Vessy napisal/-a:Po mojem odnos utrdi močneje, kot pa navadna zveza, s tem ne mislim, da je zveza brez poroke manj vredna, ampak po moji logiki bo par, ki se je poročil namenil več truda temu, da bo obdržal zakon, kot pa nekdo ki je 5 let skupaj in tega koraka ni naredil. Ker si je dobesedno zadal "za vedno", to ni obljubil samo partnerju (kar lahko naredita ta druga, ko sta v zvezi za sebe), ampak je povedal vsem: družini, prijateljem, če je veren tudi pred bogom, kar predvidevam, da bo enemu vernemu človeku dosti pomenlo.
To potrjuje samo tisto, kar sem napisala: poroka je družbena konvencija, par pa očitno razume, da je zveza več vredna, ko jo potrdi še njuna okolica, država in Cerkev. Po mojem mnenju je taka motivacija skrajno zgrešena, ker prihaja od zunaj, ne od znotraj. Parter se ne bi smel zaobljubit nikomur drugemu kot svojemu partnerju, hkrati pa bi morala biti ta obljuba: ''S teboj bom ostal za vedno.'', če jo izrečeš partnerju več vredna, kot tista, ki jo po v naprej pripravljenem obrazcu izrečeš pred množico ljudi (ki je, roko na srce, navadno niti poznaš ne, oni pa tudi ne poznajo tebe), ker je obljuba izrečena partnerju intimna in osebna, resnično zgolj za partnerja, tista druga pa ima svojo koncentracijo in pomen še vse kje drugje. Zelo zgrešeno torej, da obljuba, ki jo izrečem pred teto, ki ne ve nič o mojem življenju, šteje več, kot obljuba, ki jo izrečem pred človekom, ki mi je najbližji na svetu.
Vessy napisal/-a:Po moje so te zaobljube pol nekaj kar se človek vedno spominja in se zato še tolko bolj trudi za odnos. Tudi dosti lažje se je po mojem ločit drug od drugega, ko te ne ovira pri tem tudi prava ločitev in ukvarjanje z odvetniki, po mojem se pol prej vprašaš, a se da še kaj rešit al ne.
Zaobljube, ki je izrečena v intimi se do konca življenja spominjaš, če je bila izrečena prav, v pravem trenutku in od prave osebe, sicer pa zaobljuba sama šteje dosti manj kot vsakodnevni trud. In ta ni odvisen od zaobljube, take ali drugačne, ampak je odvisen od ljubezni med dvema, od komunikacije, zmožnosti sprejemanja in tako dalje.
Ločitveni postopek je ENAK za poročene pare, partnerske zveze (homoseksualni pari) in zunajzakonske skupnosti in ne more biti faktor tega, koliko se kdo trudi. Če so pa ljudje, ki so v zunajzakonski skupnosti bolj razumni in se znajo zmenit brez odvetnikov, pa to nikakor ni minus, ampak plus. (Kolikor vem, moraš v primeru, da si poročen samo ločitveni papir podpisat in to je vse, nobenih odvetnikov in ceremonij ni treba.

In vprašanje je tudi, kaj si o poroki mislijo tisti, ki so pred njo živeli skupaj nekaj let in tisti, ki niso. In ali so bili vsi tisti, ki so po poroki srečnejši že prej zaobljubljeni en drugemu ali ne.
CaliLove*: Samo zakonci imajo davčne olajšave, enakost je zgolj ob ločitvah in dedovanju, če se ne motim, ampak naj na to odgovori morda rajši dot ali pa kdo, ki je dejansko izobražen v tej smeri.
