli več žalostna, ko pomislim nanj, ampak enostavno vem, da na koncu eden od naju (ali oba) ne bi bil srečen. Na neki točki si potem sposoben nehati gledati skozi rožnata očala. Ampak je pa res, da se jaz kljub vsemu ne bi nikoli vrnila k bivšemu, pa če bi me še toliko mikalo. Bi itak vedela, da če se je šlo enkrat narazen, se bo šlo še drugič.

-mi je kar malo tesnobno brati te debate, do kje imamo ženske "rok uporabe", potem pa itak nismo več dosti privlačne, da bi še koga normalnega dobile
-v tej dolgi debati sem nekje zasledila nekaj o tem, da so tam po 30. samo še ločenci in čudaki na voljo in mi je bilo kot da bi svojega očeta poslušala pomoje slišim to vsaj enkrat na mesec
-vedno ko grem v Orsay pridem ven z novo oblekico. Se bo počasi treba začeti kontrolirati. Sam kaj ko imajo take lepe stvari, sezona oblekic je pa tu <3
-sem v adidasovem outletu dobila fantastične dry-fit majice za petino cene.
-zj pa kaka dva meseca res ne smem več zapravljati.
-moj kuža je najlepši na svetu.

[Cryselle]

*^na komentar od hayley: men so všeč moški, ki ne jokcajo in vejo, da ne obstaja samo ena ženska na svetu. Vsekakor veliko bolj kot tisti, ki vse oprostijo in so copatke. Idealno mi je nekaj vmes, da ohraniš hrbtenico in tudi, da se oprostijo določene stvari, jasno. Jaz sem bolj na tej strani, da me vse hitro mine. Moj bivši je recimo bil nekje ta sredina, ki mi je všeč. Je mel hrbtenico, razen konca mi ni hotel dat, ker je rekel, da ga nič ne moti tolk na men, da bi bil razlog za konec. Mene je pa nakoncu že vse motlo.

[hayley]

j..

[Cryselle]

*je bil tut moj otročji in vedno glavni zabavljač družbe. Tko nekak amaterski komedijant, haha. Sej je blo ok na cajte, ampak velikokrat too much. Sploh če se je blo treba kej resnega zmenit. Tko da zdej nekak čutim večjo privlačnost pri bolj resnih...sej sama skos zbijam neke fore in pol jim ne preostane kej druga, kot da se mi prilagodijo, tut če jim ni lih v krvi, da se skos hecajo.

[hayley]

..

[Cryselle]

*je bil moj bivši čisti ekstrovert, ampak me ne moti, če je tip introvert. Glavno da oddaja neko pozitivno energijo in da ne čepi samo doma.
*nimam nič nostalgije na bivšega, tudi ko se spomnim nanj. Mu privoščim kako ok bejbo, sej drugače ni bil slab človek, je full pomagal mojim staršem, če je blo kej treba pa dosti se je trudil, da sva kam šla kljub svoji konstantni zaposlenosti. Sem mela včasih kr slabo vest, ker je bil on tok bolj zaljubljen. In še zdej, ko sem ga po koncu zveze pogrešala mogoče 2x za kake 15min (kljub dolgoletni zvezi) imam slabo vest in se počutim tko kot neko bresrčno bitje.
*ne vem, če je normalno to al mam full preveč predsodkov, ampak ta s kerim sem zdej v kontaktu me je čist odbil s svojim priznanjem, da ma velko cifro za sabo. Je bil 4 leta v resni zvezi, ampak je bil pred zvezo in po njej full razdivjan. Mi je ok, da je bil iskren, ampak sem bla tudi jz in sem mu povedala, da mi to ni lih plus. In je rekel samo, da ne more spremenit stvari za nazaj. Ne vem, me motjo te visoke cifre zarad SPB, čeprav je rekel, da vedno uporablja kondom. Pa tudi nekak dobim pol občutek, da tip ne zna delat selekcije in mu je kar vsaka privlačna.

[Sarissima]

- Ne vem kako preživijo ljudje z otroci. Danes mi je zbolela podgana (ki jo imam literally 1 mesec) in se mi trže od skrbi in obupa. Ne znam si predstavljat kaka čustva morajo it čez tebe, ko ne veš kaj se dogaja z bitjem, ki si ga 9 mesecev 3D printal v sebi in skrbiš za njega 24ur na dan, ker je odvisen od tebe. Hkrati pa je še edina stvar, ki je dobesedno v samem bistvu pol tvoja in pol od osebe, ki jo imaš v življenju najrajši.